Irena Shyama Hlebš: Kaj želim, sem vedela že zelo zgodaj

To je delo, ki me izpolnjuje, omogoča raznovrstnost in ne dopušča rutine. (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
5. 2. 2015

Irena Shyama Hlebš je voditeljica in novinarka z ravno pravšnjo mero radovednosti in dvoma. Je ena od redkih srečnic, ki so svojo karierno pot začrtale že v srednji šoli, in ena od tistih pogumnic, ki so se v imenu svojih ambicij odpravile na drugi konec sveta. Je tudi oseba, ki kljub blišču televizijske realnosti ostaja na trdnih tleh, za kar se gre zahvaliti načinu dojemanja uspeha in sprejemanju odgovornosti, ki jih ta prinaša.

Story: Kako se spomnite svojih začetkov dela v medijih? Bi rekli, da je tem generacijam, ki zdaj zaključujejo šolanje, težje v smislu preboja do nekega dobrega delovnega mesta?

Sama sem začela v medijih delati zelo zgodaj. Pri štirinajstih sem začela pisati za eno od revij, v prvem letniku srednje šole sem že vodila televizijsko oddajo v živo na takratni TV3, kmalu začela na TVS, istočasno pisala za druge revije, tako da sploh nisem opazila prehoda med šolanjem v službo. Vse se je prepletalo in bilo nekako začrtano že od takrat. Vedela sem, kaj si želim početi, in si sama ustvarjala to pot. Pisanje je bila moja strast, omogočala mi je povsem svoj svet, kamera pa je od prvega trenutka, ko sem se z njo srečala, moja velika ljubezen. Sliši se malce klišejsko, a ker to res čutim, razumem to frazo. (smeh)

Začetek pri meni niti ni bil tako težek -morda ravno zato, ker sem vedela, kaj želim, že tako zgodaj in enostavno sledila toku, ali pa sem bila res v pravem trenutku na pravem mestu. Na delo niti nisem gledala kot na službo, sprva je šlo za zabavo, za hobi, za katerega sem dobila še plačilo. Je pa bilo z leti težje, saj je veliko mladih, ki želijo delati v medijih, konkurenca je velika. Odkar se spomnim, pa je bilo težko z zaposlovanjem in s prostimi delovnimi mesti; menim, da so zdajšnje generacije, ki zaključujejo šolanje, v podobni situaciji, kot smo bili mi.

Ni se dosti spremenilo, težko rečem, da je težje. Poznam kar nekaj vrstnikov, ki so še danes brez prve zaposlitve. Situacija za mlade v Sloveniji je že kar nekaj let brezkompromisna in težka. Je pa verjetno problem tudi v izbiri šolanja - opažam, da so poklicne srednješolske izobrazbe veliko bolj iskane kot pa univerzitetni diplomiranci.

Story: Pa je bilo vaše prvo 'resno' delovno mesto takšno, kot ste si ga zamislili?

Odkar opravljam delo novinarke, voditeljice, vem, da sem šla v pravo smer. Potrebovala sem le določene izkušnje, da sem v vseh zvrsteh medijev in med področji našla tisto, ki mi je pisano na kožo. Ko sem že preizkusila tako tiskane medije kot radio in televizijo, sem se predala kameri. Ponesla me je v nov svet in z nadgradnjo omogočila vse to, kar vsebujejo tudi radio in tiskani mediji. Je pa v medijskem svetu večkrat tako, da študij raztegnemo, ga za trenutke pospravimo v predal, se ga spet lotimo, znova postavimo v kot, in to traja dlje, kot bi si želeli. No, vsaj pri meni je tako.

