Zvezdana Mlakar: Ne morem delati, če ne čutim občinstva pred sabo

»Prihodnost pripada tistim, ki verjamejo v lepoto svojih sanj,« se glasijo ’preroške’ besede Eleanor Roosevelt, prve dame in zveste feministke, obenem pa tudi tesne prijateljice slovite letalke Amelie Earhart. Prav uresničevanje sanj in brezmejna ženska moč pa sta bili tudi glavni temi pogovora, v katerega sva se nekega oblačnega popoldneva zapletli z Zvezdano, igralko z izjemno kilometrino, ki življenje zajema s polno žlico.

Najprej iskrene čestitke za predstavo. Če se ne motim, ste v uvodu dejali, da ste prav sami dali idejo za uresničitev?

Res je, v Drami sem imela kar nekaj sušnih obdobij, vendar nisem prepričana, zakaj. Vedno sem skrbno pazila, da ne trosim slabe volje na vajah in na odru pokažem kar največ. Nič ne de, sem si rekla, svojo igralsko kondicijo sem kljub temu ohranjala na visoki ravni. Držala sem se nasveta, ki mi ga je že pred leti dal igralec Iztok Valič. Takrat sem se iz ljubljanske Drame preselila v Celje, kjer sem dobila majhno, ne preveč vidno vlogo. Seveda sem se pritoževala, on pa mi je dejal: »Zvezdana, nikoli, nikoli ne obupaj. Vedno se pripravljaj, kot da boš jutri morala odigrati največjo vlogo svojega življenja.« To se mi je zapisalo v spomin in tega se držim še danes. Sanjala sem o projektih, v katerih bi rada sodelovala. Tako sva z Majo Gal Štromar sanjali o predstavi, spodbudila sem jo, naj napiše besedilo, jaz pa ga bom predlagala v Drami. Potem pa sva se po naključju na hodnikih Drame srečala z igralskim kolegom Markom Mandičem, ki je bil presenečen, da se tako malo pojavljam na odru. Kot po naključju je mimo prišel še ravnatelj Igor Samobor, ki je bil nad idejo navdušen in tako sem dobila zeleno luč. Vsa navdušena sem klicala Majo: »Poklical te bo, poklical te bo.« Dobili sva svojo priložnost. Tema aktualne sezone je Ljubezen, midve pa nisva želeli še ene klasične ljubezenske zgodbe. Preveč se osredotočamo na odnosne ljubezni, ki so nestalne, nestanovitne. Hitro pokvarljiva roba. Imela sem obdobje, ko so mi bile te teme ljube, a ne zdaj. Tako sva tuhtali in tuhtali. Nekega dne pa je me poklicala Maja in rekla: »Zvezdana, Amelia Earhart. Ljubezen do svobode.« Joj, kako sem bila srečna.

Nam zaupate, zakaj vam je ta tema še posebej pri srcu?

Ljubezen do svobode, ljubezen do ustvarjalnosti. Gledališče in ustvarjalnost sta me v življenju velikokrat rešila. Če ne bi imela tega, bi v življenju verjetno marsikdaj klonila. Vsak izmed nas v sebi nosi iskro. Najsi bo karkoli, vsak v sebi goji strast, umetnost do nečesa. Vsi smo umetniki. Vsak po svoje. Zato sem nesrečna, ko zaslišim prepričanje, da smo nekateri umetniki, drugi pa ne. Mislim, da je to zmotno prepričanje, ki so nam ga vsilili drugi. Morda zato, da bi se počutili majhni, kot da smo nekaj manj. Vsak je umetnik svojega življenja. Vsak izmed nas ima premiero. Življenje je treba živeti kot premiero, in ne kot generalko.

Eno je žar, s katerim se stvari lotevamo. Drugo pa moč, da si upaš in se brez zadržkov podaš za svojimi sanjami.

