Pojasnila je, da je evharistija središče krščanskega življenja, in priznala, da se danes svete maše udeležuje skoraj vsak dan. Na vprašanje, ali nam bo Bog štel, kolikokrat smo bili pri maši, je odgovorila pritrdilno. Ivana se je spomnila tudi obdobja, ko je imela do Cerkve negativen odnos. »Znala sem govoriti proti Cerkvi,« je priznala. Danes meni, da je takrat napačno enačila Boga s slabostmi posameznih duhovnikov. »To je nevednost in prevara hudega,« je dejala. Na vprašanje, ali so lahko enako zveličani tisti, ki so se spreobrnili tik pred smrtjo, in tisti, ki so vse življenje živeli v veri, je odgovorila, da verjame, da je vse mogoče, saj le Bog pozna človekovo srce. Pogovor se je nato dotaknil njenega zasebnega življenja in odraščanja v družini Miša Kovača. Povedala je, da nikoli ni izkoriščala očetove priljubljenosti, na vprašanje, ali mu kaj zameri, pa je odgovorila: »Ne.« Priznala je tudi, da je dolga leta iskala odgovore o sebi in sčasoma spoznala, da njeni življenjski boji niso izvirali iz pomanjkanja ljubezni, temveč iz globoko zakoreninjenega občutka manjvrednosti. Na vprašanje, kateri je bil najlepši trenutek njenega življenja, je brez oklevanja odgovorila: »Ko sem doživela srečanje z živim Bogom.« Razkrila je tudi, da je v življenju doživela več nadnaravnih izkušenj, Božjo navzočnost pa opisala kot nekaj, česar ni mogoče primerjati z nobeno zemeljsko izkušnjo. Na vprašanje, ali hudič obstaja, je odgovorila pritrdilno in dodala, da so njegove največje prevare trenutki, »ko te prepriča, da si neumen, da nisi nič vreden, da te Bog ne ljubi ... Ljudje mislijo, da so to njihove misli, pa niso.« Ljudi je pozvala, naj pazijo, kaj govorijo, saj po njenih besedah z besedami izbiramo med življenjem in smrtjo. Proti koncu pogovora je priznala, da je bila tudi sama ranjena, vendar se je naučila, da odpuščanje ni občutek, ampak odločitev. V zadnjih sekundah je gledalcem namenila močno sporočilo: »Dragi ljudje, Kristus vas čaka. Bog vas čaka. Imamo zelo malo časa. Resnično odprite oči.«