Sama sem začela študirati jezikoslovje, ker pa se je ob delu na televiziji, kjer je princip dela precej drugačen od klasičnega osemurnega delavnika, saj je ustvarjalnost težko omejiti z urnikom, težko spopasti z rednim študijem, je šlo vse počasi. Nato sem odšla v Brazilijo, kjer sem živela pet let, tam doštudirala igro, tukaj mi niso nostrificirali diplome, nato sem tukaj začela nov študij - in zdaj me čaka le še diploma. Sama imam res srečo, da nisem nikoli počela česarkoli drugega od novinarstva in voditeljstva, razen seveda v Braziliji, ko sem poleg tega odprla še podjetje, in sem hvaležna višjim silam, da je tako.

Sicer je še eno področje zunaj medijskega sveta, ki bi ga želela preizkusiti, a za to je še čas. Je pa verjetno to moja karma - začrtana pot še iz prejšnjih življenj. O prvi zaposlitvi pa težko govorim, ker je v medijskem svetu med ustvarjalci več svobodnih kulturnih delavcev kot pa zaposlenih. Med te spadam tudi sama, kar pa je včasih zelo, zelo težko.

Story: Kaj pa odpovedovanja, glede na to, da ste začeli že zelo zgodaj?

Ker sem precej mlada začela delati v medijih, se spomnim, da sem se večkrat zavoljo dela odpovedala druženjem, zabavam, praznovanjem. Če sem pač naslednji dan želela dobro odvoditi pred kamero, biti skoncentrirana in osredotočena na vsebino, sem pač nekje morala narediti kompromis. Gledalci znajo biti zelo pozorni, zahtevni in včasih tudi brezkompromisni, kar je prav. Tako se lahko voditelj pili in oblikuje svojo vlogo ter način, v katerem se najde.

Spomnim se prvih snemanj glasbene oddaje Videospotnice. Ravno sem končala srednjo šolo in bila na začetku študija - ko ni več vsakdanjega zgodnjega vstajanja in bi si lahko privoščila kakšno zabavo. Pa smo imeli večkrat snemanja zgodaj zjutraj, in ker je bila oddaja na sporedu dnevno, so bila snemanja pogosta. Tako je bilo tukaj ponovno zgodnje vstajanje.

Enkrat sem šla z neke zabave takoj na snemanje, pa se ni ravno najbolje obneslo. (smeh) Ta izkušnja mi je ostala v glavi, zato še danes pred snemanji hodim zgodaj spat. Še posebej, če imam terensko javljanje v živo v jutranjo oddajo Dobro jutro, kjer je treba še posebej zgodaj vstati. Ampak vsekakor ne obžalujem ničesar in bi zagotovo vse ponovila. Delo s kamero me je res vedno veselilo in me seveda še. So se pa odprla tudi druga področja, na katerih bi se rada preizkusila.

Story: Potem ko ste pet let živeli in delali v Braziliji, ste se kdaj vprašali, kaj mi je tega treba, ali je bilo vse, čemur ste se odpovedali, tega vredno?

Sama sem bila vedno avanturistka. Želela sem spoznavati nove ljudi, nove običaje, kulture. Takoj, ko sem bila stara 18, sem odpotovala v Indijo, ki me je prevzela. Čeprav sem bila z življenjem v Sloveniji zadovoljna, sem se vedno poigravala z idejo, kako bi bilo drugje. Začeti znova, se obdati z novimi izkušnjami in odpreti vrata novim ljudem, novemu okolju. Brazilija se je zgodila skorajda naključno, čeprav naključij ni. Najprej sem odšla tja na mesečno potovanje z namenom posneti dokumentarec. Ko sem se vrnila, sem bila popolnoma prevzeta z njeno velikostjo, kulturno, rasno in družabno raznovrstnostjo, skratka z vsem, kar Brazilija je. Uredila sem si novinarski vizum in odšla tja kot zunanja dopisnica TVS.

