Lili Žagar in Marko Potrč: "Pogrešava otroka"

Ali sta pričakovala, da bosta nekoč združena tudi pred kamerami?

Lili: Nikoli nisva razmišljala o tem, da bi skupaj kaj vodila, ampak ko se je ponudila priložnost, sva jo takoj zagrabila.

So se ob tem pojavile tudi kakšne skrbi?

Marko: Ja, v glavnem zaradi otrok. Porajalo se je vprašanje, kdo ju bo čuval med najinim delom in kako bo z njima. Težava je tudi v tem, ker je Tilen že zelo dojemljiv otrok in večkrat pove, da naju pogreša. Mislim, da je bil to do zdaj največji in edini pomislek.

Lili: Do zdaj sva vedno usklajevala urnike, tako da sva redko oba delala hkrati. Če sem bila jaz doma, je delal on in nasprotno. To je še šlo, zdaj pa delava skupaj, tudi ko piševa scenarije, snemava oddaje. Skratka nenehno.

Kdo pa čuva otroka, ko oče in mami delata?

Marko: Babici, veš da!

Lili: Ja, hvala bogu, ker bi bilo sicer to neizvedljivo. Tudi to, da je ena babica zelo blizu, je veliko, ker če imaš mamo daleč stran, je težko.

Marko: Jutri greva na primer že ob šestih zjutraj od doma in jaz mamo samo pokličem, da pride. Otrok sploh ne zbujava.

Koliko se pa potem vidite?

Marko: Zelo malo. Zdaj smo skupaj dobro urico, ker sta bila pri babici, midva pa sva pisala scenarije. Prišla sta ravno toliko, da se malo 'pocartamo', da Tilna pripraviva na spanje, mala pa že spi. Zjutraj greva in naju spet dva dni ni doma.

Vama je všeč, da delata skupaj, ali je to lahko tudi naporno? Se vama zdi, da bi bilo dobro včasih malo pobegniti stran drug od drugega, ali ne?

Lili: Čez dan ...

Marko: Pazi zdaj, kaj boš rekla ...

Lili: (smeh) Čez dan ima Marko malo drugačen urnik kot jaz, ker mora iti z ekipo skozi vse naloge in izzive, pri tem pa mene ni zraven, in se praktično ne vidiva kaj dosti.

Marko: In to traja do enih, potem pa Lili pride nazaj in greva na skupno vajo, nato sta že maska in oddaja, ki se snema pet ali šest ur. Je kar težko.

Ljudje si sploh ne moremo predstavljati, koliko dela je vloženega v eno samo oddajo ...

Marko: Ja, tako, ja. Zame je delo od jutra pa včasih do polnoči ali preč v eno ... Večinoma nimava časa iti vmes na kosilo.

Kje so potem plusi pri tem delu, da na koncu dneva lahko potegneta črto in rečeta, da je fino?

Marko: Zabavno je! Zelo je zabavno in ni primerjave z informativnim programom, ker mi tukaj ni treba dati svojega obraza za politične teme. Ne glede na vse si v te zgodbe vpleten in o tem nenehno razmišljaš, na grbi imaš politične spletke, in to je brez zveze. Tu je pa resda naporno, ampak zabaven program to odtehta. Popolnoma druga zgodba je in tudi ta 'naporni' del ne traja tako dolgo. Imava res močan pritisk dva meseca ali mesec in pol, pa je polovica že narejena. Dobro, jaz imam še podjetje, pa se delo zame sploh ne konča.

Kaj naredita, da 'zbežita' drug od drugega, ali tega ne potrebujeta?

Marko: Ne, ni nama treba. Jaz sem vedno tiho, sklonim glavo in to je to.

Aha, kdo torej nosi hlače v družini?

Marko: Tilen, daj pokaži! (smeh) Oba, oba pri nas nosiva hlače.

Potem sta dokaj moderen par in ne bi mogla trditi, da kdo izmed vaju prevzema večjo vlogo v družini?

Lili: Midva skupaj sprejemava vse stvari, so pa kakšne zadeve, ki jih z veseljem prepustim njemu in v katere se ne vpletam. (smeh)

Marko: Vidiš, to je ta enakopravnost! Ti bom povedal resnico o tem. O tem bi moral narediti stand-up. Gre pa takole ... "Draga, bi zamenjala vrata?" "Kaj se pa tebi zdi, a si normalen, da zahtevaš kaj takega?" "A pa bi popravila avto?" "A si normalen?" "Dragi, a bi ti pomil posodo?" "Ne." "Pa čakaj malo, zakaj pa zdaj ne bi opravljal ženskih opravil?" (smeh) Mi moški smo v zadnjih letih dobili še vsa ženska opravila, pomivanje posode, pranje perila, sesanje ...

