Zoran Predin še ni rekel zadnje besede

15. 4. 2016

Zoran Predin ni le glasbenik, temveč prava zakladnica številnih zgodb, ki so se spletle v njegovi skoraj 40-letni karieri.

Že danes delam načrte, kako bom jubilej obeležil, in obljubljam, da bo pestro.”
“Moram pa priznati, da so se ob njegovem nastopu smejali tudi moji najbližji, saj me je ‘zadel v nulo’,” pravi Zoran o Tilnovem imitiranju.

Story: Pred leti ste sodelovali s pokojno legendo hrvaških šansonov Arsenom Dedićem pa tudi z njegovim sinom Matijo, s katerim ste pred kratkim izdali že drugi album Tragovi u sjeti 2.

Res je, z Matijo Dedićem, vrhunskim pianistom, sva že pred nekaj leti posnela album Tragovi u sjeti, ki je požel velik uspeh, zato so nama predlagali, da posnameva še drugi del. Poslušalcem tudi tokrat predstavljava nekaj najpriljubljenejših pesmi s tega prostora. Saj vemo, nihče ne poje Zažmuri kot Bajaga, Budi moja voda kot Urban, ampak moja ideja je bila drugačna in očitno je uspela. Z albumom smo pesmi vrnili v zibelko, da jih je mogoče slišati takšne, kot so nastale. Če bi želeli slišati vse, bi morali obiskati 18 različnih koncertov, tako pa lahko slišite vse na enem.

Story: To pa ni edini koncertni program, pri katerem sodelujete. Kmalu bo za vami 40 let glasbene kariere, štiri desetletja koncertov, pesmi in glasbenega ustvarjanja.

Ali ni to grozno? Takih nazivov so bili do zdaj deležni le junaki, kot so Avseniki in Slaki, pri rokerjih pa tega še ni bilo mogoče zaslediti. Že danes zato delam načrte, kako bom jubilej obeležil, in obljubljam, da bo pestro.

Story: Kakšna čustva vas preplavijo ob pogledu na vsa ta leta?

Vesel sem, da sem ostal živ! (smeh) Ta poklic namreč ni enostaven, saj lahko močno poškoduješ zdravje, vsaj jaz mu prvih nekaj 'porednih' let nisem delal nikakršne usluge. V vsem tem času sem naredil veliko napak, veliko neumnosti. Po drugi strani pa se mi zdi, da sem uresničil večino želja in sanj, se ukvarjal s številnimi zvrstmi in potešil svojo radovednost. Lahko rečem le, da sem nadvse zadovoljen!

Story: V vsem tem času pa se je zbralo tudi lepo število zgodb. Nam zaupate katero izmed njih?

Uh, teh je pa res veliko! Nekaj sem jih opisal v knjigi Druga žena v haremu, ki je prevedena tudi v hrvaški in makedonski jezik. Veliko 'hecev' je sicer internih in morali bi biti z nami, da bi jih lahko povsem razumeli. Zagotovo pa ne bom pozabil nastopa v Amsterdamu s pesmijo Slovenija gre naprej. Takrat se je prvič zbralo 10 tisoč Slovencev na enem mestu, v tuji državi! V nekem trenutku sem opazil, da ljudje ob trgu gledajo prek mene, in ko sem se ozrl, sem videl tri vagone tramvaja, ki so kar priskakljali na trg, saj so bili polni navijačev ... Saj veste, kdor ne skače, ni Slovenec! Takrat je bilo res lepo biti Slovenec.

Story: Pa tudi številna sodelovanja obudijo lepe spomine na pestro kariero. Na koncertu v SiTi Teatru se vam bo na odru pridružil prav poseben gost, Tilen Artač.

Menim, da v življenju skoraj nimaš priložnosti, da samega sebe povabiš na oder. No, jaz bom to lahko okusil, saj je Tilen res fenomenalen. Sicer zelo slabo spremljam televizijo, zato sem njegov nastop videl šele nekaj dni po oddaji Znan obraz ima svoj glas. Moram pa priznati, da so se ob njegovem nastopu smejali tudi moji najbližji, saj me je 'zadel v nulo'. Prav zato se že veselim najinega nastopa. Kdor ga bo zamudil, si bo sam kriv.

Story: Pred dvema letoma ste obudili skupino Lačni Franz, ki je nehala delovati leta 1997. Zakaj ste se odločili, da se vrnete v prenovljeni in pomlajeni podobi?

Najprej sem 15 let govoril, da tega ne bom nikoli naredil, vendar so pesmi iz 80. let znova aktualne, zato sem si premislil. Marsikatera pesem se namreč danes uresničuje. "Čestitamo vam, Miss Evrope, v tvojih prsih panika, čestitamo vam, Miss Evrope, dojiš me za bojevnika." Danes, ko v srcu Evrope pokajo bombe in umirajo ljudje, so ti verzi žalostno uresničeni.

Story: Ste se v vsem tem času kdaj naveličali katerih svojih pesmi?

Ja, nekatere so takšne, da se enostavno ne posrečijo. Tiste imajo bolj kratko življenjsko dobo. Avtorji radi rečemo, da imamo vse svoje pesmi enako radi, vendar to ni povsem res. Tiste, ki jih publika izbere, imamo nekoliko rajši. (smeh)

Napisala Nika Arsovski

Fotografije Goran Antley, Miro Majcen

Značke: Zoran Predin