Ja, zakaj pa si ljudje ne upamo živeti? Zakaj si ne upamo imeti drznih sanj? Pred dvema letoma, ko sva z Majo začeli sanjati te sanje, bi se mi verjetno marsikdo posmehoval. Prav zato sem danes še toliko bolj trdno prepričana, da si je treba upati. Vse je mogoče. Izraziti moramo svoje želje, svoje sanje. Kaj pa je najhuje, kar se lahko zgodi? Zavrnejo te. Le to! Potem greš naprej, nekje se ti bodo vrata zagotovo odprla. Nisem nič posebnega. Posebna sem v tem, kar sem. Tako kot si ti posebna v tem, kar si. Prav to je sporočilo, ki ga želim predati vsem, ki spremljajo mojo oddajo, vsem, ki si ogledajo moje predstave. Upajte si! Edina človeška tema je neznanje.

V zadnjih nekaj mesecih ste se morali s slovito pilotko bolje spoznati. Česa pa vas je njena zgodba, njena osebnost naučila?

Amelia me je veliko naučila. Spomnim se generalke, ki so se je udeležili predvsem prijatelji. A Mala Drama je tako majhna, občinstvo je tako blizu, da ga je mogoče začutiti, kot bi bili gledalci nalepljeni na moje prsi. Zato moraš biti še bolj samozavesten in osvobojen. Ne smeš podvomiti o sebi, tega ti Mala Drama enostavno ne pusti. Če se zlomiš, ti to pride pod kožo. Ko sem se tako vozila domov, sem si mislila: »Kaj pa ti je? Kaj ti ni jasno? Amelia je tudi tam gor, v tistem plehu, in je sama. Ne moreš prekiniti. Ti letiš. Letiš svoj let življenja.« Amelia je bogata z mislimi, ob katerih se je mogoče zamisliti. Kar vidim, kako ženski del občinstva zatrepeta, ko prevzamemo odgovornost: »Prva in edina izdaja se zgodi v človeku samem.« Te misli povem z veliko odgovornostjo.

Takrat se je vsem damam v občinstvu orosilo oko.

Amelijina svoboda nas je vse presvetlila. Njene misli me še danes spravijo v jok. Tako nežna in ženstvena je. Sama sem v življenju vedno mislila, da moram biti glasna, borka ... a to ni potrebno. Dolgo je trajalo, da sem prišla do tega spoznanja.

Kakšen pa je bil vaš prvi stik z Amelio? Ste jo bolje spoznali med študijem ali ste o njej brali že prej?

Dokler mi Maja ni predstavila zamisli, se nisem kaj dosti poglabljala v njeno življenje. Vedela sem, da je letalka, kaj dosti več pa ne. Vsi vemo, kdo je, a zelo površno. Tudi film, ki so ga posneli pred leti, jo prikazuje v povsem drugačni luči. Sama sem ga videla povsem po naključju, ko sem prišla z vaje. Prižgala sem si televizor in zgodba na zaslonu se mi je zazdela znana. Po licu so mi spolzele solze. Videla sem ta njen sloviti nasmešek. Bila je drobcena in mila, a na njenem obrazu se je vedno iskril nasmeh. Iskreno, čisto, jasno. Takrat sem začela razumevati, da lahko to besedilo govorim tudi vesela. Nismo želeli starega teatra. Zato smo odstranili tudi lasuljo. Gledalec pade v zgodbo in ne čuti prehodov, včasih sem Amelia, včasih jaz. Ta novi teater mi je izjemno ljub. Najbolj se približa temu, kar gledališče tudi v bistvu je. Gre za subtilno notranje vživljanje, za sobivanje gledalca in igralca na odru. Že pred desetletji sem želela raziskovati to, a naletela na odpor starih gledaliških mačkov.

Vam je prav zaradi tega odnosa med gledalcem in igralcem manjše občinstvo še bolj pisano na kožo?