Šteje se, da bomo mi vse to delali, ampak nihče pa ne pravi, da bi morala ženska opravljati 'moška' opravila, ker je to vseeno pretežko za njih. To je ta emancipacija. Ampak mi moški smo takšne face, da to vse sprejmemo in potem še poslušamo, da ni enakopravno. Moderen moški je tiho in prenaša vse te stvari stoično, zraven pa dela vse, kar se mu naloži! Zato, ker zmoremo! (smeh)

Videti je, kot da smo si ženske zadale preveč v življenju. Lili, se strinjate, da smo krive same?

Lili: Ja, bi kar rekla. Služba, družina, otroci, ma je ... Sicer je podobno pri obeh, da ne bom stopala na nobeno stran, ampak tudi ženske si včasih preveč naložimo, je pa res, da tudi marsikaj zmoremo.

Marko: Ja, veš koliko si kakšne ženske naložijo? Prva plast, druga (puder mislim), tretja plast, maskara ... (smeh)

Potem predvidevam, da ste eden izmed tistih moških, ki svojo drago raje vidijo brez ličil?

Marko: Točno tako! Ampak potem sem kregan. Ja, meni je najbolje, če je brez. Pri milem bogu si ne predstavljam, da bi si moral vsak dan nekaj dajati na obraz, zato da bi šel iz hiše. Pa to mora biti prekleto mučna zadeva. Zakaj?

Lili: Meni je sicer fino, da mi pravi, da mu je to všeč, ampak so stvari, za katere se moraš naličiti.

Ampak so tudi ženske, ki smo hitreje urejene od moških, hitreje smo izpod prhe, kaj ni tako?

Marko: Zakaj se pa ne prhate kar s svojim dragim? (smeh) Prihraniš vodo in čas! Midva imava tako zmenjeno, da varčujeva z vodo.

Ali še kako drugače obujata romanco?

Marko: Deliva si nočno skrb za otroka, ko se zbudita. (smeh)

Še kaj bolj romantičnega od tega?

Marko: Ne, saj si kar vzameva čas zase, a ko imaš enkrat otroke, ni pomembno, ali se pogovarjaš ali karkoli, ker ko se zbudi otrok, moraš iti, ne glede na to, v kateri fazi 'pogovora' si. (smeh)

Lahko potem to fazo nadaljuješ ali to pokvari razpoloženje za 'pogovor'?

Marko: Mi, ki smo vsega hudega vajeni, pritisnemo pavzo in nadaljujemo tam, kjer smo ostali.

Lili: Brez pavz si stvari sploh ne predstavljava več. Če je kdaj tiho, je čudno in sprašujeva se, zakaj nihče ne kriči najinih imen?

Ko vaju poslušam in gledam, opažam, da sta še vedno do ušes zaljubljena. Se ne motim, kajne?

Oba: Da.

Lili: Sva, sva ... Marko?

Marko: Ja, saj sem rekel ja. (smeh)

Vidva sta torej dober primer tega, da ni vedno tako, da se pobiješ, če si v partnerskem odnosu, imaš otroka in še skupaj delaš.

Marko: Brez skrbi, saj tudi midva nisva vedno enakega mnenja. Včasih sva na popolnoma različnih bregovih, ampak potem prideva skupaj, ne vztrajava vsak pri svojem, ker se zmeniva. Ni ključ, da je vedno vse kičasto in lepo, ključ je, kako se zadeva zaključi. Na koncu moraš priti skupaj.

Lili: Čez čas se navadiš. Na primer, ko Marko vidi, da sem jezna, ve, kaj mora narediti. Pusti me pri miru.

Marko: No, to je zdaj uradna razlaga. Grem v trgovino, kupim drage stvari in pridem nazaj domov. (smeh) Ne, pustim jo pri miru, pa je.

Kaj pa vaš dragi zmore? Kaj Marko postori v vašem novem domovanju in koliko časa ste zdaj že v novi hiši?

Marko: Tukaj smo zdaj že od druge polovice septembra.

Je bilo treba že kaj popraviti?

Lili: Ja in še marsikaj nas čaka.

Marko: Vidite mizo? Sam sem jo naredil. Naročil sem plato, ampak sem točno povedal, kaj si želimo. Mizo smo nekje videli - stala je skoraj tri tisoč evrov in nisva hotela dati toliko denarja. Zato sem skoval načrt za noge, nesel sem jo k avtoličarju in mu povedal, kako naj jo pobarva, in to je to.

Lili: Jaz mu pravim, da naj odpre še en posel.

Kaj pa vi, Lili, imate kakšen hobi, ročne spretnosti?

Lili: Žal ne. Kar se tega tiče, sem zelo netipična. Sem pa na fakulteti naredila šiviljski tečaj in pogumno zakorakala v to, da bom sama šivala. Predstavljala sem si, da je to nekaj najlažjega. No, teh 30 ur sem naredila, ampak od takrat nisem zašila niti enega gumba.

V čem pa bi rekli, da ste tipična ženska?

Lili: Marko, povej, v marsičem najbrž, kajne? Ravno zadnjič je rekel, da sem neodločna, in če ga citiram: "Vse ženske ste neodločne, in to je zapisano v vaših genih."

