Veliko je razlogov, zakaj se vam splača slediti LILY ALLEN. Zdaj, ko je uradno spet glasbenica, ker se njena alternativna igralska kariera, začinjena s tožarjenjem tračarskih publikacij zaradi vdora v zasebnost, pred meseci ni razvila tako, kot si je zamislila.
Odmor, ki si ga je lansko leto privoščila pred svojim tretjim studijskim albumom Sheezus, je bil skorajda nujen. Lily Allen je namreč pozabila, kdo v resnici je in od kod izhaja. Da bi razumeli, kaj lahko pričakujemo od Lily Allen, pa moramo vedeti, zakaj je Lily Allen zelo drugačna od vrstnic, ki trenutno žvrgolijo na sceni.
Leta 2006 je Lily Allen ponudila svoj debitantski singel Smile, v katerem je obračunala s prešuštniškim fantom. Zapela je približno takole: »Ko te zagledam, kako jočeš, se mi izriše nasmeh.« Da bi besedam dala tudi vizualno obliko, je Lily dodala še zgovoren videospot, v katerem uličnim pretepačem plača, da lažnivega fanta nalomijo in mu razsujejo stanovanje, sama pa mu za nameček v kavo strese konjsko dozo odvajal. Da se tip na koncu spota zjoče, je torej popolnoma razumljivo. Kot postane razumljivo, da Lily Allen ni le še ena mlada ustvarjalka, umetelno sestavljena na marketinškem sestanku neke titanske glasbene založbe. Če bi bila, si tako brutalnega videospota seveda ne bi mogla privoščiti.
Ne za debitantski singel. Ta nekonvencionalni pristop je posledica njene za današnji čas prav tako nekonvencionalne poti do slave, ki se je začela z burno mladostjo. Maščevanje, kakršno je prejel fantič v videospotu komada Smile, je verjetno zelo realen odziv dekleta, ki je v mladosti zamenjala kar 13 šol, iz večine katerih so jo vrgli zato, ker je ali popivala, ali kadila, ali pa fafala tiče po javnih sekretih. Ko je ugotovila, da jo izobraževalne ustanove ne razumejo, je začela delati v prodajalni plošč – kjer je nad pultom prodaja plošče, pod pultom pa ekstazi. To pač ni bejba, ki bi jo varali.
Mladostniškim izgredom navkljub je Lily od nekaj želela peti. Šovbiznis je imela v krvi. Njen oče Keith Allen, igralec, komik in glasbenik, se je sprva mali Lily zdel ovira pri neuspešnih pogovorih z založbami, pozneje pa je prva ponudba zacvetela prav s posredovanjem očkove mreže prijateljev. A se tudi to ni obneslo. Lily je bilo usojeno, da si pot do uspeha skroji sama. Založba ji je vrgla nekaj deset tisoč funtov in ji velela ustvariti ploščo. Dodatne pomoči od njih ni mogla pričakovati, saj so pozornost tisti čas posvečali zanesljivejšim izvajalcem – Coldplay in Gorillaz. Lily je zato pozornost poiskala drugje, na omrežju Myspace, kjer je dobila tisoče poslušalcev in s tem veliko oprijemljivejšo pozornost založbe. Od tam bi potem lahko šlo kot po maslu – če Lily Allen ne bi bila Lily Allen.
S slavo v žepu pa je Lily le videla še eno priložnost, da prezrači svojo težko osebnost. A da jo je tokrat poslušal ves svet. Sprva je strogo kritizirala pop glasbenice, a se na to niti nismo odzvali. Potem pa je začela kritizirati piratiziranje glasbe z zanosom, kakršnega smo nazadnje videli pri Metallici. In seveda ji je kot Metallici ta drža eksplodirala nazaj v obraz. Predvsem zato, ker je piratizirala tudi sama. In ko so ji to dokazali, se je umaknila. Malce osramočena, predvsem pa vsaj za nekaj let premagana.
A v tretje gre najraje. Z vrnitvijo na sceno se je Lily vrnila tudi k žanrskim koreninam.