V novi sezoni priljubljene pogovorne oddaje Zvezdane Mlakar lahko gledalci pričakujejo še bolj čustvene in intimne življenjske pogovore kot doslej. Po novem bo aktivno soustvarjalo oddajo tudi občinstvo.
Kaj je bil največji izziv ob pripravi nove sezone oddaje Zvezdana?
Če sem iskrena, sem izzivov že tako navajena iz gledališča, da sploh nisem pozorna nanje. To je del mojega življenja – izzivi. Pravzaprav se mi je izpolnila tiha želja, da oddajo preselimo v večji studio, predvsem zaradi tehnično boljših pogojev dela. Čas, v katerem živimo, zahteva tudi spremembe, osvežitve in televizija je medij, ki brez tega skoraj ne more, mora posodabljati, rasti, slediti spremembam. To pa moja oddaja v svojem bistvu že tako ali tako nosi, iz tega raste. Izziv bo verjetno občinstvo in številni mi namigujejo, da bo prav to osiromašilo oddajo. Jaz tega ne vidim tako, občinstva se veselim, ker to ne bo kar 'neko' občinstvo. (smeh)
V novi sezoni bo lahko aktivno sodelovalo tudi občinstvo, zakaj ste se odločili za ta korak?
To je neki logični korak naprej, saj cela oddaja pulzira v smislu sodelovanja, deljenja ... Čeprav diši po kopiranju trendov sveta, je ta ideja zrasla v intimi naših src. Oba z urednikom Rokom sva si tega želela in jaz sem ga včasih gnjavila, kdaj se bo to zgodilo. Vedno mi je govoril: “Ko bo pravi čas! Očitno je prišel ...
Oddaja, studio, sogovorniki ... vse se skozi sezone spreminja in raste. Kako pa rastete sami?
Se vam zdi, da se to ne vidi? To vidimo vsi, saj ne zrelim in rastem samo jaz, vsi rastemo in zorimo, tisti, ki ustvarjamo oddajo, in tudi gledalci. Oddajo delamo avtorsko, jaz nisem novinarka in se nisem nikoli učila, kako voditi intervju. Sem pa igralka in znam stati pred občinstvom, znam spraševati, kopati po vsebinah in dovolj sem stara, da se mi ni treba več potrjevati, delati pametno. Kot ustvarjalka hočem čutiti utrip časa, v katerem živimo, in skozi oddajo sem zorela v modrost, da se pravzaprav vsi ljudje sprašujemo ista vprašanja, da se v nas, v vsakem posamezniku skrivajo pravi zakladi, ki lahko rešijo svet. (smeh) Včasih se šalim in pravim, da so me oddaje naučile toliko, kot če bi študirala na dveh fakultetah ...
Kako se pripravite na posameznega sogovornika?
Raziščem njegovo življenje, delo in sledim notranjemu občutku, ki mi pokaže pot do njega. Sledim svoji lastni radovednosti, kaj me zanima pri njem. Napišem vprašanja in jih pošljem uredniku, preberem kaj zanimivega je o gostu odkrila moja desna roka Taja, z urednikom Rokom se večkrat slišiva in debatirava, kaj se zdi njemu pomembno, kaj meni. To je pravo timsko delo, sem namreč timski človek in se zavedam pomoči in podpore, ki ju dobim od svojih sodelavcev. Iskreno sem jim hvaležna za vse. Včasih, ko se ne strinjamo, poskušam doseči svoje s stavkom: “Verjemite mi ...” A ne trmarim, trma in moj prav me nikoli nista pripeljala daleč, celo nasprotno, sama sebi sem odvzela možnost, da kaj vidim drugače. Ja, to je trdo delo, čeprav mi ta trditev niti ne diši preveč, saj jaz v njem neskončno uživam.
Katero znano oz. malce manj znano osebo se trudite privabiti v svojo oddajo?
Ooo, tukaj pa se moje želje dotikajo zvezd. (smeh) Jaz sicer ne delam razlik, kdo je bolj pomemben, vedno sem si želela gostiti široko mavrico ljudi, saj me enako fascinira gozdar, kuharica, profesor, umetnica ali mednarodno znana osebnost ... Moje vesolje se dotika zvezdnih utrinkov, to so junaki, ki živijo med nami. Od znanih pa si želim gostiti dr. Joa Dispenzo, Oprah Winfrey, E. Tolleja, Hararija ... Seznam je dolg. (smeh)
