Zoran Predin je podpisal 39 glasbenih albumov, izdal tri zbirke uglasbenih besedil, kolaž potopisnih zgodb Druga žena v haremu in zbirko kolumn Dno nima dna, še vedno pa je v odlični ustvarjalni formi.
To dokazuje tudi z obuditvijo Lačnega Franza, ki je zanj nov začetek, saj z novo zasedbo odmevajo na drugačen, akustičen način.
Veliko nastopate v državah nekdanje Jugoslavije, kar ni značilno za veliko slovenskih izvajalcev. Kako vam to uspeva?
To je plod uspeha v jugoslovanskem prostoru z začetka 80. let. Z Lačnim Franzem smo imeli drugi koncert v karieri v Zagrebu, v istem letu smo nastopili tudi na subotiškem festivalu, kjer so se zbrale mlade perspektivne skupine. Tam smo se odlično izkazali. V tistem obdobju je imel novi val to pozitivno lastnost, da so v diskotekah prvič zavrteli domače pesmi. Takrat se je začela poslušati domača glasba, bilo je več zanimanja za koncerte. Veliko ljudi je s svojo radovednostjo pripomoglo k temu, da smo bili zanimivi, čeprav smo peli v slovenščini. Jezikovne ovire sem premagoval z napovedmi, včasih sem kakšen del besedila tudi prevedel. Danes dobivam lep kompliment, da so se Jugoslovani naučili nekaj slovenščine prav zaradi poslušanja Lačnega Franza. K moji priljubljenosti v državah bivše Jugoslavije je pripomoglo tudi to, da ne hodim nikomur v zelje. Če bi bil pop pevec, bi mi težje uspelo, ker imajo odlične pop pevce in podobno je z rok sceno. Moja niša pa sta šanson in kantavtorstvo. Zgradil sem si imidž kakovostnega tekstopisca in kantavtorja. Zdaj bistveno več nastopam zunaj Slovenije in v zadnjem času se Lačnemu Franzu odpirajo nova koncertna prizorišča v velikih evropskih mestih.
Najbrž zaradi tega pogosteje prepevate v tujih jezikih.
Z Gypsy Swing Bandom sem nastopal po vsem svetu in že takrat sem prepeval v francoščini, angleščini in ruščini. Srbohrvaščine se dolgo nisem upal lotiti, ker sem se zavedal, da bom vedno imel naglas. Pišem v hrvaščini, prepevam pa v jugoesperantu, ki ga vsi razumejo, vendar ga nihče ne priznava. Iz svojega naglasa sem naredil prepoznavni znak, ki mi ga poslušalci oprostijo, medtem ko ga komu drugemu ne bi. Za prepevanje v različnih jezikih je potrebne veliko zbranosti. Toda skozi različne žanre in koncertne programe se tudi zato nikoli ne naveličam izvajanja svojih skladb. Vedno si lahko izmislim kaj novega, kar zame ni nič posebnega. Nekateri moji kolegi pa so si ustvarili lasten glasbeni žanr, ki se ga morajo potem držati vse življenje. Nisem se želel tako omejevati, kar je dolgoročno za komercialni uspeh slabo. Najširše občinstvo pravzaprav ne mara novosti in nepričakovanih presenečenj. Tudi sam kot poslušalec nisem nobena izjema. Na koncertu Davida Bowieja v Hali Tivoli sem bil kar razočaran, ker ni izvajal nekaterih uspešnic, ki sem jih pričakoval, ampak pesmi z zadnjega albuma.
Obstajajo pesmi, ki vam jih je naporno vedno znova izvajati?
Ne. Pesmi, ki so moja osnovna avtorska identifikacija, brez težav izvajam. Če je teh pesmi v koncertnem programu tretjina, je izbor drugih dveh tretjin vedno izziv. Eden od glavnih razlogov za obuditev Lačnega Franza z novo ekipo je bil, da kot avtor glasbe in besedil v matični zasedbi nimam omejitev. Pri Lačnem Franzu sem popolnoma svoboden, v vseh drugih zvrsteh pa sem omejen z žanrom in njegovimi pravili.
Zakaj ste se odločili, da se z Lačnim Franzem podate v akustične vode?
Akustični koncerti, s katerimi je pred več kot 20 leti na pobudo MTV začela skupina Nirvana, so vzbudili zanimanje tako oboževalcev kot tudi globalnega občinstva, kako znane popularne pesmi zvenijo v akustični verziji. Dobre pesmi preživijo prav po zaslugi njihovega preigravanja na domačih zabavah in maturantskih izletih skozi daljše časovno obdobje različnih generacij. Akustična verzija pesem na neki način vrne v zibelko in jo s tem intimno približa poslušalcu. Ko nas je Jure Longyka povabil v Izštekane in nam rekel, naj pripravimo deset pesmi, smo se odločili, da jih pripravimo še deset in tako dobimo še akustični koncertni program. Velik uspeh tega pa kroji tudi neizbežno dejstvo, da naše izvorno občinstvo iz osemdesetih rado posluša pesmi svoje mladosti sede. Zato zdaj za sedeče občinstvo igramo akustični program, za stoječe pa izključno električni. Programa sta v eni tretjini enaka, v dveh pa popolnoma različna.
Imate dovolj stoječega, mlajšega občinstva?
Ne, kje pa! Nasprotno! Aktualnost nekaterih mojih besedil se je pokazala kot bridko resnična, takšen primer je Praslovan, ki je bil napisan v socializmu in se je spraševal o krivdi takratnih veljakov, ki so zajebali vse, kar se je zajebati dalo. Zdaj, ko smo dočakali boljšo prihodnost, smo ugotovili, da ni nič drugače. Mladi so še vedno tisti, ki prvi in najbolj nastradajo, tako kot nekoč.
