Jovanotti: “Močna vez z mojo dušo”

Vir: Story
8. 10. 2015

V Slovenijo se vrača italijanska glasbena legenda. Jovanotti je ime, ob katerem se večini odrasle populacije utrne vsaj kakšen spomin, še posebno pa to drži za tiste, ki so se konec devetdesetih udeležili njegovega koncerta na bežigrajskem stadionu. Pretekli teden smo z italijanskim superzvezdnikom govorili tudi mi, ko nam je poleg svojih vtisov ob vrnitvi v našo državo zaupal tudi nekaj svojih razmišljanj ob skorajšnji 30-letnici svojega ustvarjanja.

Story: V Sloveniji ste nastopili pred dobrimi 15 leti. Kakšni so vaši spomini na Slovenijo?

Nimam veliko spominov, vem pa, da je bil dober koncert. Takrat pravzaprav nisem vedel, da imam občinstvo v Sloveniji. Navadno si rad ogledam kraj, v katerem nastopim, takrat pa smo imeli turnejo organizirano na minute, zato tega nisem utegnil. Spomnim se, da je bilo vzdušje na koncertu neverjetno in vem, da sem bil zelo radoveden, ker sem takrat prvič v sklopu mednarodne turneje nastopil zunaj svoje države. Nimam močnih spominov, imam pa velike želje, ki so povezane s tem koncertom.

Story: Kako pa Slovenijo doživljate zdaj?

Rekli so mi, da je zadnji dan poletja. Pričakoval sem bolj hladen kraj, zdaj pa se mi zdi, kot da sem v Toskani, od koder tudi prihajam. Lepo je spoznati kraj v tako lepem vremenu.

Story: Glasbo ustvarjate več kot 30 let, ampak zdi se mi, da se vas večina slovenskega občinstva spomni po uspešnicah z začetka devetdesetih, kar je pravzaprav zanimivo, saj je vaše najboljše delo prišlo za tem.

Takrat so bile glasbene založbe drugačne in tudi razvoj karier glasbenikov je bil drugačen. Bil sem mlajši in pravzaprav nisem iskal nekega mednarodnega uspeha, vendar se je kljub temu zgodil. Imeli smo veliko hitov v Nemčiji, po vsej Evropi in tudi v Južni Ameriki. Vsak dan živim z glasbo in s hiti, ker je bil moj glasbeni uspeh v Italiji vedno velik. Brez prevelikih odstopanj sem v zadnjih 27 letih kariere pravzaprav doživljal samo uspeh. Torej, takrat je bil trg drugačen, imeli smo veliko finančne podpore založb, veliko možnosti, s katerimi smo lahko krepili svojo kariero, danes pa se je s pojavom interneta vse spremenilo. Tudi moja glasba. Pravzaprav ne vem, kako se je spremenila, ker nisem dober v analiziranju občutkov.

Story: Torej delate preprosto to, kar čutite?

Ja, vedno, ko delam glasbo, dajem iz sebe vse, kar lahko. Glasbe ne delam zaradi nekega znanstvenega pristopa, v smislu, da bi razmišljal o tem, kaj bo delovalo na nekem trgu. Preprosto delam tisto, kar se mi v določenem času zdi dobro. Zame je glasba kot umetnost, kot neka močna vez z mojo dušo. Vem le, da tudi ko nastopam za ljudi, ki ne poznajo moje glasbe, jim je všeč. Če je izvajalec dober, ljudem pravzaprav za uživanje ni treba poznati pesmi.

Story: Na novem albumu je 30 skladb. Zakaj toliko skladb v svetu, ki je že tako ali tako prepoln vsega?

