Intervju: Jasenko Houra & Mladen Bodalec – Prljavo kazalište

Vir: Nova
2. 6. 2009

K poslušanju svojih uspešnic preteklih trideset let nas je hrvaška rok skupina Prljavo kazalište povabila 4. junija v ljubljanske Križanke. Pred koncertom smo se pogovarjali s pevcem Mladenom Bodalcem in Jasenkom Houro, ustanoviteljem skupine, avtorjem besedil in glasbe.

Kako usklajujeta nastope in turneje z realnim življenjem glede na to, da imata oba družino?

Jasenko: Kaj pa je danes realnost? Realnost je zelo zamazana in zelo grda, tudi v Ameriki. Ljudje danes opravljajo po tri službe, da bi lahko prehranili svoje družine. Ne glede na to, kdo ste in kaj počnete, vse je podrejeno delu, kar pomeni, da ste zelo malo z družino. Življenje je precej težje, kot je bilo včasih, to je realnost.

Vedno se šalim, da je dobro, ker žena vsaj ve, kje sem, ker ko bo odprla kakšen časopis, bo videla, kje sem. Tolažim jo tudi, da bi lahko bil mornar, pa me ne bi bilo tudi po dve leti z ladje. Ni lahkega posla, ko govorimo o delu. Vsako delo ima svojo težko plat, čeprav drugi ljudje mislijo, da je nima.

Kako vam uspeva uskladiti dva različna poklica, kot sta pravo in petje v rok skupini?

Mladen: Težko je, pri rokenrolu ni dopoldnevov, ker se takrat v glavnem spi. Po koncertih že 30 let ne hodimo spat isti dan, vedno drugi dan, ob petih ali šestih. Odločil sem se teh nekaj ur preživeti resneje in dokončati zaostale posle. Ampak razlog mojega obstoja je rokenrol.

Od fantov sta vidva v medijih najbolj izpostavljena …

Mladen: Zadolžena sva za to področje.

Jasenko: Včasih mi je žal, ker benda ni z nama, saj niso nič manj pomembni od naju z Mladenom. No, Mladen je že s tem, ko je pevec, bolj izpostavljen. Da ne bi kdo slučajno mislil, Prljavo kazalište ne morem biti niti samo jaz niti samo on, je cel bend z vsemi fanti.

Prljavo kazalište igra le tisto, kar jim vi napišete, a ne?

Jasenko: Z leti vedno bolj nasprotujem temu, da bi bilo po moje. Ne grem se nekega velikega šefa, ki deluje znotraj benda, ker enostavno mislim, da je pet glav pametnejših in več ve kot ena sama.

Kaj pa ko nastaja nov album?

Mladen: Pesmi izbiramo brez glasovanja, on občuti, katere nam sedejo. Recimo na zadnjem albumu je 14 novih pesmi in tri obdelave. Napisal pa jih je 25. On sliši in občuti, kako katera pesem na koga deluje.

Kako pa se vam je bilo pred leti pridružiti takrat že uigranemu bendu?

Mladen: Prišel sem leta '85, ko je imela skupina za sabo že devet studijskih albumov. S prihodom v Prljavo kazalište so se uresničile vse moje deške sanje. Prišel sem v skupino, ki je že takrat v tisti državi zažigala, imela za sabo rekordne izdaje albumov. Zame je sigurno bila velika odgovornost, še danes včasih vprašajo po prvem pevcu Davorinu Bogoviću, ki je bil zaščitni znak benda.

Pogosto je naš gost in poje pesmi, ki so zaznamovale njegov čas, jaz pa takrat pojem druge. V vsakem slučaju je zame to bilo nekaj velikega in tresla so se mi kolena. Na oder sem stopil po posneti plošči Zlatne godine leta '85, ampak večino repertoarja je bilo od prejšnjega pevca, tako da ga tudi del publike še ni hotel pozabiti. Bilo je težko, na koncu pa se je le vse usedlo na svoje mesto.

Svoj čas ste se ukvarjali tudi s športom.

Mladen: Nogometa nisem nikoli treniral profesionalno, bil pa sem vanj zaljubljen in sem ga igral za šolo. Vse športne aktivnosti so mi prišle prav pri delu, kjer je potrebna kondicija in psihofizična pripravljenost za vsakodnevne nastope. Nakopičena kondicija je zdržala dolgo, tako da mi ni bilo treba iti v fitnes.

Zdaj hodite v fitnes?

Mladen: Moram, ker je vse težje in napornejše. Verjetno veste, da so naši koncerti polni energije, po čemer smo tudi prepoznavni, in tako bo vse, dokler stopamo na sceno. In ko enkrat ne bomo zmogli več tega, kar zdaj, raje ne bomo več delali.

Kako ste pa vi s kondicijo?

Jasenko: Kar dobro, vedno me je bolj skrbela skrajna izčrpanost na turnejah, ker daš od sebe maksimum, ki ga premoreš, in to vsak večer. Prljavo kazalište je obdržalo ta deški odnos s prepričanjem, da se na odru ne varčujemo, kar zna biti težavno.

Nihče od nas nikoli, ali zelo redko, ne razmišlja, da je jutri ali pojutrišnjem še en koncert. Pravzaprav me skrbi edino izčrpanost, sploh ko veliko potujemo in gre za veliko koncertov. Mi vemo, da to traja od trenutka, ko se začne pripravljati album, do konca turneje, ki zajema dve do dve leti in pol, kar je treba zdržati.

Drži, da precej nastopate v Ameriki in Avstraliji?

Jasenko: Septembra gremo v Los Angeles in s tem se nam začenja turneja po Ameriki in Kanadi.

Kdo so vaša publika na teh turnejah?

Jasenko: Absolutno diaspora. Združenje Hrvatov je zelo veliko, samo v okolici Toronta jih živi 64 tisoč, v Melbournu jih v eni četrti živi prek 120 tisoč. V Ameriki jih je prek milijon, tako da delamo koncerte od Toronta naprej, kjer so dvorane za od 800 do 2500 ljudi. Odvisno od mesta, najmočnejši so Toronto, Vancouver, Chicago, Los Angeles in New York. Tudi v Nemčiji jih živi že več kot milijon.

To je že tretja generacija, tako da ti koncerti zunaj niso ravno lahki, kakorkoli se komu to zdi. Morate biti zelo profesionalni, ni razlike med nastopom v Zagrebu ali tam. So pod zelo močnim pritiskom medijev, vse jim je dostopno in vsak večer lahko poslušajo marsikoga. Tudi sam moram peljati hčerko v Švico na koncert skupine Coldplay, nekaj pod našo kategorijo zanjo sploh ne pride v poštev.

Suzana Golubov

Priporočamo