Veš, da mislimo predstavo prenesti na Veliki oder? Najprej nismo bili prepričani, ali je to pravi korak, potem pa je ravnatelj Drame dejal: »Zvezdana, to boš že znala.« Spomnim se, da sem že dobila podobne spodbude. Ko sem se pripravljala na oddajo z Nickom Vujicicem, sem prebrala številne njegove knjige, kjer ves čas omenja Boga. Na Boga sem zaradi številnih predsodkov vedno slabo slišala. Bila sem prepričana, da ne bom zmogla. Potem pa me je opogumil odgovorni urednik Rok Smolej: »Zvezdana, ti boš to že zmogla.« Imel je prav! Oder si bom delila s 400 gledalci, da vidimo to!

Kaj pa vas je pri Amelii najbolj prevzelo?

Ta milina, njen nasmešek, nežnost in ta fokus. V tem sem se lahko poistovetila z njo. Tudi ona v partnersko zvezo vstopa svobodna, ne želi, da bi jo karkoli omejevalo. To je v nasprotju z današnjim svetom. Ves čas si nekaj želimo, želimo omejevati druge, partnerja ... Ona je ljubezen našla nad oblaki. Vsi ljudje bi morali gojiti tolikšno strast. Imeti bi morali nekaj, čemur bi bili z vsem srcem predani. Prav to bi nam dalo svobodo, da smo tudi v partnerstvu uspešnejši, sicer se preveč obešamo na druge, ali denar, ali alkohol ... Vsak mora imeti nekaj, čemur je namenjen. Svoje poslanstvo. Nekaj, kar ga dela svobodnejšega.

Ste se poistovetili tudi v tem doživljanju svobode? V ljubezni do svobode?

Seveda. Nikoli nisem pristajala na nič manj. Če bi spraševali druge, bi me verjetno vsi označili za človeka, ki želi ubežati okvirjem. Čeprav sem se morala prilagajati, pa sem v določenih trenutkih šla po svoje. Slovenija je premajhna, da bi čakala na nekoga, ki bo prišel mimo in mi namenil vlogo. Igrala sem v široki paleti žanrov. Nisem se ozirala na to, kje lahko igram in kje ne smem. Kot prva sem snemala reklame, kar je bilo v tistem času marsikateremu mojemu igralskemu kolegu pod častjo. A ljudem sem se usidrala v spomin. Še danes se spomnim gostovanja v Sarajevu, ko me je med kavo prekinil eden izmed natakarjev, češ, a niste vi tista: »Kaj gledaš, a še nisi videl ženske, ki barva.« Vse, kar sem počela v življenju, je del moje poti, ki je vse prej kot navadna.

Po kom pa imate ta odnos do dela?

Uh, po mami zagotovo ne. Ona je precej bolj ’po regelcih’. Očeta pa nisem kaj dosti poznala. Morda moj mož ... On je tak. Odraščal je v umetniških krogih, mama je producentka, oče režiser. Zagotovo je tudi njegovo razmišljanje vplivalo name. Ko sem se že pred leti nekaj usajala, da ne bom delala intervjuja, češ da nimam več kaj povedati, me je ustavil. Takrat smo v gledališču ustvarjali predstave, ki smo jih še igralci po mesecih študija komaj razumeli. Njegov glas me je prizemljil. »Kaj pa se greste? Zakaj misliš, da si na odru?« Ni se menil za moje vzdihovanje, češ da je moje poslanstvo, da igram in nadaljeval: »Ti si na odru zaradi njih, gledalcev. Samo in le oni so tvoje merilo,« Od takrat sem izgubila akademsko držo.

Glavna junakinja predstave krmari v strogo moškem svetu, ta pa se je do danes spremenil, a še vedno ostaja bolj moški.

Danes so podobni časi. Tudi danes se svet prebuja, tako kot se je takrat ona. Ni si delala utvar, a z visoko dvignjeno glavo je korakala naprej. Je dober zgled vsem, da ni treba tuliti, temveč se sprememba začne pri posamezniku. Ona je živela drugače in s tem spreminjala svet. Tudi po njeni zaslugi sediva danes tu, svobodni, kot sva. Prav zato mi je feminizem alfa in omega, zanimivo, da je tako osovražen. Feminizem je zame ženska, ki je samostojna, čuteča, ki se lahko zjoka, ampak točno ve, zakaj je tu, na tem svetu.

