"Z Romano sva bila takrat že na vseh mogočih potovanjih, le na poročnem še ne. In sem jo torej zaprosil kar sam, čeprav sem se, sicer povsem brez potrebe, ideje o zakonu pred tem hudo branil. Poročila sva se na gradu in dva dni pozneje že vozila z motorjem proti Afriki. Na enoletno poročno potovanje."
V vsem tem času se ni veliko spremenil, njegova potovanja z Miškom (njegov stari motor) so morda postala bolj lagodna, kljub temu pa kipi od energije, ki jo rad deli s simpatičnimi dekleti na sopotniškem sedežu. Pogosto pa tudi s svojo Romano, s katero sta že 35 let srečen par.
Za vami je šest desetletij potovanj in spominov. Kateri spomini so najslajši?
Res najboljših je bilo zadnjih 60 let mojega življenja, nič drugega! Vse od zdravega kmečkega otroštva, mladih študentskih let, prvih potovanj, novinarsko-popotne kariere, ustvarjanja družine, zdajšnjih bolj umirjenih poti. Se mi pa zdi, da tudi pri 60 letih prav nič manj ne trapam in uživam.
Nekatere ženske negodujejo, moški pa vam zavidajo. Kako so se simpatična dekleta sploh znašla na vašem 'Miškotu'?
No, Romana si zaradi narave službe ne mora vzeti več mesecev dopusta in mi, pametna punca, pač pravi: pa dobro, najdi si že tista tvoja dekleta. Saj že 350-kilogramskega motorja ne morem dvigniti sam in je torej povsem praktično, če potujemo v dvoje. In koga bi raje vzel s seboj, kot pa simpatična dekleta!? Stare mame ali pa mlade lepe fante? Hvala bogu, da sem še normalen dedec! Saj sem včasih razmišljal, da bo kmalu dovolj, da bi se moral obnašati letom primerno ... vendar pa – zakaj in čemu? Ko enkrat popustiš, postaneš v mojih letih star čez noč. Meni se pa še da – uf, kako se mi še da! In zmorem – zdravje in pamet mi na srečo še lepo služita.
Kaj pa na vse to poreče vaša partnerica Romana?
Že mogoče, da ima kakšno napako, vendar neumna zagotovo ni. Pa tudi Mati Tereza ne, ki bi bila z mano le zaradi usmiljenja. Ve, kakšen pridem domov in kakšen sem z njo, in to je pomembno – po vseh teh desetletjih se imava še vedno rada in krasno nama je skupaj. Potovanja – gotovo tudi mlada in luštna dekleta – pa mi dajejo energijo in svežino, od katere ima navsezadnje prav Romana še največ. In ji je jasno, da tam zunaj niso eni sami božji pašniki, kjer se mi nastavljajo horde devic – ha, pajade! Ljudem deluje domišljija, ker realnosti ne morejo živeti in si torej zamišljajo vse sorte neumnosti. Meni pa je pomembno, kako postanemo s temi dekleti res prijatelji in da to traja tudi doma. Romana jih pozna, včasih gremo skupaj na pijačo. In mogoče je celo malo ponosna name, da še ne ležim ves zanikrn in vampast pred televizijo in fantaziram o življenjih, ki jih živijo le drugi. In včasih mi reče: "Veš, letos mamo pa luštne!"
Vajin odnos torej temelji predvsem na zaupanju in temu, da drug drugemu dopuščata potrebno svobodo?
Seveda! Vedno pravi, da ne zaupa meni, temveč puncam in njihovemu dobremu okusu. In ne vem, ali s tem ne pljuva v svoj lastni pisker. Ampak če bi mi kdo pred 30 leti rekel, da se bom pri 60 letih vozil čez Saharo s 25-letnicami na zadnjem sedežu, bi mu svetoval, naj si gre malo podstrešje preluftat. A leta in staranje so očitno nekaj hudo relativnega. Punce mi tožijo, kako se njihova generacija moških danes obnaša, kot da so vsi po vrsti z Žal za pol ure ušli. Mene pa še vedno razganja in tudi Romano še vedno preganjam po bajti, ko da imava 20 let. Se pa nečesa že zavedam – ha, zaupanje! Hudo malo mi pomeni zaupanje, da bo nekdo tabernakelj svojega telesa za vse življenje posvetil samo meni in edino meni – in jaz svojega seveda njej, vmes pa še psalme prepeval in z bikovko mahal naokoli. Nimam pravice! Se mi pa zdi hudičevo pomembno, da si lahko zaupava, če in ko se bo zgodilo sranje. Ko bo mogoče eden od naju obležal, res star, betežen in nemočen. In mu bo drugi stal ob strani – da, na to zaupanje pa računam, in to se mi zdi pomembno. Vse drugo je luft in traparija, ki so si jo izmislili župniki s svojimi ministranti, normalni ljudje se pa zaradi teh neumnosti ločujejo, razbijajo družine, pretepajo žene in zanikajo lastne otroke. Ampak njim je važna zvestoba in je torej vse v redu ... hvala lepa, sem pa že raje kurbir!
Bi lahko rekli, da je vaš zakon neke vrste odprta zveza?
Niti slučajno! Nisva naklonjena sodobnim igricam, ne greva se seksa v jatah in celo porničev ne gledava skupaj. Si pa dopuščava osebno svobodo, v nasprotju s številnimi drugimi. Ni nama je treba izkoriščati, dovolj je, da jo imaš, da imaš okoli sebe prostor za dihanje in pravico tudi do svojega življenja. Številni pa razumejo poročno listino kot dokument o lastništvu, zaprejo se v svoje male kletke – da ne bi, da slučajno ne bi niti pomislil! – ključ vržejo tja nekam za planke ... in si veselo grenijo življenje. V veliko zakonih se žal dogaja točno to. Jasno, da jih bo enkrat v luft vrglo, tiste njihove male vrtičke zlagane sreče, vse skupaj bo vzel hudič in v tisto keho se zatem gotovo nihče več ne bo vračal. Pri naju z Romano pa je kletka prostrano stanovanje z razgledi in z vedno odprtimi okni ter vrati – predstavlja mi miren pristan in po nemirnih morjih se vedno z velikim veseljem vračam vanj. Občasno, kolikor ji dopušča služba, pa velja to tudi za Romano. In to je pomembno, temu rečem kvalitetno in smiselno sobivanje dveh normalnih ljudi.
Pustimo si dihati!
Legendarni popotnik obljublja, da bo – pač enkrat, ko bo prišel navdih – napisal še eno knjigo, v kateri bi mladim med drugim sporočil, naj si ne postavljajo ograj. Kot je povedal, so se mu občasno želela pridružiti tudi dekleta, a jim njihovi fantje tega niso pustili. "Ne z njim, tem starim ženskarjem, ziher ti bo težil. "He he, na kaktus mi še lahko uidejo, povsod drugje jih pa še lahko ujamem," svoj sloves v smehu pojasnjuje Zvone, ki želi, da se pari med seboj ne bi tako omejevali. "Pustimo si dihati, ne pa, da se dušimo. Če to lahko komu dopovem, bom že veliko naredil," še dodaja popotnik. Ki se mu zdi, da je število ločitev v svetu kvečjemu prenizko. Ker so kičaste hišice v cvetju številni parom v resnici zapor in oklep okoli duše.
■ Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču