Zvone Šeruga se rad vrne v miren pristan

NJEGOVO PRVO POTOVANJE:
“Z avtoštopom sem se v Maroko odpravil kot študent in seveda temu primerno pazil na vsak dolar in cent.” (foto: Goran Antley, osebni arhiv) Goran Antley, osebni arhiv
Vir: Story
28. 4. 2016

Nekateri ga imajo za večnega osvajalca mladih deklet, drugi za spoštovanja vrednega popotnika. Zvone Šeruga s svojimi avanturami dokazuje, da leta niso pogojena z datumom v potnem listu in da je življenje prekratko za ograjevanje lastnih zvez in življenj. Mi smo ga ujeli malo pred potovanjem v Namibijo, kamor vsako leto popelje lepot narave in pustolovščin željne popotnike.

Story: Vaša potovanja so med Slovenci izredno priljubljena in temu primerno vsako leto polna. Kako vam uspeva?

Ker je to majhen, butičen posel, največ pet ali šest skupin na leto vzamem na svoje odmaknjene azijske in afriške poti. Vse je osebno, majhno in domače, že 15 let enako. In ne kaže, da bom s tem kdaj obogatel, me pa preživlja in tudi skromnost je hudo lepa čednost. Ki mi daje veliko svobode in časa za dušo, kot pravim jaz. Da recimo sedem na motor in se izgubim za tri, štiri mesece v kraje povsem bogu za ritjo. Tega nikakor ne bi menjal le za denar.

Story: Imate kar nekaj ljubezni, ena izmed njih pa je zagotovo Afrika. Kakšna je trenutno situacija na črni celini?

No, nič bolj nevarno ni kot zdaj v Evropi. Če seštejem število bombnih napadov v zadnjih mesecih, bi rekel, da je Afrika še nekoliko bolj varna. Kljub temu jo nekateri povezujejo z divjaki, teroristi, ljudožerci, boleznimi. Za marsikoga je Afrika malo večja vas, in če na eni strani nekdo kihne, bo na drugi gotovo pobralo za en avtobus turistov. Pa ni tako, kje pa! Seveda imam nekaj sreče, vendar je sreča v življenju bolj nekakšna začimba. S poprom ne moreš narediti žgancev, lahko pa ga pošteno vržeš čez golaž in je zadeva hudo užitna. (smeh) In gotovo ni slučajno in le sreča, da se v 40 letih potovanj še nikoli nisem znašel v zares brezizhodni situaciji ali smrtni nevarnosti. In res lahko rečem: ljudje, nehajte se že bati vsega, kar je tuje in neznano, življenje gre mimo, vas bo pa v domači postelji pobralo. Od dolgčasa mogoče.

Story: Štiri desetletja prijateljevanja torej. Se morda še spomnite prvega potovanja?

Seveda, Maroko! Z avtoštopom sem se tja odpravil kot študent in seveda temu primerno pazil na vsak dolar in cent. Nisem veliko videl, najboljše stvari so bile predaleč in predrage, a začutil sem eksotiko, ki me je očitno povsem potegnila vase. In mi je žal, da sem danes vsega drugačnega že kar preveč vajen. Počutim se kot odvisnik, ki potrebuje vedno večje in večje odmerke, da se ga sploh kaj prime. A sem lani na poti prek Maroka kar malo začuden ugotovil, kako je to krasna dežela. Ves čas sem jo imel pred nosom, a je prav na račun bližine nikoli zares raziskal. A očitno se bom tja zdaj pogosteje vračal. To bo nova destinacija za moja motoristična potovanja, tokrat za skupine. Zanimanje je neverjetno - v enem večeru sem že na predstavitvi napolnil kar tri jesenske skupine.

Story: Zakaj pa ste se odločili prav za Afriko?

No, Azija je mehka eksotika, medtem ko je Afrika nekoliko trša. Saj sem prepotoval tudi obe Ameriki, vendar je tega že kar nekaj časa in očitno mi nista pustili istega pečata. V Afriki pa je vsaka vas, zagotovo pa vsako pleme, lahko drugačna - no, vsaj nekoč je bilo tako, a spreminja se seveda tudi Afrika. Danes čedalje več ljudi nosi enake cunje, posluša enako zahodno glasbo, kupuje enake kitajske mobitele. A to je še vedno celina milijarde ljudi in tisočerih plemen, izmed katerih je vsak svet zase. Prav ta drugačnost me navdušuje.

Story: S seboj pa ne peljete le vodenih skupin. Ali se po svetu odpravite tudi z družino?