Koga bi radi v svoji predstavi še gostili?

Moja velika želja je, da pripeljem Oprah Winfrey. Mislim, da mi Tine Turner zaradi starosti ne bo uspelo. Pa seveda pisatelje ... Pa dr. Joe Dispenzo, ki zdravi z meditacijo. Zdravnik, ki ga je povozil avto, pa se je pozdravil prek meditacije. To je prihodnost! To je jasno! Tudi gledališče ima zdravilno moč.

Zanimivo, da je bila prav to danes glavna tema številnih pogovorov. Zakaj je feminizem tako globoko osovražen? V osnovi gre le za pravičnost v odnosu med spoloma.

Smešno, a edine negativne komentarje dobim le od starejših moških, skrajnih desničarjev, ali starejših žensk.

Kritike na račun igre?

Ne, ne zaradi igre. Do gledališča morajo ti ljudje narediti še vsaj en križev pot. (smeh) Moje besede so slišane. Me pa prizadene, da ženske udrihamo čez ženske. Galantno bi bilo, če se ženske prenehamo blatiti. Nismo več v pradavnini, ne potrebujmo perja, po katerem nas bi izbirali. Morda bi morale odvreči žensko ljubosumnost in tekmovalnost. A to izhaja iz posameznika. Moške pa je strah. Večkrat sem že izpostavila, da živimo v moškem svetu in da bi težko rekli, da je vse, kot mora biti. Naj prevzamejo svoj del odgovornosti. Že pred leti so me povabili na medplanetarno konferenco, v sklopu katere se je iz vsake države oglasila ena izmed izbranih govornic. V Sloveniji sem bila to jaz. Ne bom pozabila besed enega izmed direktorjev evropske podružnice podjetja, ki je to stvar izpeljalo. Zaupal mi je, da so prišli do pomembne ugotovitve. Po njihovem mnenju morata podjetje voditi dva, moški in ženska. To je rešitev. Tudi sama se mnogokrat ne znam odločiti. Obkrožena sem s samimi moškimi in jasno mi je, da razmišljamo drugače. Super!

Nove generacije odnose med spoloma dojemajo drugače. Opazite to tudi pri svojih sinovih?

Res je, moji sinovi povsem drugače gledajo na ta svet. Po njihovem še zdaleč ni deljen na ženske in moške vloge v gospodinjstvu. Ponosna sem, da sem jim v vzor. Zadnjič se je eden od njih sprl s punco in prišel do mene, češ, zdaj pa joka. Bilo me je groza, a videla sem, da je zbegan. »Pojdi tja, veš, kolikokrat so moški mene pustili jokati. Človek joka zaradi nemoči, ne zato, ker te ne bi imela rad. Ženska joka, ker je nemočna in si želi ljubezni. Želi, da jo objameš.« Srečo ima, da mu jaz te stvari lahko odkrito in jasno povem.

Zagotovo. In za konec še vprašanje, povezano s številnimi vašimi vlogami. Kje se sicer počutite bolj suvereno, na odru Drame ali pred kamerami na nacionalni televiziji?

Enako. V gledališču nosiš veliko breme, v monodrami še veliko več. Vse, kar počnem, počnem z velikim veseljem. Vsak medij ima svoje prednosti. Veščina, s katero pristopaš k posameznemu mediju, pride s kilometrino. Amelie pri svojih dvajsetih ne bi mogla upodobiti, kot sem jo. Sem povsem osvobojena tehnike, ta je postala del mene. Ne razmišljam več, kako glasno govorim, razločno. Razmišljam lahko o drugih plateh predstave, o stiku z gledalcem. Vedno so mi govorili, da je dober slikar tisti, ki potegne eno samo, mojstrsko črto. Le kimala sem, saj dolgo nisem razumela, kaj mislijo. Zdaj vem. Ko v svobodi, ki jo imaš, lahko potegneš črto.