Opažate to tudi pri svojih otrocih?
Seveda. Radovedna mladina se lahko vedno poistoveti s stvarmi, ki so bile napisane v nekem drugem obdobju. Kakovost je vedno moderna. Če je pesem dobra, se bo obdržala. Prav tako pri dobri pesmi ni pomembna starost avtorja. Moj stari hrast ima vsako pomlad nove veje.
Pri dobri pesmi tudi ni pomembna avtorjeva prisotnost v medijih. V zadnjem času ste se umaknili iz medijev. Ste to storili načrtno?
Ne, za to je bilo več razlogov. Eden od prvih je bil, da sem povedal svoje mnenje o stvareh, o katerih bi moral molčati. V šovbiznisu velja zlato pravilo, da se lastnega mnenja, predvsem političnega, ne poudarja. Moji uspešni kolegi nimajo mnenja, zato lahko nagovarjajo različno občinstvo. Narobe sem bil razumljen, ko sem protestiral proti neumnim besedilom. Prikazali so me namreč kot nekoga, ki ljudem soli pamet, kaj naj poslušajo, kar mi ne pade niti na kraj pameti. S tem sem izgubil del občinstva. Druga stvar je bila, ko sem se naivno misleč, da bom lahko uresničil nekatere svoje ideje in rešil svet, priključil Forumu 21. Ko sem javno povedal, da imam rad partizane, da pa hkrati ne maram kariernih komunistov, tega ni hotel nihče razumeti. Takšno stališče je bilo popolnoma jasno zapisano v mojih besedilih, predvsem v pesmi Ko si rdeče zvezde šivala. Potem se je pojavila bolezen in sem bil operiran na srcu, zato nekaj časa nisem nastopal, pozneje pa je sledila oslarija, ko sem napadel sodnika na košarkarski tekmi. Takrat se mi je zgodil medijski linč, ki ga nikomur ne privoščim, predvsem zato, ker sem s tem ogrozil svojo družino. Živimo namreč od moje glasbe, nastopov in koncertov. Ko so se me organizatorji koncertov in sponzorji odpovedali, je bilo preživetje moje družine postavljeno pod velik vprašaj. Toda takrat sem spoznal, kdo so moji pravi prijatelji. Če bi lahko v svoji preteklosti kaj spremenil, bi nekaj od naštetih stvari izpustil in se drugače vedel. Obuditev Lačnega Franza je zame nov začetek, kot da sem dobil novo priložnost.
Ste se podobno počutili po operaciji srca?
Tako je. Po operaciji se je začelo novo štetje.
Zdaj bolje skrbite zase?
Rokerski način življenja je mimo, zdaj jem bolj zdravo in več se gibam. Toda najbolj pomembno je mentalno stališče do življenja in dela, ki se je po zdravstvenih težavah spremenilo. Ugotovil sem, katere stvari so pomembne in katere ne. Stres sem iz vsakdanjega življenja umaknil, ker se zavedam, da določenih stvari v življenju nima smisla loviti. Osnovnega pogleda na svet, za katerega je značilno, da rad hodim z glavo skozi zid, pa ne bom spremenil, ker sem to jaz.
Takšnega vas najbrž sprejema tudi žena.
Barbara pravi, da sem ji zdaj bolj všeč. In to je dobro.
Znano je, da veliko berete, zato prehod v literarne vode ni bil presenetljiv. Izdali ste knjigi Druga žena v haremu in Dno nima dna. Kdaj ste začeli pisati zgodbe?
Začelo se je s potopisi, ki so bili objavljeni v Večeru. Najprej sem pisal o potovanju po Ameriki, ki je bilo hkrati poročno potovanje, potem sem pisal o gostovanju s skupino Šukar v Franciji pa o nogometni mrzlici. Takrat sem ugotovil, da znam napisati potopis in pozneje se je pojavila želja po tem, da bi o nekaterih stvareh pisal na daljši način, ker imaš v besedilu, ki je suženj ritma in melodije, ozek izbor besed, s katerimi moraš veliko povedati. Pri besedilu se moraš osredotočiti na eno barvo, medtem ko jih lahko pri kratki zgodbi uporabiš več.
Razmišljate o pisanju romana?
Že nekaj časa imam v mislih roman, trenutno se poigravam s tremi različnimi idejami. Toda nisem še čisto zrel za to.
Med vaše najljubše avtorje sodijo Miller, Sartre, Camus, Bulgakov, Hesse, Kafka, Bukowski. Kateri pa so vaši najljubši slovenski pisatelji?
Sem velik občudovalec Draga Jančarja. V Sloveniji imamo dva pisatelja, ki bi ju predlagal za Nobelovo nagrado, poleg Jančarja je to Lojze Kovačič, saj je njegov roman Prišleki izjemen. Drago Jančar vedno boljše piše. Po eni strani si želim, po drugi strani pa se bojim da bo nekdo posnel film po njegovi knjigi To noč sem jo videl. Toda če se bo kakšen režiser odločil za to potezo, bi z veseljem naredil glasbo za ta film.
Kmalu boste praznovali 60. rojstni dan. Načrtujete veliko zabavo?
Za 50. rojstni dan sem pripravil veliko zabavo za 50 ljudi, letošnji pa bo minil brez cirkusa. Rad imam zasebnost, saj sem kot javna oseba preveč izpostavljen. Toda morda bom za 80. rojstni dan spet priredil veliko zabavo, če ga dočakam, seveda. (smeh)
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Žiga Koritnik, osebni arhiv