Moj prvotni načrt je bil ostati tam. Za vedno. Uspelo mi je usklajevati delo, snemanje prispevkov za TVS, z vsem tistim, kar mi je Brazilija ponudila. Z delom na televiziji sem se srečala tudi tam, končala študij filmske in gledališke igre, imela sem podjetje z oblikovalskim studiem in 'cyber caffejem'. Ustvarila sem si življenje, ki je bilo na prvi pogled izjemno. V državi celoletnega poletja, sambe in umetniškega navdiha. Nikoli nisem obžalovala odločitve, da sem pet let preživela tam. To je bila velika prelomnica v mojem življenju. Seveda so bili tudi šibki trenutki, ko sem se spraševala, kaj mi je bilo tega treba, saj se včasih nisem počutila doma ne tam ne tu, v Sloveniji, bila zelo mlada za takšen korak in nov začetek.

Večkrat sem se znašla v težkih situacijah, ko so mi grozili s pištolo na glavi, me nekajkrat oropali - tudi med delom. Med snemanjem so nas na enem od najbolj turističnih predelov Salvadorja (SV Brazilije - Bahia) okradli. Kamera in vsa ostala oprema so sredi belega dne po brazilsko odvihrale v rokah treh fantičev ... Je pa bilo življenje v Braziliji vsekakor izjemna izkušnja, ki obogati, napolni in izoblikuje vrednote.

Story: Ste o tem, da bi se za vedno preselili v tujino, razmišljali tudi po tem?

Tujina me je vedno zanimala. Pa ne Evropa. Od nekdaj me je privlačila raznovrstnost kultur, ki ponujajo pravo bogastvo znanja in širine. Večkrat me je obšla misel, kako bi bilo drugje, na drugi celini ali v drugem kulturnem okolju. Da se bo to zares zgodilo, pa si niti sama nisem mislila. Sicer so potovanja moja strast in ni nič čudnega, da me je poneslo na južno poloblo.

Znam pa od takrat veliko bolj ceniti ugodnosti, ki jih imamo pri nas. Predvsem varnost. Pa letne čase. (smeh) Ja, celo zimo sem začela pogrešati v Braziliji. Letni časi postavljajo neko ločnico, nekako nam omogočajo, da zaznavamo čas. Saj so tudi v Braziliji letni časi, a med njimi ni takšne razlike, zato se nam, ki pridemo tja iz Evrope, kjer je poleti 33 stopinj, pozimi pod ničlo, zdi, da je tam vse leto poletje. In ravno to ustvarja občutek, kot da sta minila šele dva meseca, kot pri nas traja poletje, je pa minilo že vse leto.

Story: Ste v vseh teh letih kdaj podvomili o svojih odločitvah, povezanih z delom?

O tem nisem nikoli podvomila. Sem človek akcije, vedno moram biti v pogonu in nikakor ne bi želela početi česa drugega, bolj umirjenega ali rutinskega. Rutina ni zame. Seveda se ob tem delu srečujem z različnimi ljudmi, tudi takšnimi, ki mi niso najbolj všeč. Ampak to sprejmem kot del službe. V teh primerih poskušam kar se da profesionalno izpeljati vse skupaj, medtem ko je drugače, če se med mano in gosti na snemanju splete prijetno vzdušje in je toliko bolj zabavno. Se pa tudi sicer ne oziram nazaj v smislu obžalovanja odločitev. Stojim za njimi, in ne glede na to, katere sprejmem, grem naprej. Če me zalije vode, mi to poda neko izkušnjo za naprej, da bom v podobnih situacijah ravnala drugače. Menim, da nihče ne bi smel obžalovati svojih odločitev. Če so napačne, se moramo iz njih naučiti stvari, za njih smo se odločili z namenom in moramo ga najti v njih.

Glede tipa dela ni bilo nikoli dvoma. Televizija - to je delo, ki me izpolnjuje, omogoča raznovrstnost in ne dopušča rutine. Vsakega projekta, oddaje in najmanjšega prispevka sem se vedno lotila z veseljem, ravno zato, ker je vse tako drugačno - vsak prispevek, vsako snemanje, različni tipi oddaje in posledično različni načini pristopa k ustvarjanju. Seveda sem bila kdaj slabe volje. Pa ne zaradi dela, bolj zaradi statusa. Pri takšnem delu brez redne zaposlitve nikoli ne veš, do kdaj boš, do kdaj bo oddaja, pri kateri sodeluješ, na sporedu. To je velik problem, ki bi ga bilo treba rešiti. Ustvarja slabo voljo in kar precejšnji stres. V študentskih letih se s tem verjetno nihče ne obremenjuje, z leti pa si vse bolj želimo in potrebujemo neko varnost.