Letos bo minilo 41 let od moje prve poti. Sprva so bila to samotna potovanja, pred 33 leti pa se mi je pridružila Romana, moja prva punca. Veliko sva prepotovala skupaj, v štirih letih sva tudi obkrožila svet z motorjem. Zadnji, leto dni dolg del tiste ture prek Afrike je bilo v bistvu najino poročno potovanje. In kot se spodobi, je osem mesecev po vrnitvi na svet prijokala mala Kaja in takrat je nama marsikdo rekel: "Ha, zdaj je pa konec s potovanji, ha ha!" Ja, zakaj že? Ko je bila Kaja stara štiri leta in pol, je dobila svoj nahrbtniček in mahnili smo jo za leto dni okrog sveta. In potem se je rodil Grega in spet smo se za sedem mesecev odpravili po Aziji. Otroka sta sicer dobila dobršno porcijo popotnega uvajanja, vendar sta si danes popolno nasprotje. Kaja je velika popotnica, Grega, študent medicine, pa je najsrečnejši doma.

Story: Se še kdaj na pot odpravite vsi skupaj?

Vsi skupaj? Težka bi bila, Romana ima službo, otroci študij. S Kajo sva lani sicer dober mesec na motorju potovala po Iranu in jugu Arabskega polotoka. Krasno sva se imela in v Omanu se nama je pridružila še Romana. Kar tudi pomeni, da so mi nekatere stvari, ki so zame v življenju res zelo pomembne, lepo uspele. Družina namreč. In sem zelo vesel, da ne potujem v neki večni blodnji in v iskanju smislov življenja, temveč odkrivam svet za užitek in za delo, na koncu vsake poti pa me čakata dom in z njim varen ter miren pristan.

Story: Otroke je sicer najtežje navdušiti. Kaj pa vaša otroka mislita o vašem delu?

Kaja me čuti kot popotniškega kompanjona, z Gregom pa, kot da prihajava iz dveh povsem različnih plemen. On je sebi zadosten intelektualec, jaz večni iskalec nečesa novega. A povsem v redu shajava, le pametnega se pred njim ne smem delati. (smeh) Drugačnost ni navsezadnje nič slabega. In vsaj zanesem se lahko, da bo nekdo vedno doma in mačka futral.

Story: Številni vas poznajo po prelestnih plavolaskah na zadnjem sedežu motorja. Vam ustreza družba mlajših deklet?

In kateremu normalnemu dedcu stare šole ne bi?! Takole včasih rečem: punce, vašo lepoto, svežino in mladost predelujem v svojo energijo. To drži in tudi Romana je hudo pametna in gotovo ve, da tudi ona s tem zelo veliko pridobi. Hja, kako? Jasno, da jih tudi osvajam in šarmiram, to je del igre in dnevnega veselja, a istočasno vem, da s svojimi šestimi desetletji pač nisem več ravno njihov sanjski moški. Poznam svoje mesto. In vedno znova mi je najlepši del poti, ko se vrnem domov k Romani, poln energije in življenja, in jo objamem na vratih. A do tega užitka gotovo ne prideš le z večnim posedanjem na domačem kavču, z daljincem v rokah in s čakanjem na penzijo - že kdaj bi me iz bajte vrgla in povsem prav bi naredila. Pač živim, o čemer večina drugih le fantazira, pri tem pa so tudi moje odsotnosti in moja dekleta eden od razlogov, zakaj sva z Romano že 34 let skupaj. Srečno skupaj!

Story: Solo potovanja vam torej ne ustrezajo več?

Priznam, samemu bi mi kmalu zmanjkalo veselja, v tem pač ne najdem več užitka! Veliko in mogoče preveč sem davno tega prepotoval tudi sam. Ob mladi in lepi družbi pa se moškemu razcvetijo notranje energije. Leta pa so gotovo že prinesla tudi določeno umirjenost, ne grem se ravno nekih frišnih ljubezni in novih začetkov v nekakšni študentski garsonjeri - e bogami, za kaj takega pa res upam, da sem že prepameten. To se dogaja parom, ki leta in desetletja živijo v ozki ograjici svojega srečnega zakona. Potem pa nekega lepega dne vse skupaj raznese, zlagana sreča in igra za sosede gredo k vragu. Z njo sicer tudi ograje, a na tiste razvaline se gotovo nihče več ne vrača. Ker miren pristan očitno tudi nikoli niso bile.

Story: Torej vas ne zanima, kaj si o tem mislijo drugi?

