Novinarka, športnica, žurerka, v zadnjih letih pa tudi mama triletnemu Janu in enoletnemu Galu. Maja Roš je ena od tistih superžensk, ob katerih imamo ostale kar malce slabo vest, predvsem pa se sprašujemo, kako za vraga jim vse to uspe uskladiti? Maja razkriva, da sicer ni lahko, a da se vedno nekako znajde ...
Novinarsko delo se precej razlikuje od drugih poklicev, sploh pisarniškega dela. Kako ga usklajujete z materinstvom?
Ko smo pred kratkim snemali razdejanje na Kaninu, je bil mož službeno v Braziliji. Če bi me klicala vzgojiteljica, da je otrok zbolel, bi do vrtca potrebovala pet ur! In ker sorodnikov, ki bi priskočili na pomoč, nimam v bližini doma - imam jih na Nebesih (turistična vas nad Kobaridom, op. a.), ta pa so daleč (smeh) - sem se morala znajti drugače.
Imamo res krasne sosede, ki so na mojo srečo doma, tako da lahko kadarkoli skočijo v vrtec po otroka. Tako sem mirna tudi takrat, ko se kakšen teren nenačrtovano zavleče. Joj, kako sem se prvi dan, ko sta ostala zadnja v vrtcu, sekirala. Sedela sta sama za mizo in se igrala, Jan pa mi je skočil v objem z besedami: "Mami, pusti naju večkrat, da sva zadnja, takrat se imava najlepše!"
Je bil šok po prihodu s porodniškega dopusta velik ali ste že komaj čakali, da se vrnete na delo?
Otrok sem po letu dni, ko sem bila res samo mama, imela že čez glavo. (smeh) Če sem med prvo porodniško ves čas vandrala naokrog - na Jakoba, Rožnik, kosila in kave ... mi je Gal dal vetra. Je pravi mali plezalec, ki ni sekundo na miru! Potem so tu še leta. Sicer imam dovolj mladostne energije za vse norčije, ki jih otroka nujno potrebujeta, a pri štiridesetih je problem nočno vstajanje.
Zjutraj si kot zombi. Pred desetimi leti sem lahko žurirala do jutra, zjutraj sem morala samo na hrib, pa sem bila kot nova. (smeh) Šok pa je bil, ko sem ugotovila, da so mi možgani zaspali. Leto dni sem jih imela na 'off', še za resno branje nisem imela časa. Mesec in pol dela je za mano, pa še nisem na starih obratih. S kondicijo pa je še huje. Ko je mož v tujini (je mednarodni svetovalec za poslovanje v oblaku), živim kot iz tiste pesmi 'Kuča posao, posao kuča'.
Znani ste po adrenalinskih podvigih, ekstremni smučariji, vzponih ... Ali ste kot mama kaj spremenili in umirili te strasti?
No, no, nič ekstremističnega nisem nikoli počela. Pravzaprav sem velika 'ziherašica'. Moje smučanje ne spada v kategorijo 'ekstremno', rada pa imam kakšen malo zahtevnejši turni smuk, kot so Jalovčev ozebnik, Žrelo z Jezerskega sedla, Centralna grapa z Begunjščice ali pa s Kanina v Možnico ... Ekstremne so lahko razmere, a če izbereš vzpon v lepih razmerah, ni prav nič tveganega ... Zdaj sem se spomnila, kdaj se je govorilo o ekstremnem smučanju, čeprav to ni bilo ...
Ko sva z Davidom Stropnikom objavila reportažo o freeride smučanju v Kanadi - Delirium Dive v Sunshine Villageu velja za kar zahtevnega ... Letos pa grem po - hm, mislim, da petih letih - spet na svetovno smučarsko prvenstvo. Svoj čas sem zmagovala. Zadnja leta sem smučala malo, zdaj pa čutim, da spet prihaja moj čas. (smeh) Plezam pa že dolgo ne. To poglavje se je začelo in končalo s Tomažem Humarjem, zdaj se sten ne dotikam več, jih le še od daleč občudujem.
