Goran Ivanišević je svoj čas tudi treniral teniškega igralca Novaka Djokovića, zato njegov način življenja zelo dobro pozna.
Legendarni hrvaški teniški igralec Goran Ivanišević, zmagovalec Wimbledona leta 2001, je pred finalom turnirja ATP v Umagu stopil pred novinarje. Med številnimi vprašanji se je dotaknil tudi svetovnega nogometnega prvenstva ter Novaka Djokovića oziroma igranja vrhunskega športa po štiridesetem letu starosti. Hrvaška je znova prišla do zaključnih bojev prvenstva, vendar je v izločilnih bojih izpadla proti Portugalski.
Mnogi menijo, da povsem nezasluženo. »Mi smo nehvaležen narod. Pozabljamo, da tudi drugi vlagajo, da so tudi drugi nadarjeni in da igrajo kakovosten nogomet. Nismo tukaj samo mi. Vedno smo presenečeni, ko vidimo, da lahko uspe tudi kdo drug. Naši nogometaši so nas navadili na drugo in tretje mesto na dveh zaporednih svetovnih prvenstvih, vmes pa so se uvrstili na vsa velika tekmovanja in bili drugi tudi v Ligi narodov. In potem izgubimo proti Portugalski, proti kateri lahko vedno izgubiš. Tokrat zaradi gela in pričeske, čeprav ne bi rad zahajal v teorije zarote, ampak na koncu je bilo vse skupaj vseeno nekoliko nenavadno. Mi smo še vedno povsem blizu najboljših. Imamo ta naboj, našo DNK in kult zmagovanja, ki je ostal. Morali bi biti nekoliko bolj zmerni in se veseliti tudi manjših uspehov, da bi nekoč prišli še veliki.«
Spregovoril je tudi o športnih velikanih, ki tudi po štiridesetem letu ostajajo na vrhu – Lionelu Messiju, LeBronu Jamesu, Luki Modriću, Cristianu Ronaldu in Novaku Djokoviću, ki ga je tudi treniral. »To so izjemni ljudje, pravih genijev ni veliko. Ogromno vlagajo vase, pazijo na svoje telo in na vsako podrobnost. Poglejte Novaka – skrbi za razpored tekem, na koncu pa je vprašanje le še, koliko volje bo imel.« Ob tem je omenil tudi besede LeBrona Jamesa, ki je po koncu sezone dejal, da bo igral le, če bo še vedno zaljubljen v proces treninga, ne pa zgolj v rezultate.
»Tu je razlika. LeBron ima ob sebi še štiri soigralce, Messi jih ima deset. Novak pa mora vse narediti sam. Sam se mora vsak dan motivirati, premikati svoje meje, prihajati na treninge in znova udariti žogico, čeprav je isti udarec ponovil že milijardokrat. Včasih se gotovo vprašaš: 'Kaj mi je tega sploh treba?' Potem pa te znova potegne naprej, ker veš, da še zmoreš. A vseeno je v ekipnih športih nekoliko lažje.«
Morda vas zanima tudi: Tesla je natančno opisal, kaj nas čaka do leta 2035 in ljudem ob tem ledeni kri