Mario Balotelli - Enfant Terrible svetovnega nogometa!

Mario Balotelli - Enfant Terrible svetovnega nogometa! (foto: profimedia) profimedia
17. 3. 2016

Priznani avtor nogometnih biografij Luca Caioli je izkoristil ekskluzivni dostop do nogometaševih prijateljev, družine, soigralcev in trenerjev, da bi razkril skrivnost z imenom Mario Balotelli. Njegova knjiga Balotelli je pred dnevi izšla tudi v slovenščini.

Maria Balotellija se drži sloves, ki mu v nogometnem svetu ni para. Odkar je leta 2007 zakorakal na sceno pri milanskem Interju, je že osvojil italijansko in angleško državno prvenstvo. Vedno je igral le za največje evropske klube in trenutno je igralec Liverpoola.

A kljub nespornemu talentu je vedno najbolj slovel po svojih dogodivščinah zunaj igrišča – ob čemer nikakor ne smemo pozabiti njegovih zloglasnih prigod s policisti in gasilci. Kljub temu, da je José Mourinho zanj nekoč dejal, da ga ni mogoče trenirati, so se številni klubi zaradi njegovih zmagovitih predstav na najpomembnejših tekmah ves čas potegovali za njegove izjemne, a nestanovitne usluge.

Praznina v srcu!

Mario Balotelli se je v italijanskem Palermu rodil 12. avgusta 1990 kot Mario Barwuah, a sta ga njegova starša Thomas in Rose Barwuah še kot otroka dala v rejništvo Francu in Silvii Balotello.

»Nikoli nisem imel dobrih odnosov s svojimi biološkimi starši. Zdaj se vidimo dvakrat ali trikrat na leto, pa še to le zato, ker pridem na obisk k bratoma in sestri (Abigail, Enock in Angel). Kadarkoli ju vidim, sta zame popolna tujca. Do njiju se vedem vljudno – Kako sta? Kako vama gre? Tudi ko sem bil majhen zame nista prav dosti naredila, zato ju vedno zapustim takoj, ko je mogoče, in se družim samo z bratoma in sestro. Ko pridem k njima na obisk, ju pozdravim 'ciao Thomas, ciao Rose'. Ko pa pridem domov in zagledam Franca in Silvio, ju pozdravim 'ciao papa, ciao mamma'. Res je, da sta me biološka starša prosila, naj se vrnem k njima, a mislim, da se to ne bo zgodilo. Sta me prosila zato, ker sem slaven? Po moje že. Mislim, da bi jima bilo zame veliko bolj vseeno, če ne bi odrasel v Maria Balotellija.«

Edino, kar je gotovo, kakor pravi mamma Silvia, je, da Mario 'tako kot vsak, ki je imel podobne izkušnje, čuti določeno praznino v srcu'.

Izjemen nogometni talent

Balotellijeva sta bila res srečno naključje za Maria, Mario pa je praktično odraščal z nogometno žogo med nogami.

»Takoj ko je zazvonilo, je stekel na igrišče igrat nogomet. Fantje so se veliko prepirali, ker je hotel vedno sam izbirati svojo ekipo, a mu tega niso vedno dovolili. Bil je dober nogometaš, zelo dober. Spomnim se, da sem mu nekega dne, ko smo šli v gledališče, dejala: 'Mario, postal boš zmagovalec.' 'Kaj res tako mislite, učiteljica?' je vprašal z velikim zanimanjem. 'Res. Postal boš pravi zmagovalec'. O tem sem bila prepričana, ker je tako hitro tekel in zato, ker je tako dobro igral. A na žalost Mario ni postal zmagovalec zaradi svojega karakterja. Nisem ravno strastna nogometna navdušenka, a zame so pravi zmagovalci tisti, ki se razdajajo za ekipo. Mario, po drugi strani, pa je izrazit individualist; zdi se mu, da se vse vrti le okoli njega. Morda se motim, a v njem še danes vidim isti bes, ki sem ga videla že v njegovih šolskih dneh; morda ta izhaja iz tega, kako so z njim ravnali njegovi biološki starši. Mario nikoli ni odrasel, ni dozorel. Še vedno počne iste bedarije kot v šoli Torricella,« je avtorju Balotellijeve biografije med drugim tako povedala Signora Gatti, učiteljica na osnovni šoli v urago Melli, soseski na zahodu Brescie.