Story: Kaj pa zdaj, ko ste voditeljica oddaje, gostja v številnih drugih ... Če pogledate svojo pot, kaj, menite, je bilo odločilno za uspeh v vaši karieri?

Sama težko govorim o uspehu. Uspeh bo, ko bom izpolnila cilje. Čeprav noben cilj ne sme biti zadnji, vedno mora obstajati še pot naprej. Za to, da sem prišla do tu, pa se razlog verjetno skriva v mojem veselju do tega dela, ki mi je pomagalo tudi, da sem se izoblikovala. Vsak voditelj mora imeti svoj način vodenja, svoj pristop k ustvarjanju in podajanju informacij. Preizkusila sem se v veliko vlogah ter v različnih oddajah in zagotovo je vsaka dodala kamenček v mozaiku, ki me je oblikoval.

Story: Človek, ki opravlja takšno delo kot vi, mora biti verjetno dobro psihično pripravljen, sicer ga lahko kritika hitro spravi iz tira?

Pred leti sem bila veliko bolj občutljiva za to. Mlajši ko smo, težje sprejemamo negativne opazke na svoj račun. Izbranih imam nekaj ljudi, katerih kritiko cenim. Pozitivno ali negativno. Takšni, ki predstavijo to konstruktivno, brez škodoželjnosti. Če dobim negativno kritiko na svoje delo, razmislim o tem in se s tem spopadem, predstavim nekomu, ki mi je blizu in cenim njegovo mnenje, to je pa to. Ne vpliva na moje delo, verjamem vase in v svoje delo. Se je že zgodilo, da se je našel kakšen gledalec in podal kritiko na rabo slovenskega jezika, na katero že tako ali tako zares pazimo, saj smo konec koncev nacionalna televizija, po elektronski pošti napisal kaj čez oblačila (čeprav imamo stilistko in je to v njenih rokah), frizuro ali kaj podobnega ... Kako zares vzamem kritiko, je odvisno od njene teže, vsekakor pa, kot že rečeno, ne vpliva na moje delo. Je pa vsekakor več pohval in pozitivnih kritik kot nasprotnih.

Story: Ampak ali je upravičeno, da na podlagi takšnih kritik ocenjuješ svoje delo? Dobra kritika je enako vredna kot slaba, pa vendar si slabo vedno bolj ženemo k srcu, mar ne?

Seveda si slabo bolj ženemo k srcu. Tako smo pač ljudje naravnani. To sta naš socialni čut in potreba po potrditvah. Je pa treba biti racionalen ob tem. Če bi nekdo negativno kritiko vzel smrtno resno, bi se verjetno skril v kot in se nikoli več pokazal javno. Negativne kritike je treba filtrirati. Odvisno je torej, kdo je kritik in kakšna je kritika.

Če jo meni poda oseba, ki ji zaupam in verjamem v njeno kredibilnost, o njej razmislim. Sama si prizadevam za to, da delam dobro. Zato mi mnenje tistih, ki jih cenim, veliko pomeni. Če pa dobim kritiko anonimnega gledalca, medtem ko je več dobrih, pa tudi razmislim, poskušam analizirati in to je to. Bi se pa o svojem vodenju zagotovo bolj podrobno povprašala, če bi na svoje delo stalno dobivala zgolj negativne kritike. To pa bi bil kar velik klicaj. Pa ne, da bi se umaknila, ampak bi razmislila, kje delam napake.

Story: Kaj pa je tisto, kar vas vedno znova spomni, da delate dobro?

