Jernej Tozon: Napadu punce se je uprl!

Devetindvajsetletnika poznamo predvsem kot tistega, ki je v skupini Čuki najbolj svež. Govori in piše se o tem, kako se počuti v skupini, kako domače je vzdušje, kako zagrete so oboževalke, malo besed pa se prelije na temo njegovega življenja pred Čuki. Dolgo pred Čuki. Prav zato smo skupaj obudili spomine na leta, ko je bil izgovor ‘mlad pa neumen’ povsem na mestu.

Lea: Najprej začniva s puncami – kdaj se je zgodila prva obojestranska zaljubljenost?

Jernej: Prvo ‘punco’ sem imel v osnovni šoli, bila sva sošolca. Vse skupaj je bilo povsem nedolžno – samo za rok’ce sva se držala in nič drugega.

Lea: Poljubček?

Jernej: Ne, nič. Se pa spomnim, da smo takrat gledali fante, ki so bili v višjih razredih. Tiste, ki so imeli punce, smo na skrivaj opazovali, kako se z njimi poljubljajo, in to je bilo za nas res ‘vauuu’. Mi si tega namreč nismo upali.

Lea: In koliko časa je trajala ta vaša ljubezen s sošolko?

Jernej: Kratko je bilo; nekaj tednov.

Lea: Vas je kakšna punca kdaj strastno ‘napadla’?

Jernej: Joj, ja, to je bilo enkrat v šestem ali sedmem razredu … Fantje smo ravno začeli igrati ‘in line’ hokej, ko mi je ena sošolka rekla, naj pridem malo k njej, da mi ima nekaj za pokazati ali za povedati, ne spomnim se dobro. Ko sem prišel v prostor, kjer je bila, me je zagrabila in potisnila ob omaro. Hotela me je ‘zalizati’, jaz pa niti ust nisem odprl.

Vrnitev z božične zabave – od dive do plesne kraljice. Video je nasmejal splet

Lea: Ste si s kakšno punco kdaj dopisovali?

Jernej: Ja, in to kar lep čas. S prijateljem Miho sva bila s starši skupaj na počitnicah v Čateških toplicah, imela sva 16 let. Tam sva spoznala dve punci iz Brežic, ki sta hodili v sedmi razred. Z eno od njiju sva si bila všeč, izmenjala sva si naslove in si začela dopisovati. Njena pisma hranim še danes.

Lea: Ste bili zaljubljeni?

Jernej: Ja, takrat sem bil pa res.

Lea: Sta se po teh počitnicah še kdaj videla?

Jernej: Sva, enkrat celo za njeno valeto. Z Miho sva si – misleč, da bova res velika frajerja – oblekla star očetov suknjič in se na avtostop iz Škofje Loke pripeljala k njej domov v Brežice, od koder smo se skupaj z njenimi sošolkami odpravili do diskoteke, kjer so imeli zabavo. Tam sva si frajersko naročila vsak po eno pivo, se usedla za mizo in pričakovala, da naju bodo – ker sva največja frajerja – vse gledale. Pa sva se uštela; nobena naju ni opazila! Ko sva mislila, da bova pri tej punci, s katero sem si dopisoval, lahko vsaj prespala, je sledil še en hladen tuš. Rekla nama je, naj se imava lepo in da naju lahko njeni odpeljejo do železniške postaje.

Po teh besedah sva imela nos seveda do tal, ego pa nama vseeno ni dovolil, da bi pristala na prevoz. Užaljena sva rekla, da bova šla kar peš, saj ni daleč. Pa je bilo! Kot dva bedaka sva hodila kar nekaj kilometrov in povrh vsega še v prevelikih sposojenih lakastih čevljih. Frajerja pač. Vso pot do doma sva se čudila, kako sva lahko tako grdo ‘izvisela’.

Lea: Ste s fanti hodili ven samo zaradi lovljenja punc?

Jernej: Naš prvotni načrt je bil lov, ja, ampak potem smo vedno tako zelo zažurali, da smo enostavno pozabili na punce. Tudi če je kakšna prišla mimo, je sploh nismo videli, tako zelo smo padli v debato.

Lea: Vam je bilo kdaj žal, da ste bili tako nezainteresirani?

Jernej: Že naslednji dan, ko smo si rekli: ‘’Pismo, spet brez uspeha.’’

Lea: Če ni bilo uspeha, sklepam, da niste imeli veliko punc …

Jernej: Res je, ni jih bilo veliko. Vse skupaj sem imel tri resne punce.

Lea: Kdaj ste izgubili nedolžnost?

Jernej: Pri sedemnajstih.

Lea: Avto, hotelska soba ali domača postelja?

Jernej: To je pa tako osebno, da naj ostane pri meni.

Lea: Kje ste se zbirali v srednješolskih časih? Ste imeli svoj teritorij?