Marko: Take ste! Lili pa kot žensko odlikuje to, da so najboljši filmi zanjo tisti, kjer je eden slep, drugi reven, tretji zloben ter bogat in kjer nekdo umre. Če ni žalostne zgodbe in drame, po njenem mnenju ni dober film.

Lili: Pač nimava enakega okusa za filme. On bi gledal znanstveno fantastiko.

Marko: Ni res!

Lili: Ja, je! Jaz pa imam rada življenjske zgodbe, ki se dogajajo tukaj na zemlji, ne nekje v vesolju.

Marko: Življenjske? Koliko ljudi poznaš, ki so v enem življenju imeli slepo žensko, zlobno, bogato žensko, lepega vrtnarja ...? Možje X niso znanstvena fantastika.

Lili: Rada imam drame!

Kaj sta se do zdaj naučila drug od drugega?

Lili: Marko mi je med drugim dal to, da se znam postaviti zase, ker sem bila vedno tista, ki kima. Zdaj pa sem kdaj ponosna nase, da sem v tem času toliko napredovala. Še Marko je kdaj. Pri njem mi je všeč to, da je zelo optimističen in pozitivno naravnan. Jaz sem bolj tista, ki je nagnjena k ... ne bi rekla pesimizmu ...

Marko: Ne, to ni pesimizem, to je, da je vse sivo, da gre v pogubo. Jaz pa potem: "Ne, ni res." Tu nekje.

Lili: Stvari me hitro spravijo v slabo voljo, on je pa bolj ali manj dobre volje. Če je slabe, ga mora res nekaj povsem potreti ali pa se dolgo kopičiti.

Marko: Ampak pri meni to traja kratko.

Lili: Pri meni se vleče, ampak Marko je tu, da me spravi v dobro voljo in dvigne, ko sem na tleh. Fino je imeti takšnega ob sebi, ker če bi bila dva takšna, kot sem jaz, pa da bi imela še isti okus za filme, kjer mora eden umreti, potem ... (smeh) A si predstavljate? Ves dan bi imela spuščene rolete.

Marko: Skupaj bi se strinjala, da je tako tudi v življenju. Od nje sem se naučil, da je včasih dobro biti pesimist. (smeh) Ne, ugotovil sem, da moraš kdaj biti tiho in se umakniti, jo pustiti pri miru, da pretuhta.

Lili: To je vse, kar si se naučil od mene?

Marko: Da. (smeh) Ne, hecam se. S čim bi se pohvalila?

Lili: Znam ga 'bremzati'. Je zelo temperamenten in ga kdaj prehitro zanese. Takrat vskočim in rečem, naj premisli, vdihne. Dostikrat razmisliš in nato rečeš, da sem imela prav, kajne?

Marko: To drug drugemu dajeva. (smeh). Mogoče sem se tega naučil od nje, da jo lahko zdaj 'bremzam'.

Predstavljam si, da ste zelo živahna družina. Kakšna sta Tilen in Inja?

Marko: Ja, predvsem živahna, vedno pa to ni enostavno. Včasih je direndaj težko ustaviti, saj je vsepovprek, ampak je zelo luštno.

Ali že načrtujeta kakšen oddih med odmori med snemanji? Kje se kot družina sproščate?

Marko: Zadnjih pet let nismo imeli normalnega dopusta. Vedno je bilo za tri dni, pa še to smo šli predčasno domov. Poletni dopust sem moral skrajšati in iti nazaj delat. Do zdaj je bilo pravilo, da je, ko smo rekli, da gremo, prišla ponudba za delo.

Lili: Kot zakleto.

Marko: Ampak zdaj pa res. V podjetju je bilo brutalno, ker smo morali končati tri velike projekte, vmes je priletela še oddaja in sva rekla, da marca gremo in ni debate.

Na toplo?

Marko: Na hrvaško obalo, nismo izbirčni, samo da smo skupaj, in je to to.

Kako pa je skupaj pisati scenarije?

Marko: Fino je, ker lahko sproti rešuješ. V nasprotju z namigovanji v medijih sva se jaz, Nina in Jure zelo dobro razumeli in še danes se. Prav fino smo se imeli in bilo je res luštno, ampak z Lili je drugače, saj se midva lahko ves dan pogovarjava o tem. Lahko nenehno spreminjava stvari, ki nama niso všeč. Največji hec je, da zdaj tudi midva skupaj piševa, kot da je oddaji usojeno, da jo ustvarjata partnerja.

Ali kakšne stvari, na primer naloge iz oddaje, preizkusita tudi doma?

Lili: Mene čaka izziv, koliko indijančkov lahko dragi poje v določenih minutah. Prepričana sem namreč, da jih lahko več, kot pravijo. Z Markom sva se zmenila, da greva po koncu oddaje na test in da kupiva indijančke ter teorijo preizkusiva doma.

Marko: Jaz pa jo bom štopal in snemal!

Manja Plešnar za Story

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del