Ljubezenska zgodba Aide Smajić in Dragana Gajića ni tipična zgodba o lepotici, ki je ujela športnika. Aida, ki je bila pred enim letom še povsem predana novinarskemu poklicu, namreč ni lovila bodočega moža, še manj pa si je mislila, da bo živela na drugem koncu Evrope. A kemija, ujemanje, sprejemanje in razumevanje med golobčkoma so bili tako močni, da je Ljubljančanka kmalu povsem zamenjala svoj življenjski slog in se preselila k svojemu profesionalnemu rokometašu, s katerim sta danes tik pred poroko ...
Aida, ste si pred slabim letom mislili, da boste živeli v drugi državi, da boste zaročeni in postali rokometna navdušenka?
Pred enim letom sem zamenjala televizijsko hišo. Mislila sem, da so s tem spremembe v letu 2014 končane. A še zdaleč ni bilo tako. Spoznala sem Dragana, se zaročila, zamenjala državo, jezik, spoznala ogromno novih ljudi in popolnoma spremenila način življenja. Rokometna navdušenka?!
To pa nisem. Milo rečeno, pojma nimam o rokometu, in če sem odkrita, me sploh ne zanima. Na tekme hodim, ker rada gledam Dragana v športni opremi. Nikoli pa ne vem, zakaj sodnik piska ali kaj se dogaja. Ploskam in navijam, ko da Dragan gol, ko pade po tleh, pa me zaboli srce. Drugače pa sem se do nedavnega mislila, da je pivot priimek enega od njegovih soigralcev. Potem mi je Dragi razložil, da je to pozicija v rokometu. (smeh) Saj bom sčasoma obvladala tudi to. Upam ...
Še pred kratkim ste kot novinarka živeli povsem drugačen življenjski stil, se je bilo težko navaditi na novo življenje v Franciji? Življenje s profesionalnim športnikom verjetno zahteva svojevrsten ritem?
Ne glede na to, ali si dekle profesionalnega športnika, moraš imeti svoje življenje, ki nima nobene povezave z njim in njegovim športom. Še preden sem se preselila, sem želela vedeti, kaj bom tam počela. Dragan mi je pri tem zelo pomagal. Poiskal je zasebno šolo francoščine, v katero hodim vsak dan in kjer sem spoznala ogromno ljudi z vsega sveta. Z nekaterimi sem že navezala prijateljstva. Sem ženska, ki ne more biti samo doma.
Potrebujem svoj prostor in svoje življenje. Neodvisno od partnerja. Tako kot tudi on. Brez Dragana in njegove podpore pa mi zagotovo ne bi uspelo. Vedno me posluša in mi stoji ob strani. Mislim pa, da še nisem imela krize pogrešanja Slovenije, saj se imam v Franciji preveč lepo. Vino, siri, sonce in morje odtehtajo marsikaj. A življenje 'žene' profesionalnega športnika ni takšno, kot si marsikdo predstavlja. Veliko jih ima predsodke in misli, da vse dneve nakupujemo, da imamo zaposlene v gospodinjstvu in da živimo na veliki nogi. Realnost je takšna, da smo ogromno časa same, moramo biti močne za oba in same oprati ogroooomne kupe prepotene športne opreme!
Da ne govorim o tem, da se srečamo s kulturnim šokom, za katerega v bistvu niti nimaš časa, ker še vedno ne veš, kje je pošta, kako se brez avta pride do centra oziroma kako v lekarni razložiti, da potrebuješ nekaj za kašelj. Spopadaš se s stvarmi in situacijami, ki so bile doma rutinske in vsakodnevne. Vendar pa je meni vse to izziv. A brez Dragana in njegove ljubezni ter zaupanja v najino zvezo nikoli ne bi šla sama v to. Ne bi zapustila vsega, kar sem si zgradila v teh letih, prijateljev in družine, če ne bi bila prepričana o nama in njem.
Zvezo sta dokaj hitro zapečatila z zaroko. Dragan, s čim vas je Aida tako očarala?
Aida je posebna ženska. Najbolj me je očarala s svojo iskrenostjo in odločnostjo. Od prvega trenutka z njo sem dobil občutek, da sem spoznal 'sorodno dušo'. Odkrit pogovor, njeno naročilo gin tonica namesto kave in neposredne izjave, kot so: 'Veš kaj, meni se ne da sprehajati,' so bile malenkosti, ki so pustile močan vtis. Odločnost, da pri njej ne obstaja nekaj 'na pol' in da je za svoje cilje ter ljudi, ki ji ima rada, pripravljena storiti vse, mi je dalo vedeti, da se za na pogled 'hladno in nedostopno osebo' skriva topla in čustvena ženska. Zaroka je bila tako samo še vprašanje časa.
Priprave na poroko so že v polnem zagonu, kakšnega obreda in zabave si želita, so glavne stvari že določene, že lahko izdata kaj več?
Priprave na poroko so v polnem zagonu. Pomagata nama Ben in Luka. Res sta super sposobna in brez njiju bi nama bilo veliko težje. Poroka ne bo velika, ne pričakujeva več kot 100 ljudi, bodo pa na poroki osebe, ki nama veliko pomenijo in za katere si želiva, da so na takšen posebni dan z nama. Rada se pošaliva, da bodo gostje doživeli pravi koncert, ker imava kar tri glasbene nastope. Za to je poskrbel Dragan. Predvsem pa si želiva dober žur. Da smo vsi veseli, da plešemo vso noč in jutro, kar ne bo problem, saj imava oba takšne prijatelje in družino, ki vedo, kako se dobro zabavati. Zagotovo bodo tudi razbiti kozarci. (smeh) Vsem sva naročila, naj pridejo brez otrok in da si tisti dan rezervirajo samo za naju. No, verjetno bodo morali rezervirati tudi naslednji dan, da bodo 'počivali'.
Aida, ste tipična 'bridezilla' ali sploh ni tako hudo?
Jaz imam dve 'bridezilli', ki jima popolnoma zaupam. To sta Benjamin in Luka! Sicer pa takoj vem, kaj hočem, ne kompliciram in se hitro odločim. Ben in Luka imata odličen smisel za vse, kar je lepo, tako da grejo odločitve najprej skozi njune standarde, potem pa potrdiva še midva. Vse, kar predlagata, nama je všeč. Ko smo se prvič dobili na sestanku glede organizacije poroke, so se ideje kar bliskale. Takoj sva vedela, da sva našla pravi osebi, ki jima lahko zaupava, da bo najin dan res nekaj posebnega in točno takšen, kot si ga želiva in zasluživa. Sama ne bi mogla organizirati poroke iz Francije.
Znani ste po izdelanem stilu, zagotovo bo nekaj posebnega tudi vaša poročna obleka?
Moja poročna obleka je res posebna. Ni klasična poročna obleka. Ne želim biti kot princeska, ker to nisem. Sem močna, sodobna ženska, ki ve, kaj hoče. Takšna pa je tudi obleka. Za obleko sem se odločila v manj kot eni uri in je znamke Pronovias. Ko sem jo oblekla, sta mama in sestra zajokali. Vsi, ki so bili v salonu, so obnemeli, jaz pa sem se v njej počutila odlično. Takoj sem vedela, da je to to! Kot pri Draganu.
Aida, vas je na začetku zveze kaj prestrašilo, da je Dragan že očka, ali je zaradi tega še bolj šarmanten?
To, da je Dragan oče, mu doda še ostale kvalitete, ki so za pravega moškega nujne. Občutek odgovornosti, pozornost in varnost, ki jo čutim, ko me objame, so zagotovo tudi posledica tega, da ima hčerko. Danes je veliko moških takšnih, da mislijo samo nase in na svoje užitke, da sebe postavljajo na prvo mesto in se ne znajo prilagajati. Dragan pa ni takšen. Prepričana sem, da te kvalitete pridobiš kot starš, ker imaš svojega otroka brezpogojno rad.
Si v kratkem želita še kakšnega novega družinskega člana?
Otrok je velika odgovornost in mora priti na svet, ko so vsi pogoji za njegovo življenje izpolnjeni. Oba si ga želiva, in to bo zagotovo naslednji korak v najini zvezi. Ampak najprej je pomembno, da se jaz dobro počutim v novem okolju, da sem lahko popolnoma samostojna, tudi ko Dragana ni ob meni. Mislim, da je vse preveč parov, ki imajo otroka, ker se to spodobi, ali pa svoje zveze poskušajo reševati na takšen način. Potem pa se razidejo in so otroci največje žrtve, ki nosijo breme nepravilnih odločitev. Pred nama je še vse življenje, tako da imava dovolj časa za vse.
Pred usodnim dogodkom pa je pred Draganom še en pomemben opravek, svetovno prvenstvo. Vas bo Aida spremljala, kakšno je sicer vajino življenje pred tako ključnimi športnimi dogodki?
No, to bo prvi takšen dogodek v najinem razmerju. Aida me spremlja v dobrem in slabem. Z mano sedi in me posluša tudi do jutranjih ur, ko ne morem zaspati. Njena podpora mi pomeni vse. Vedno pravim, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Mislim, da je stanje na igrišču povezano s psihičnim stanjem in zasebnim življenjem športnika. Vsaj pri meni je tako. Nama gre za zdaj odlično.
Seveda se življenje pred tako ključnimi dogodki malo spremeni, jaz sem večinoma na pripravah, ampak mislim, da nama gre super in se v bistvu že zelo veselim SP v Katarju. Želim pa si, da se mi Aida ob uvrstitvi za boj za medalje tudi pridruži.
Kaj vam pomeni igranje za reprezentanco, so občutki drugačni, kot kadar igrate za matični klub?
Igranje za reprezentanco je vrhunec vsakega športnika. To je res posebna čast! Pred tekmo, ko zaslišiš himno, te spreleti poseben občutek in takrat daješ od sebe še več, kot si sposoben. Zagotovo so za športnika tekmovanja, kot je SP v Katarju, tekmovanja na najvišjem možnem nivoju in na vrhunski ravni lahko ogromno napreduješ ravno z igranjem za reprezentanco. Medtem ko je igranje za klub mogoče manj čustveno, kajti igralec zamenja kar nekaj klubov v karieri, zato je tudi manj čustvene navezanosti. Je pa res, da v obeh primerih igram rokomet, ker ga rad igram in uživam v tej igri.
Prazniki so za športnike ponavadi bolj delavni, sta si utrgala kakšen trenutek zase, kako sta ga izkoristila?
Vedno si najdeva čas za naju. To je ključnega pomena v vsaki zvezi. Pri nama, ki tako uživava v družbi drug drugega, pa še toliko bolj. Tokrat sva se takoj, ko sva prišla v Slovenijo, za nekaj dni odpravila v toplice. Da se umakneva pred vsemi in da si nabereva moči za prihajajoče izzive. Vse ostale ure pa nameniva družinama in prijateljem. Ker so iz različnih krajev, kar sama organizirava skupno druženje in jih samo obvestiva, kam naj pridejo.
Napisala: Ana Fetih
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del