Ne vem, zakaj, delal sem veliko pesmi, veliko sem jih napisal in veliko posnel. Na neki način sem želel, da bi bil album s toliko pesmi hvalnica svobode in oblike albuma. Nikoli nisem mislil na to, da bom naredil album s toliko skladbami, samo delal sem jih. Poleg tega pa tudi albumov ne poslušam več tako, kot sem jih v preteklosti. Ko sem, recimo, album nekega izvajalca poslušal v celoti. Zdaj jih poslušam drugače, recimo, samo posamezne pesmi in na veliko bolj 'naključen' način. In tako sem naredil tudi ta album. Vse pesmi so mi bile všeč, zato so na njem. Včasih hočeš biti minimalist, včasih maksimalen. V tem primeru sem hotel biti maksimalen. Na številčnost informacij sem hotel reagirati na takšen način. Zaradi osebnosti dam iz sebe vedno več. V tem smislu sem 'barok', ker je takšen moj odnos do življenja.

Story: Torej preprosto zato, ker vam je tako všeč?

Nikdar ne ocenim albuma takoj, ko pride ven. Vedno potrebujem čas. In navadno potrebujem okoli pet let, da razumem, kaj sem res naredil. Po koncertih sem sedel doma ter ga poslušal in bil mi je všeč. Bil je drugačen in neodvisen v svojem načinu izražanja.

Story: Opazili smo, da se na drugem albumu ukvarjate z veliko bolj temačnimi, resnimi temami kot na prvem ...

Morda res. S tem je tako: ko vidiš album, ali ko greš na iTunes, poslušaš prvih nekaj pesmi plošče, začneš na začetku. Torej prvih nekaj pesmi mora biti v osnovi najboljših, ker moraš pritegniti pozornost občinstva. Vedno je tu vprašanje, kako se želiš predstaviti ljudem. Sem umetnik, ampak nase ne gledam kot na nekega naivca, ocenjevanje prepustim trgu. Rad sem pop, rad poslušam svoje pesmi na radiu, všeč mi je, če moje pesmi postanejo del življenja mojih oboževalcev. Sem tudi umetniški vodja vsega, kar naredim, zato mi je všeč misel, da sem na drugi album umestil nekaj posebnega, za tiste, ki do tja pridejo, ki si vzamejo čas, da odkrijejo še nekaj več.

Story: Bi se lahko opredelili glede tega, ali bolj uživate na odru ali v snemalnem studiu?

Uživam v obojem, ampak v različnih trenutkih. Reči hočem, da ne morem snemati, ko sem na turneji, in ne morem biti na turneji, ko snemam. Ko nekaj delam, se temu popolnoma posvetim. Ko preidem v neko 'studijsko stanje', mi je tam všeč. Navadno sem prvi, ki pride v studio, in zadnji, ki ga zapusti. In nikoli ga ne bi zapustil, če mi založba ne bi postavila nekega roka. V studiu bi verjetno isti album delal 30 let, preden bi ga izdal. Ker mi je to všeč. Rad imam snemanje, pisanje ... Potem pa zamenjam, preklopim in postanem performer. Gre za popolnoma drugačno situacijo. Je kot vzdih in izdih. Ko nastopim, izdihnem in se pokažem v popolnoma drugi luči. Včasih mi kolegi povejo, da med turnejami snemajo v hotelih. Meni se zdi to nepredstavljivo, tega nisem nikoli naredil in mislim, da si tega tudi nikdar ne bi upal.

Story: Kdo pa je Lorenzo poleg glasbe? S čim se še ukvarjate?

Delam za Jova TV. Gre za kanal na YouTubu, ki se je kot platforma izkazala za zelo uporabno. Gre za eksperiment, za enega od načinov komunikacije z ljudmi, brez pritiska glede številk. Ko začneš razmišljati o tem, koliko ljudi je videlo video, uničiš del časa, užitka. Za zdaj ne iščem velikih številk, ampak le še en način izražanja in dopolnitev svojega dela. Vprašali ste me, kaj počnem poleg glasbe, moj odgovor je, da živim. Ker glasbo pišeš, ko živiš. Če ne živiš, je težko biti povezan z resničnostjo. Ko delam glasbo, se poskušam povezati z resničnostjo. S tem, da sem družinski človek, popotnik, nekdo, ki ima prijatelje, interese ... Vem, da imam privilegij, da imam takšno službo, zaradi katere imam denar in sem med ljudmi priljubljen, ampak si zasluži mojo popolno pozornost in predanost.