Jernej: Ob petkih smo pogosto hodili na škofjeloški grad. Tam je bilo zbirališče mladih.

Lea: In kaj je bila vaša obvezna oprema za na grad?

Jernej: Kitara!

Lea: Pa liter vodke?

Jernej: Ne, žganega nismo veliko pili. Takrat je bil najbolj aktualen bambus.

Lea: Ste v družbi kdaj prakticirali igro ‘flaša resnice’?

Jernej: Seveda. Ta igra je bila začimba večera. Šli smo se jo takrat, ko so bile zraven tudi punce; na tak način si lahko najlažje izvedel, kdo je komu všeč.

Lea: Ste bili vi nedostopni, ko je šlo za punce?

Jernej: Ne, bil pa sem sramežljiv. Niti slučajno si nisem upal iti do ženske in ji reči ‘živijo’. Punce smo si upali ogovarjati, ko nas je bilo več, ko smo bili sami, pa ne.

Lea: Kaj je bila v mladih letih za vas vrhunska ženska, formula ena, kot radi rečemo?

Jernej: Takšna, ki je bila dobro videti ... Obvezno je morala biti športna in komunikativna. Ne jaz ne moji prijatelji nikoli nismo marali ‘kur’.

Lea: Aha, vidim, da veste, kaj so to ‘kokoške’. Ste z družbo kdaj debatirali o njih?

Jernej: Smo in še vedno … Veliko jih je, zelo veliko.

Lea: Ste si s prijatelji povedali kakšne intimnosti?

Jernej: Vse smo si povedali.

Lea: Kaj pa šola – katere predmete ste najbolj sovražili?

Jernej: V osnovni šoli kemijo in fiziko, v srednji (hodil je na srednjo lesarsko, op. p.) pa kemijo, fiziko, matematiko. Problem je bil, ker sem na začetku leta ‘zabluzil’, zaradi česar nisem imel osnove, snov pa vemo, da se nadgrajuje …

Lea: Je tako zelo zaškripalo, da ste si na koncu šolskega leta pridelali popravne izpite?

Jernej: V srednji šoli ja, v osnovni sem pa komaj naredil kemijo.

Lea: Torej je bila ocena dve že uspeh?

Jernej: Pri kemiji res.

Lea: Kako vidite sebe v letih, ko ste bili dijak?

Jernej: V srednji šoli sem bil velik lump.

Lea: Kaj to pomeni?

Jernej: Da sem veliko ‘šprical’.

Lea: In kdo vam je pisal opravičila?

Jernej: Sam, sošolci ali zdravnik.

Lea: Ste namesto k pouku raje hodili na cigarete?

Jernej: Ne, kadil nisem. Namesto k pouku sem hodil na Križno goro. Zjutraj sem vstal ob isti uri, kot bi, če bi šel v šolo, vzel spalno vrečo in odšel spat v naravo.

Lea: Da vam je bilo še lepše, ste tam zgoraj pod oblaki zagotovo imeli družbo nežnejšega spola …

Jernej: Ne, sam sem hodil. Glede tega sem bil pa zelo priden; nisem kar tako ‘bluzil’ s puncami.

»Niso vedele, da je tako lep.« (odgovarja Miha Ribarič, Jernejev prijatelj s katerim se poznata od 3. razreda, ko sta postala sošolca.)

Jernej stalno govori, da se - odkar je pri Čukih – ni nič spremenil. Da je stari Jere. Je res?

Miha: Ja. Resda ima zdaj manj časa, drugače pa je ostal tak, kot je bil.

Kakšna ženska zagotovo ne bi bila zanj?

Miha: Fina.

Kakšna pa bi bila?

Miha: Takšna, ki je športna in ni ljubosumna. V zakup bi morala vzeti to, da je on pač pri Čukih in da ga veliko punc opazuje.

Mislite, da je zdaj, ko je ‘čukec’, za punce še bolj privlačen?

Miha: Poznam punce, ki so pred leti vedele, da so mu všeč, pa se niso zanimale zanj. Zadnje leto pa me te iste punce kličejo in mi govorijo, kako jim je Jere nenadoma postal všeč, da sploh niso vedele, da je tako lep …

Se zaveda svoje simpatičnosti?

Miha: Se in prav to ga v veliko situacijah rešuje. Dobro ve, kaj so njegovi pravi aduti.

Ste bili kdaj ljubosumni nanj?

Miha: Nikoli. Nikoli se nama ni zgodilo, da bi se zagledala v isto punco; imava različne okuse.

Ste si ga s prijatelji kdaj privoščili?

Miha: Klicali smo ga kolenčkar, ker si je kot mulec punce upal božati samo po kolenčkih. Pa vedno, ko je med igranjem na kitaro pokazal svoje bele zobke, smo vedeli, da bodo punce postale vse medene. Sploh ni bilo pomembno, kaj je igral, samo da se je nasmehnil in pokazal zobke …