Naj si ljudje predstavljajo, karkoli jim pač polepša dan. In raje vidim, da mi zavidajo dobro, kot privoščijo slabo. (smeh) Domišljija mnogim hudo dobro služi, jaz sem žal omejen z realnostjo. Nad to pa se nikakor ne pritožujem. In pomembno je, da ostajamo z mojimi sopotnicami v res prijateljskih odnosih tudi po vrnitvi domov in da jih kot del mojega življenja in dela - da, tudi dela! - sprejme tudi moja Romana. Razlike v letih pa so predvsem statistični podatek, ki se mene in mojih punc pač ne dotakne. Ker je bistveno bolj pomembna sorodnost duše in interesov.

Story: Pa vendar ste na svojih potovanjih deležni številnih zavidljivih pogledov.

Ja ja, včasih srečujem motoriste, ki se na pot podajajo sami in gotovo s hudo fovšijo gledajo zadnji sedež mojega motorja, kjer sedi luštno dekle. Kje si pa to dobil? Ja, preprosto, objavil sem na Facebooku, izmed 50 prijavljenih pa izbral prave štiri. In zakaj se vi vozite sami? A sem jaz toliko bolj lušten? Ne, le puncam ponudim, česar jim njihova generacija in njihovi fantje očitno ne morejo dati. In profiti so gotovo obojestranski.

Story: Številni se sprašujejo, zakaj se na zadnji sedež vašega Miška ne usede kakšna starejša.

No, čisto ljubiteljsko in iz čistega veselja pa stare mame res ne bi vozil za sabo, zato imam navsezadnje Romano, s katero se prav lepo in skupaj starava. Ups, ampak stara mama pa še ni! Hja, saj naslednje vprašanje pa je, zakaj mladih fantov ne jemljem s sabo. Da se me bodo lepo nežno okoli pasu držali in mi na ušesa grulili, a? Že res, da sem bil že marsičesa obtožen, ampak tovrstnih zamikov pa res še ne. In naj tako tudi ostane.

Story: Kaj pa o prelestnih mladenkah misli vaša partnerica Romana?

V zvezi moraš biti pošten od samega začetka. In na ta način sva z Romano ustvarila odnos, ki nama že 34 skupnih let vedno znova lepša dneve in življenje. Ni fraza in ni, kot si nekateri predstavljajo, kar nekakšna svoboda 'vsi na čez i ko s kom voli' - daleč od tega! V bistvu sva hudo normalna zakonca, le da nimava ene igre in kičastega nasmeha za sosede in žlahto, valjarje in bikovke pa za domače pogovore in odnose. Enostavno, ona gre v službo petkrat tedensko in predstavljam si, da so tam tudi kakšni mladi in luštni dedci - ni vrag, da česa takega na Delu ne premorejo! Jaz pa grem na šiht petkrat na leto, ostanem nekaj dlje in tudi pri meni so hvala bogu čedna dekleta - in kje je tukaj problem? A mi res mora biti nerodno zaradi dobrega okusa? Pa saj Romana vidi, s kakšnim veseljem pridem domov in kako jo že na vratih zagrabim. Že lahko, da ima kakšno napako, ampak neumna zagotovo ni. In mati Teresa, ki bi bila z mano le iz usmiljenja, prav tako ne.

Story: Zdaj pa po pravici: koga najraje vzamete s sabo?

A čisto po pravici? Glej, krasno je bilo predlani, ko je bila hčerka dober mesec z mano po Iranu in tam okoli. In res prijetno, ko je potem z mano en mesec potovala Romana. Kičasto, ko sem lani v štirih etapah in s štirimi dekleti odkrival Afriko. Pa saj tudi in celo v najbolj zanikrnih restavracijah nimajo ene same jedi, le kdo bi še hodil k njim jest?! In čemu, za vraga, si pa ljudje s tako vdanostjo predstavljajo, da ima želodec pravico do okusa, srce ali možgani ali karkoli že pa sme vse življenje natepavati le zelje ali pečenega praseta in bognedaj karkoli zamenjat pa med sabo si krožnike delit. Jaz se pač tega ne grem. A pozimi greva z Romano ponovno skupaj v Latinsko Ameriko in tudi tega se hudo veselim. Kot se ne vem katerih mladink, s katerimi bom šel naslednje leto verjetno ponovno prek Sahare. In čez dve leti nekam proti Indiji. Pa kdaj bom, če ne zdaj, v najlepših letih! Šele šestdeset jih imam.

Značke: Zvone Šeruga
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story17/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 17/2016

Story 17/2016, od 21. 04. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri