Dovolj je reči Josipa Lisac, da natančno veš, kaj lahko doživiš na njenem koncertu, kakorkoli ga poimenuje. Tudi če gre za gala romantični večer v Križankah, z gotovostjo vemo, da bomo doživeli povsem njene interpretacije.
Kako je iz malega nastalo toliko tega – vaša življenjska kariera?
Imela sem 12 let, ko sem spoznala, da imam talent in lep glas, želje, ambicije, pravzaprav več entuziazma kot ambicij, in da morda lahko nekaj naredim. Vse to se vedno začne počasi. Verjamem namreč v pot, za katero je treba imeti čas in ritem. Nikoli nisem verjela v evforijo, kakor tudi ne v nekaj, kar je preveč ambiciozno. Verjela sem, da je čudovito, če lahko nekaj od tega, kar nosim, realiziram. In potem sem ostala zelo hvaležna življenju in ljudem, ki so to prepoznali. Ko dobiš odgovor od ljudi, ki so to prepoznali in vzljubili, bili zvesti in predani tvoji želji ter ljubezni, temu, kar imaš v sebi in kar želiš pokazati, si tudi sam zvest in predan. Gre za dajanje in sprejemanje.
Spada v te procese tudi brušenje?
Vsakodnevno. Res prideš do tega, da več veš, manj znaš.
To pomeni, da črpate iz sebe?
Seveda, vse vedno izhaja iz nas. Vse, kar je ob strani, hitro mine. Tisto, kar smo in nosimo v sebi, lahko pokažem skozi eno pesem, ki traja pet minut, ali koncert, ki traja dve uri in pol. Tako tudi prideš do spoznanja o človeku, ker vse skupaj izhaja iz njega. Se pravi vse želje, misli, ljubezen, predanost in odgovornost. Nosiš ogromno odgovornost, ker je pot daljša in se na njej iz malega razvije veliko. Na koncu pa imamo le sebe.
Je to, da si sam svoj, nujno za dolgoletno vztrajanje?
Ravno to, da prideš v neko fazo in ozavestiš to, da je morda bilo lažje začeti kot obstati. Če bi me nekdo vprašal, kaj mi je težje in kaj lažje, bi rekla: "Morda v resnici ni nič lahko, temveč je vse težko." Minulo je dvajset, trideset, štirideset let in še sem tu, imava pogovor, imam koncert, a je še vedno zelo težko, temu enostavno ni konca. Ne vemo, kdaj je konec in kakšen bo, je pa edini, ki je gotov. Takšno je življenje. Želim povedati, da je težko obstati, kakor tudi začeti, vedno je težko.
Kaj vse spada k temu težkemu?
Vse, spraševanja, iskanja, kaj zdaj in kako, ter potreba po tem, da ostaneš mali in svoj. Doživela sem te trenutke, ampak vedno sem se spraševala, vedno sem se ustavila. Imam polno svobodo, ampak nisem hotela evforije in kot ptič previsoko poleteti. To se ne sme zgoditi.
Same modrosti. Od kod vam?
Ne vem. Moraš biti vsaj malo inteligenten in moder. Modrost pride z leti, ko doživiš neke lekcije. Potrebne je tudi malo inteligence. Treba je malo pogledati ta svet, lepi svet raznolikosti, ni pa treba hoditi v skupino, kjer so vsi evforični, lahko ostanem tu, kjer je manj ljudi. Treba je imeti distanco in selekcijo: "Tega nočem!" Če mi nekaj ni všeč, tega ne potrebujem, tudi če se drugim zdi potrebno.
Na svoji poti!
Treba je znati reči ne. Vidim, da sem v življenju veliko večkrat rekla ne kot ja. Treba je vedeti, kdaj reči ne, tu pomagajo modrost, življenjske lekcije. Na začetku je nekakšno spoznanje, da gre za džunglo, zverinjak, svet negotovosti. Danes si, jutri te ni. Danes te recimo vsi iščejo, jutri pa te zaradi enega ne več ne kličejo na festival. Lahko pa se ti zaradi enega ne odprejo vrata tam nekje drugje. Tako doumem, da sem na svoji poti ter da je takšna moja pot. To je Per aspera ad astra! (Prek trnja do zvezd!)"
SUZANA GOLUBOV
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