In se čudim, priznam. Ker čeprav sem vedno plezala druga, se mi zdaj zdi, recimo, preplezana 800-metrska stena Travnika kot iz nekega drugega življenja. Ki ga včasih še sanjam. Živ je spomin tudi na plezanje v Skalaški smeri v severni triglavski steni. Kjer me je zadel kamen v sprednji zob. A na srečo je že bil umeten, mi ga je sestra zbila s teniškim loparjem. (smeh)
Se že veselite časa, ko boste veselje do športa delili tudi s sinovoma?
Za zdaj Jan (tri leta in pol) pleza po lovskih opazovalnicah, Gal (eno leto) pa povsod! Upam le, da bosta izkoristila talente. Morda pa to sploh ne bo šport, čeprav se mi zdi za vzgojo pripadnost športu zelo pomembna. Otrok dobi delovne navade, disciplino in vidi, da se le s trudom doseže rezultat. Danes otroci namreč mislijo, da je vse dano. Od denarja, ki ga bruha bankomat, do služb! Oba z možem sva trenirala smučanje in iz lastnih izkušenj veva, da je vključenost v tekmovalni šport prava pot, da otroci nimajo časa za neumnosti. Sicer pa komaj čakam, da bomo skupaj smučali, jadrali, kolesarili ... in takoj, ko bo za otroka primerno, šli na treking na Himalajo!
Vas bo kaj strah, če si bosta želela po vaši športni poti?
Prekmalu bo dan, ko me bosta presegla! In me čakala v dolini, daj, mami, malo hitreje! Ne bom se pustila tako hitro ... Pomembno pa se mi zdi, da otrokom vcepiš odgovornost. Tudi v športih. Da so odgovorni zase in za druge - začne se že s čelado - brez nje ni ne poganjalčka ne skiroja!
Nekoč ste dejali, da je novinarstvo ciganski poklic, ste še zvesti tovrstnemu načinu življenja?
Zdaj smo šele cigani, ko imamo avtodom! Za družinsko življenje je to najprimernejši način potovanja. Vse imaš pri roki, otroci se naučijo reda in asketskega življenja, predvsem takega, brez elektronike. Poleti smo obkrožili Peloponez. In spotoma ugotavljali, ali bi bilo kajtanje naš družinski šport. Obiskali smo tudi mesto, od koder izvira moževa družina. Praded je namreč pobegnil od doma in nihče ni nikoli iskal korenin. Zdaj me namreč vsi sprašujejo: "Pa kje si dobila tega Grka?" Ni bilo treba daleč, so že tri generacije v Sloveniji.
Vaša sestra je ena od najbolj nadarjenih kulinaričnih šefinj pri nas, ste tudi sami podedovali kaj teh genov?
V nasprotju z Ano sem jaz predvsem mojster praktične kuhinje. A za uspeh si štejem, da vsi radi in veliko jemo, popolnoma neobremenjeno z modernimi smernicami. Recimo, najpogosteje je na našem večernem krožniku gora pašte, testenin! In vsi smo zdravi kot dren. Je pa lepo biti preizkuševalec Anine kuhinje po meri. Med porodniško me je večkrat zvabila na testiranje novih jedi.
Kot novinarka ste vsak dan priča temu, v kako krutem in nepravičnem svetu živimo. Vas je kot mlado mamico kaj strah, kakšna bo šele prihodnost za naše otroke?
Najbolj me skrbi zaton družbene odgovornosti. Ta egoizem nas bo pokopal. Verjamem pa, da če bodo otroci sposobni odgovornosti in iskrenosti, jim tudi zunanji svet ne bo načel dostojanstva. Ta je pogoj za hojo po svoji poti. Sicer pa lahko nekaj malega, upam, za pravičnejši svet zdaj prispevam tudi kot novinarka v oddaji Epilog. Ni namreč veliko delodajalcev, ki bi novinarjem dali čas. Čas, da zgodbo pripeljemo do konca, da naše delo pusti sled, oziroma dosežemo, da se v gledalcu nekaj premakne.
Ana Fetih za revijo Story
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