Pozitivni odzivi gledalcev. Odzivi ljudi na ulici, ko me marsikdaj ustavijo in rečejo, da delam dobro, sproščeno, da ustvarjamo res dobro oddajo in da je ena od redkih, ki jih spremljajo. To me res dobesedno poboža. Delam za ljudi, še posebej oddaja Na lepše je namenjena njim, in ko grem v druge kraje po Sloveniji, mi takšen odziv res dobro dene. Seveda pa so tu še sodelavci, vsi iz stroke. Tudi od njih dobivam pohvale za oddajo in ja, res je prijetno vse to slišati.

Story: Kaj pa slovenska nevoščljivost? Bi lahko rekli, da uspešen človek težko najde dobre prijatelje?

Imam nekaj prijateljev, ki so res že od nekdaj z mano, nekateri so manj časa. Ljudje pridejo v moje življenje, nekateri ostanejo, drugi gredo, kar je normalno. Le da se v medijskem svetu zvrsti več ljudi kot pri običajnih poklicih, zato sta potrebni večja pazljivost in večja selekcija, koga spustiti k sebi. Sem zelo odprta in hitro spletem prijateljstvo, a gre za bolj površinsko.

Tisto pravo je redko in, kot sem že rekla, teh je pri meni malo in so že od nekdaj ob meni. Ah, o slovenski nevoščljivosti pa niti ne bi ... Te je res veliko, še posebej, če delaš na televiziji. Niso znanci in sorodniki tisti, pri katerih se to pokaže, najbolj žalostno je, da se največ tega najde med sodelavci. Tudi najožjimi. To včasih zaboli in je tudi naporno, da mora človek biti ob vsem skupaj pozoren in previden še pri tem. Namesto da bi energijo usmerjala v delo, moram paziti, da mi ne bo kdo vrgel polena pod noge.

Pred leti me je to res prizadelo, sama nisem takšna, zato je to še toliko bolj vplivalo name. Danes pa samo vem, kam postaviti ljudi okoli sebe. Ampak vse se vrne, če delaš dobro, pride to nazaj, vrne se tudi škodoželjnost.

Story: Kaj po vašem mnenju določa novinarja?

Absolutno niso samo 'FDV-jevci' oziroma tisti, ki novinarstvo študirajo, tisti, ki lahko opravljajo delo novinarja. Novinar si ali pa nisi. Ni dovolj, da te to delo samo zanima. Potrebna je karakterna narava. Biti moraš radoveden, spraševati, zanimati te morajo stvari ... Jaz sem od nekdaj zvedava. Veliko ljudi mi reče, da je to delo ravno pravšnje zame, saj vse po vrsti vse sprašujem. Vse me zanima, vse moram vedeti. Ob tem pa tudi veliko dvomim, kar mi včasih prinese manjšo težavo. Veliko stvari želim preveriti.

Moj profesor na fakulteti dr. Dobovšek je med študijem na predavanju rekel, da mora dober policist, kriminalist (študirala sem na FVV-ju) vedno imeti dvom ... S tem opravičujem svojo dvomljivost, ki pa mi pride prav pri novinarsko-voditeljskem delu. Radovednost pa tudi dvom sta tisti glavni lastnosti, ki ju novinar mora imeti. Če je televizijski, se je treba še dobro razumeti s kamero. (smeh) Večkrat so mi rekli, da je dober voditelj oz. novinar tisti, ki se zna spogledovati z njo in hkrati kredibilno podajati vsebino. Z dodatkom ustvarjalnosti, s hitrim analitičnim umom in razmišljanjem ter z iznajdljivostjo pa se te lastnosti še izpopolnijo. Resno menim, da delo novinarja ni pogojeno s tovrstnim študijem. S študijem lahko te lastnosti le še bolj poglobiš in pravilno usmeriš, če jih pa nekdo nima, če nima te novinarske radovednosti v sebi, mu bo dal študij le znanje, s katerim bo težko deloval.

Napisala Kaja Milanič