Marina Martensson (pevka): "Glasba je zdravilo, tudi ko si vesel"

Umetnica, rojena očetu švedske krvi in materi Slovenki, Izolčanki, pred natanko 32 leti, nekje na jugu Švedske. Odraščala je v majhni vasici z nič več kot desetimi hišami in glasba je bila edini smerokaz, za katerim se je obrnila. Veliko srečo je imela, pove, ker sta pri sosedih prebivala fantiča enake starosti – eden je igral na trobento, drugi na bobne. Vasico naprej je tretji vrstnik vadil klavir, Marina pa je brenkala na kitarske strune. Družno so obiskovali glasbeno šolo in pri 13 letih ustvarili svoj prvi bend, Rdeče in modro so se imenovali.

Zanimivo je, da njenega razvoja ni krojila le švedska džezovska kultura, navdih je iskala v 50. in 60. letih 20. stoletja. Beatlesi, pove, so glavno vodilo, z njimi je odraščala, kot tudi z Elvisom Presleyjem. Vonj podeželja in domača ljudska preprostost sta jo izoblikovala v skromno dekle, in če prištejemo še talent in karizmatičnost, podedovano iz dekliške družinske veje, ni presenečenje, da jo snubijo največji. Od septembra namreč sodeluje z zasedbo Laibach, tako imenovanimi utemeljitelji retroavantgardne umetniške smeri. So prva zahodnjaška glasbena zasedba, ki je nastopala na severnokorejskih tleh. O tem je pisal celo ameriški časnik New York Times.

K sodelovanju jo je povabil njihov producent še v času, ko je poučevala na Britanski mednarodni šoli v Ljubljani. Zaželeli so si otroškega zbora in tja je prišla s svojimi učenci, v njenem glasu pa so našli dolgo iskano intonacijo. »Njihova glasba je popolno nasprotje mojemu ustvarjanju, vendar sem pevka, ki krmari med različnimi žanri. Nihče me ne more postaviti v kot in ukazati, kaj točno naj pojem. To potrebujem, da se razvijam,« pojasni. Februarja gre s skupino Laibach na evropsko turnejo, hkrati bo izdala novo pesem v slovenščini in pozneje posnela tretjo avtorsko zgoščenko, ki si jo obetamo konec leta.

Pred časom sem na vašem družbenem omrežju zasledila zapis, da je ponedeljek vaš najljubši dan v tednu. Ste se pošalili ali je v tem tudi zrno resnice?

To je res! Ponedeljki so moji prosti dnevi. Ob petkih, sobotah in nedeljah navadno nastopam, zato ob ponedeljkih globoko zadiham in se pripravim na prihajajoči teden.

Vse, kar ustvarjate, lahko označimo za emocionalno pripovedovanje zgodb. Priznam, tudi meni se je ob vašem nastopu naježila koža. Kaj želite, da ljudje občutijo med vašimi nastopi, uro, dneve, tudi mesece po tem?

Hvaležna za pohvalo. Rada bi, da čutijo, želim, da se povežejo s kreativnostjo, ki jo skrivajo v sebi, pa čeprav veliko ljudi zase trdi, da ne znajo peti in plesati. V človeški naravi je, da imamo radi glasbo, in zame je to način, s katerim se lahko brez besed sporazumevam z občinstvom. So pa trenutki, ko na odru nimam občutka, da dosegam množico. Morda me prav zato vedno znova pri srcu pogrejejo tisti, ki po koncu koncerta pristopijo do mene in mi povedo, da sem se jih z nastopom dotaknila. Oder je samosvoj prostor, univerzum, bi lahko dejala. Tam sem srečna. Vendar ni vse v meni. Veliko je odvisno od poslušalca, kako posluša, se odpira in sprejema.

Se v takšni odrski katarzi sploh zavedate obrazov, ki vas občudujejo? Kako se današnje občinstvo razlikuje od tistega nekoč? Profesionalno namreč nastopate že, odkar ste dopolnili rosnih 12 let.

Glasbo sem začela ustvarjati še mlajša – štela sem jih deset, 11 morda. To ni nekaj, za kar sem se odločila, da bom počela, glasba me je poiskala že takrat, ko sem sedela in nastopala pred skromnim občinstvom. Občinstvo je še danes enako.

Hodili ste v džez klubu svojih staršev.

Res je, bila je restavracija z džez klubom. Za naju s starejšo sestro, tudi pevko, trenutno živi v Londonu, je bilo to prvo igrišče, platforma, šola – ne le za učenje, ampak za razvijanje v osebo, ki bo uresničila svoje poslanstvo. Starša sta nama dala priložnost, da lahko zaživiva z glasbo.

Drži mit, da so dela poetov najbolj pronicljiva takrat, kadar so prežeta z bolečimi čustvi? V katerem obdobju so nastale pesmi, za katere menite, da so najboljše?

Tega nikakor ne gre posploševati, saj ima vsak kreativen človek različen vir pridobivanja idej. Če govorim zase, drži. Ko sem žalostna ali čustveno prizadeta, se dogajajo najmočnejši občutki in takrat potrebujem terapijo. Terapija je pisanje, ustvarjanje. Glasba pa je zdravilo, tudi ko si vesel. Vendar od nekdaj težko pišem vesele pesmi, še ko se trudim, pristanejo v žalostnih akordih.

Vas kdaj preplavi melanholija?

Včasih. Priznam, zastrašujoče je z ljudmi deliti pesmi, ki so nastale v takšnem čustvenem stanju. Globoke pesmi včasih potrebujejo leta, da pridejo na plan, da jih zaigram nekomu. Potrebujem namreč svoj čas za proces, da predelam določen dogodek.

Ste ženska močnih načel. Izvira to še iz otroštva na Švedskem, kjer ima tradicija velik pomen? Kateri je najbolj slikovit spomin na otroštvo?

Zagotovo. Poleti obeležujemo najdaljši dan v letu; postavimo velik križ, mlaj, visok tudi do šest metrov, in ga okrasimo s cvetjem. Zberemo se in v krogu okoli njega plešemo in pojemo, igramo na harmonike in violine. Na mizi sta šunka in losos. S sestro se velikokrat vrneva domov le za praznik, ki ga preživimo skupaj. 13. decembra praznujemo tudi praznik Lucie, ženske italijanske krvi, ki je v Skandinavijo prišla z namenom, da prinese svetlobo v najtemačnejši čas leta. Legenda pravi, da je odeta v belo obleko z rdečim pasom in s svečami v laseh. Slovensko švedsko društvo v Ljubljani organizira Lucijin koncert švedski skupnosti v čast, na katerem prisostvuje celo švedski ambasador. Tam nastopam že pet let zapored.

Je tudi to eden izmed razlogov, ki vas je zadržal pod Alpami?

Spominjam se prvega koncerta, ko je k meni pristopil možakar. V Ljubljani je imel glasbeno šolo in mi v njej ponudil službo. Začela sem poučevati. Resnica je, da v Slovenijo nisem prišla, da bi tukaj ostala. To ni bil prvotni načrt, vendar se je sestavljanka sestavila. Odkrila sem prostor, v katerem se dobro počutim. Sem na pravem kraju.

Imate kdaj občutek, da ste bili prikrajšani za otroštvo? Navsezadnje ste bili primorani hitro odrasti, dom ste zapustili pri 14 letih.

Na Švedskem je povsem normalno zapustiti dom pri osemnajstih. Takrat si odrasel. Razlog, da sem odšla tako zgodaj, je bil študij v sosednjem mestu. Gre za posledico švedskega sistema in tega, kako smo mi, Švedi, naučeni, da skrbimo sami zase. Država te podpira s polovično najemnino za stanovanje, to pa pomeni, da si moraš še vseeno poiskati službo. Naučila sem se, da moram, če želim plačati, delati. Imam občutek, da mnogo predstavnikov naše generacije težko razume, da si ti sam tisti, ki mora poravnati svoje račune.

Deloholizem imate v krvi, zaznamovala pa vas je tudi miroljubnost Izole, od koder prihajajo vaši stari starši in kjer prebivate danes. Obala mora biti zdravilna za umetnika vašega kova, kako vas navdihuje mestece?

Navdihujejo me ljudje, ki živijo tukaj. Pozdravljamo se, četudi se ne poznamo. Veliko je dobrote, tudi radovednosti. Ljudje me veliko sprašujejo, kar načenja raznovrstne teme pogovora. Tukaj imam veliko časa, ki ga nihče ne zmoti. Pa tišina, morje, burja.

Burja?

Ljubim veter! Ko zapiha burja, pridem na plan. Navdušujejo me nevihte, ki prežijo v teh krajih. Spominjam se svoje prve izkušnje z burjo, bila je tako strašljiva, a hkrati fascinantna. Ponoči so divjale strele in gromi, stara okna in lesena polkna v takratnem apartmaju so plapolala skupaj z njo.

Stara starša zdaj živita na Švedskem, iz Slovenije sta se preselila z majhnimi otroki. Ste si slovenščine zaželeli naučiti zaradi njih?

Da, nona in nono nikoli nista zares govorila švedsko. Želela sem z njima govoriti slovensko, da bi lažje izrazila tisto, kar mislita. Zdaj se razumemo veliko bolje, ko redno govorim materni jezik. Razumem ju, kako se počutita na Švedskem, je pa tudi moja selitev v Slovenijo odprla novo poglavje v naši družini. Rada bi, da mi pripovedujeta zgodbe, toliko zgodb pravih istrskih ljudi …

Kakšne imate v mislih?

Zgodbe iz vojne, kako mi je nono poskušal razložiti, zakaj so odšli. Trudil se je, da bi razumela, ker nikoli nisem mogla natančno vedeti, v kakšnih razmerah so živeli. Živeti tukaj in se učiti o slovenski zgodovini, zdaj pomeni razumeti, da sta mi dala veliko darilo – da sem lahko prišla sem.

Vaša mama je želela postati zdravilka in imeti svoj zeliščni vrt, oče pa postati chef restavracije s čredo ovac.

To so bile njune sanje in uresničila sta jih. Ko sta odprla restavracijo, je oče postal chef, mama pa je imela velik vrt zelišč, iz katerih je kuhala domači 'šnops'. Slovenska plat kuka na plan v vseh možnih variacijah. (smeh)

O čem sanjate vi?

Prepotovala bi svet. Težko obstanem na enem mestu in vedno znova videvam iste ljudi. Čutim potrebo, da se razvijam, da spoznavam ljudi sveta. Odšla bi v Afriko ali New Orleans – v prvo zato, ker imam rada afriško glasbo, v drugega zaradi džeza. Na Daljni vzhod, glasbeno nič kaj močno razvit, pa bi odšla z namenom, da jo širim.

Kje se počutite doma?

Ne glede na to, kje si, če se počutiš domače, lahko z energijo uresničiš vse, kar si želiš. Če si ujet v napačnem mestu, ne vidiš možnosti, in nisi zmožen sanjati. Mislim, da bo Slovenija vedno bolj moj dom, kot je Švedska.

Tukaj tudi poučujete. Je prenašanje znanj in vrednot na mladino lažje, ker ste sami nekoč doživljali ta proces?

Danes zaradi pomanjkanja časa ne poučujem veliko, moja osrednja interesa sta ustvarjanje in nastopanje. Ko pa sem prosta, se poskušam povezati z učenci, saj čutim, da moram nadarjenim posameznikom prenesti toliko stvari, ki jih v življenje prejemam kot glasbenica. Prek lastnega procesa učenja spoznavam, kako pomembno je verjeti v mlade. In kako pomembno je ob sebi imeti odraslega človeka – kot sem ga imela jaz, mentorja, učitelja petja –, ki se s teboj pogovarja o sanjah, kako jih izpolniti, in kako skrbeti za svoj talent.

Se dogaja, da nekateri učenci prvič zapojejo pred menoj povsem prestrašeni. Ko preteče določeno obdobje, jih opazujem, kako samozavestno nastopajo pred množico ljudi, in to je rezultat, ki ga rada vidim. Torej, njihov osebnostni razvoj, kako pustijo kreativnosti na plan, da najdejo svojo pot. Popotovanje, ki ga naredijo sami, s kančkom moje pomoči, je največje darilo samim sebi in ne nazadnje tudi meni.

Ste zelo čuteči, verjamete v žensko moč?

Sem odprta za človekovo energijo. Vsak, tudi jaz, pa ima svoje vzpone in padce. Kot ustvarjalec moraš biti kritičen do sebe, se vprašati, kako postati boljši. Ko imam slab dan, ne morem pogledati niti svojega posnetega nastopa. Ni mi všeč nič, kar zapojem. Vendar sem se vsakič, ko sem se znašla na dnu, vrnila močnejša. Zdaj se na dnu počutim varno, ker vem, da bo tako le kratek čas. Umirim se in si pustim biti 'brezzvezna' – za nekaj časa. (smeh)

Pravijo, da ima vsak človek svoje poslanstvo. Katero je vaše?

Moja misija je, da ljudi pripravim do tega, da čutijo, da se povežejo s samim seboj.

Kakšen je vaš imaginarni svet?

Veliko bolj naraven, brez letal, avtomobilov, betona. Rada bi živela v še vedno malce civilizirani džungli. Brez denarja. Ali pa v oblakih. Torej v popolnem nasprotju s svetom, v katerem živimo danes.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik 

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"