Igralka Zvezdana Mlakar se je pred tremi leti po uspešni in odmevni rubriki v oddaji Dobro jutro na nacionalni televiziji preselila v pozni večerni termin, kjer še danes odkriva osupljive življenjske zgodbe bolj in manj znanih gostov.
Zvezdana, tako se med drugim imenuje tudi njena večerna oddaja, se svojih pogovorov loteva strastno, osebno, neposredno in brez predsodkov, kar gledalcev praviloma ne pusti hladnih. In tudi ko smo se pogovarjali za naš intervju v reviji Lady, je bila znova osebna in čustvena.
Zvezdana, če začneva kar z oddajo … V svojih oddajah se dotikate vsebin, o kateri se vsaj javno ne govori ravno pogosto, drži?
Drži. V moji oddaji se dotikamo življenjskih vsebin, človeških, ki nas tarejo vsak dan, o katerih si ne upamo govoriti na glas. Kar je čista neumnost. Občutek, da samo mene nekaj tare in da sem z določenim problemom edina in sama na svetu, je laž. Ko o tem spregovorimo na glas, vidimo, da sploh nismo sami in da nič, kar je človeško, ni 'narobe'. Ta 'narobe in prav' sta v človeških odnosih tako in tako samo nepotrebna navlaka in orodje tistih, ki bi nas radi spremenili v prestrašene in odvisne ljudi.
Je bila katera tematika še posebno odmevna oziroma je presegla vaša pričakovanja?
Vedno je odmevalo, ko je kdo izmed mojih gostov čisto zares, iskreno in pogumno odprl srce. To je tudi mene presenetilo in spravilo iz tira. Takrat se mi je zdelo, da se me je dotaknilo nekaj, kar ni iz tega sveta, pogum in iskrenost odpirata vrata v največjo svobodo, polno ljubezni. Vse, kar čutim, ko se pogovarjam z gostom, očitno začutijo tudi gledalci. Zelo smo povezani in tudi v najbolj drobnih, iskrenih zgodbah najdemo velike lekcije življenja.
Se kdaj zaradi katere vsebine gledalci tudi vznemirijo, predvsem v tej povezavi, da niso vajeni takšne direktnosti oziroma da nočejo nečesa slišati?
Če sem iskrena, tega ne čutim. Moji gledalci so pametni ljudje, odprti, radovedni, svobodni, razgledani … verjetno obstajajo tudi drugi, ki se zgražajo in kritizirajo, a jaz se ne osredotočam nanje. Sporočila življenja do nas pridejo vedno v pravem trenutku. Ne moreš biti velik, zrel in odgovoren človek, ki kljub vsemu selektira, obsoja in se zgraža. To pač ne gre skupaj, ena vsebina je dovoljena, druga ne … Ne prepričujem prepričanih, sploh ne prepričujem, samo veselim se in čudim se in se učim in zdi se mi, da moji gledalci počnejo isto kot jaz (smeh), podobno kot jaz.
Vse svoje izkušnje iz realnega življenja prenašate v petkove poznovečerne pogovore na drugem programu Televizije Slovenija. Zdi se, kot da vam teh izkušenj kar ne zmanjka?
No, mislim, da ne gre za moje izkušnje, z njimi včasih popopram kakšno vprašanje ali pa mi kar uide od veselja, ker v pogovoru tudi jaz rešim kakšno svojo osebno težavo. Ne bojim se tega deliti. Če je moj gost pogumen in iskren, čutim dolžnost, da se mu pridružim tudi jaz, z vsem svojim bitjem in z vso hvaležnostjo. Ko se to zgodi, moč resnice in ljubezni pomnoži sporočila ...
Vam je bilo kdaj še posebno težko spregovoriti o kakšni predvsem neprijetni zgodbi, ki je bila del vas?
Samo enkrat sem imela zares velik predsodek, ko sem se pripravljala na Nicka Vujičića. Brala sem njegove knjige, polne Boga, in sem telefonirala uredniku Roku, da jaz tega verjetno ne bom zmogla. Rekel mi je: “Ja, ja, ti boš to zmogla ...” Del mene je Boga in cerkev kot institucijo obsojal in črtil. Vse te njihove pedofilske afere, tudi iz otroštva sem imela slabe izkušnje. Nick Vujičić mi je na novo pokazal Boga, moč vere, ki rešuje življenja in nima nobene zveze s svetohlinstvom, dvojno moralo ... S pravo vero prežet človek brez rok in nog mi je pokazal temeljno resnico o veri, lahko ga imenujemo, kot hočemo, pokazal mi je človeško moč in ljubezen, da si lahko velik človek tudi brez rok, nog … tako je jezen otrok v meni odrasel.
Se vam sicer zdimo/zdijo Slovenci čustveno zadržani ali bolj odprti ljudje?
Jaz imam rada ljudi. Ja, bolj smo zadržani, tudi jaz včasih. A smo radovedni kot otroci, in ko zaslišimo iskren nasmeh, ko začutimo srce, se vedno odpremo. V nas je veliko 'otroka', zato se tudi radi prepiramo in si nagajamo, ko gre zares, pa smo veliki in svetli.
Kakšen je vaš dan, če na sporedu ni službenih obveznosti?
Urejam dom, uživam. Delam na vrtu, uživam. Kuhljam in uživam. Pobiram jabolka, vkuhavam marmelado, plešem z vnukinjo, zlagam položnice, zlagam perilo … uživam.
Kaj vam osebno najbolj napolni dušo in srce oziroma kaj vas trenutno osrečuje?
Vse nianse in vse obveznosti, ki jih živim, me osrečujejo. Tudi ko mi gre kaj narobe, si ves čas govorim, da je to sreča, naloga, učenje življenja, ki ga živim. Trenutno pripravljam nove oddaje in se že veselim novih gostov, pripravljam komični muzikal Menopvza in se učim plesati in peti, pišem svojo knjigo, modrosti, hodim po Sloveniji in 'predavam', se v živo pogovarjam z ljudi, igram že narejene predstave, monokomedijo Štefka Valentin v ptujskem gledališču in Solzice v Drami … Res sem srečna, da lahko delam vse to. Toliko načrtov in idej imam, da se moram kar brzdati.
Ste mama, babica, blondinka, igralka, gospodinja, kmetica … Katera od naštetih vlog je po vašem najtežja?
Biti mama je življenjsko poslanstvo, ni lahko. A najtežje od vsega je biti zares iskrena in avtentična Zvezdana, jaz sama s sabo. Imam še veliko dela, bolečine in strahovi, ego, se še kar mravljinčijo po meni. Tu še vedno s sirkovo metlo delam red.
In za konec še, kako se po napornih dnevih ali napornih vprašanjih spočijete in notranje pomirite?
Sodobno bi rekli, kako se resetirate? Gumba za 'reset' namreč ljudje nimamo ...
Leta so mi prinesla lepo darilo. Širino in razumevanje. Razširim svoja krila in skačem po travi, objemam in sem hvaležna.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografiji: Adrian Pregelj
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču