Miklavž, kot pri nas imenujemo svetega Nikolaja, je zagotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov.
Z njim so povezane številne navade in običaji, zagotovo pa je najbolj znana stara zimska šega miklavževanje, kjer se mladi fantje preoblečejo v parklje ter v spremstvu svetega Miklavža rajajo po ulicah in hišah vasi. Številni znani obrazi, ki smo jih povprašali, v kakšnem spominu imajo 5. december – to je večer, ko nas običajno obišče Miklavž, so nam zaupali, da so se predvsem bali parkljev.
Gianni Rijavec, glasbenik
To je bil res poseben večer
“Doma smo vedno praznovali oziroma kot otroci pričakovali Miklavža. To je bil poseben večer, ko je dobesedno 'dišalo' po Miklavžu. Ves dan sem bil nemiren, ker so mi starši govorili, da bo zvečer prišel Miklavž in bo prinesel darila, če bom priden. Na dan prihoda Miklavža sem bil še posebno priden, prijazen … neverjetno, kako sem bil poslušen. Vse, kar so mi starši ukazali, sem naredil, izpolnil. Ko sta se bližala večer in s tem prihod Miklavža, sem sedel na klopi zraven štedilnika in čakal. Na vhodna vrata sem nastavil krožnik. Napetost je naraščala in prišel je. Vrata so zaropotala … strah me je bilo … pustil je darove … nisem ga videl … tako je bilo na Miklavžev večer. Prav poseben občutek, ki je ostal v meni, lepo je bilo.”
Ana Tavčar Pirkovič, televizijska voditeljica
Spomni se pletene košare na hodniku
“Ja, to so pa tako topli spomini! Prelepi, nežni, dišeči. Spomnim se pletene košare na hodniku in jutra po miklavževem, ko sva z bratom stekla pogledat, kaj je v njej. In vedno so bili mandarine, pomaranče, mandolat, arašidi, bolj take stvari. In potem še kakšna malenkost. Knjiga. Risanka. Kaj takega. Prelepo.”
Urša Drofenik, modna oblikovalka
Zaradi parkljev nima lepih spominov
“Na Miklavža imam kar malce travmatične spomine. Nikoli ne bom pozabila, kako zelo me je bilo strah parkljev. Vedno sem se skrila, ko so prišli zvonit na vrata. Verjela sem, da res obstajajo, saj sem jih videla pred hišo z verigami. Otrokoma parklje predstavljam povsem drugače. Opisujem jih kot bitja, ki se delajo strašna, a so v resnici prijazna in čuvajo Miklavža in z njim pečejo piškote. (smeh) Zdi se mi, da je pomembno, da ne začutijo strahu, ki je zaznamoval moje otroštvo.”
Anna Paynich, udeleženka šova Kmetija
To je uvod v vse bogatejša darila
“Hčerka Anaya se je rodila dva dni po miklavževem, čeprav sem imela rok prav na njegov dan. Seveda pa je to praznovanje uvod v vse bogatejša darila. Najprej suho sadje in sladkarije, potem pa že kaj večjega,” pravi Anna, ki pa ima o parkljih prav posebno mnenje: “Parklji so že videti agresivni, in ko se ga napijejo, niso nič prijazni.”
Anja Markovič, televizijska voditeljica
Darila nikoli niso bila draga ali razkošna
“V otroštvu so me vedno obdarovali vsi trije dobri možje in vedno sem se obdarovanj zelo veselila. Darila nikoli niso bila draga ali razkošna, za Miklavža navadno kakšno sadje in pa štručka v obliki Miklavža. Nisem bila prestrašen otrok, tako da se parkljev nisem bala, prej bi kdo rekel, da sem bila parkelj jaz.”
Ingrid Ulaga, televizijska voditeljica
Vedno prinesel le kakšno malenkost
“Od dobrih treh mož je bil v naši družini vedno najbolj priljubljen Božiček. Miklavž je vedno 'prinesel' le kakšno malenkost. Sem se pa vedno bala parkljev. Dokler sva z mami živeli v mestu, teh težav nisem poznala, ko sva se preselili v hišo in na vas, pa se je to začelo. Nikoli nisem poznala molitvic, saj nisem obiskovala verouka, tako da če bi me v roke dobili parklji, vsekakor ne bi dobro prišla skozi, tako da me takrat nikoli 'ni bilo doma'.”
Natalija Verboten, glasbenica
Od strahu so Miklavžu komaj zjecljali, kar jih je vprašal
“Hmm, od takrat je minilo pa že res veliko časa, tako da se ne spomnim dobro ... Vem, da smo se veselili njegovega obiska na domu (ko sem bila še majhna deklica, smo s starši živeli pri dedku in babici na kmetiji), ker nas je, če smo bili pridni, obdaril s kakšno čokolado, pomarančo … ampak vedno so bili poleg tudi izjemno grozni in glasni parklji, črni, kosmati, z dolgimi, rdečimi jeziki, verigami, tako da smo se jih otroci zelo bali. Od strahu smo Miklavžu komaj zjecljali, kar nas je vprašal.”