Story: Še posebej, če moraš napisati toliko besedil, kajne?

V preteklosti sem jih napisal več. Ko sem bil bolj v 'rap' sceni. Sicer pa verjamem v moč besed. Nikoli nisem nehal pisati, pisanje je zdravljenje, je nekaj, kar ti pomaga izraziti čustva, rešiti dvome, občutke. Govoril sem s kolegi in mislim, da je pisanje zelo koristno kot vaja, za ustvarjanje rim. Všeč mi je eksperimentirati tudi z različnimi oblikami poezije, kot je pisanje sonetov. Nikoli nisem objavil nič od tega, ampak rad jih pišem. Ker so zelo popolna oblika in pisanje je zelo dobra vaja. Sicer pa imam zelo rad rime. Če nekdo pove nekaj v rimah, se sliši bolj resnično. Tudi laž v rimah se sliši bolj resnična. Rad bi govoril v rimah - na primer, če govoriš z dekletom v rimah, se bo zagotovo zaljubila, ne?

Story: Ker gre za ritem?

Ja, ker v naravi vedno vse deluje v nekem ritmu. Univerzum je ritmična oblika.

Story: Po čem bi radi, da si vas ljudje zapomnijo?

Po tem, da sem jih spodbudil k plesu. To je najboljša stvar, kar jo lahko narediš.

Story: Pa ste zadnja oseba, ki povesta, kako bo in kako ne bo na odru?

Ja, vedno sem režiser svojih koncertov. Ampak ljudje v moji ekipi so zame zelo pomembni. Vedno izberem le najboljše sodelavce. Zavedam se, da šov brez mene ne obstaja, ampak da tudi ne obstaja brez moje ekipe. Vanjo vedno vključim mlade ljudi, vedno iščem nove, ki bi jih lahko vključil, nove lučkarje, snemalce ... Sicer pa pred koncertom vedno najprej naredimo zgodbo in potem ustvarjamo scenarij za koncert. Za to turnejo se na koncertu zgodba začne s sedemminutnim filmom - zanimivo je, da imaš 60 tisoč ljudi na stadionu, ki v tišini gleda film. V njem sva v glavni vlogi jaz in Ornela Mutti. Ona je kraljica sveta, ki me išče v prihodnosti, v letu 2184. Prihajam torej iz prihodnosti in materializiram se na odru sedanjosti. Ideja je, da je šov narejen tako, kot da živimo v preteklosti.

Story: Ko ustvarjate - kaj pride prej, besede ali glasba?

Odvisno, včasih besede, včasih glasba, včasih oboje. Večina pesmi se začne z besedami, to še posebej velja za skladbe, ki sem jih delal v preteklosti. Takrat sem pisal bolj v slogu hiphopa, ker je veliko rim, metrike. To sicer velja tudi danes, ampak se v studiu veliko spremeni. Včasih tudi pridem v studio s pesmijo, ki sem jo napisal na svojo kitaro.

Story: Rekli ste, da vam je všeč, da ste pop ustvarjalec, in da imate radi, ko ljudje poslušajo vašo glasbo v avtu. Ko torej pišete pesmi, razmišljate o tem, kaj bo všeč osebi, ki sedi v avtu, ali kaj bo všeč vam?

Sem suženj svojega občinstva. Ampak najpomembnejše je, da sem jaz oseba v avtu. Ker hočem biti ta oseba. In hočem biti zaljubljen v svojo glasbo. Nikoli nisem izdal nečesa, niti ene note, na katero nisem bil ponosen. Meni so moji albumi všeč, jaz sem Jovanottijev oboževalec, zame je najboljši umetnik, kar obstaja. Verjetno se motim in obstajajo umetniki, ki so veliko boljši od mene, ampak moja ideja je vedno ta, da hočem biti najboljši.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič

Značke: Jovanotti
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story40/2015

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 40/2015

Story 40/2015, od 01. 10. 2015