Mariov talent ni ostal neodkrit niti pri profesionalcih, kot je bil Mario Sandrini, nekdanji predsednik kluba San Bartolomeo: »Bil je najboljši v tapkanju žoge in preigravanju, poleg tega je imel zelo močan strel za fanta njegovih let. Če so drugi lahko streljali z desetih metrov, je on lahko z dvajsetih. Tehnično je bil vsaj dve leti pred svojimi vrstniki. Imel je suho, preklasto postavo, a če te je udaril, te je zabolelo. Ne, to niso bile mišice. To so bili živci. Mario je bil en sam živec.«

... in velika zgaga!

Mario je bil takrat prava zgaga, a nič večja zgaga od njegovih vrstnikov. V Sandrinovi ekipi je igral le eno sezono, ko je imel največ šest let, in bil je nadvse živahen otrok, ki je oboževal potegavščine. Bil je le eden izmed številnih otrok, ki so prišli v klub. Ko pa je dobil nogometno žogo, je postalo jasno, da je pravi čudežni otrok. In prav vsak je lahko že takrat videl, da bi Mariu lahko uspelo. To je bilo več kot očitno.

Mario je v vrhunskega igralca odrasel pod budnim očesom trenerja Giovannija Valentija, ki je v osemletniku takoj prepoznal izjemen potencial in je še danes nadvse ponosen, da je imel priložnost trenirati Super Maria.

  • 'Med osmim in osemnajstim letom je bilo življenje za Maria precej naporno; rejništvo mu ni ponujalo nobenih zagotovil, in šele ko je odrasel, je bil res prepričan, da bo lahko ostal pri Balotellijevih. V otroštvu ga je vsak obisk sodišča, ko so podaljševali rejništvo, zelo razburil, to ga je razjezilo in v njem prižgalo plamen besa nad svetom. Giovanni Valenti je ob tem prevzel nekaj krivde za to, ko je dejal, da so bili takrat nogometni klubi veliko slabše pripravljeni na sprejemanje otrok priseljencev, še posebej temnopoltih otrok, kot so danes. Ena od glavnih težav je tudi mrcvarjenje, ki ga je bil Balotelli vsak drugi dan deležen na naslovnicah časopisov. Valenti je ob tem pripomnil, da je danes dovolj že, da kihneš, pa bodo za to takoj izvedeli vsi. To misel je nekoliko bolj jezno ponovil tudi Andrea Ferrarese, Marijev nekdanji soigralec iz Mompiana: 'Zakaj naj bi nas zanimalo vse to sranje, ki ga pišejo o Mariu? Pustite ga že pri miru.'

Deček, ki so ga vsi poznali!

Mario Barwuah Balotelli je bil tudi pravi medijski fenomen - in vse od njegovega ranega otroštva.

Kadar je Mompiano gostoval na tujih igriščih, so se ljudje na tribunah pogovarjali predvsem o Mariu in o tem, ali bo igral. Deloma zaradi njegove temne polti, deloma pa zaradi njegovih izjemnih sposobnostih.

  • '15. junija 2002 je v Padengheju sul Garda Mario doživel enega od svojih najpomembnejših trenutkov v življenju. Takrat je namreč dosegel tri zadetke, po koncu tekme pa so ga njegovi soigralci dvignili na ramena, vsega sijočega od sreče. V rokah je držal pokal, ki ga je pravkar osvojila Lumezzanejeva ekipa U-13. V svetu mladinskega in rekreativnega nogometa v Lombardiji je bil Pokal Bresciaoggi prav Liga prvakov.'

Za Maria so se potegovali številni klubi. Zanj se je potegovalo vsaj pol italijanskih klubov, nekateri pa pravijo celo, da se je za tega petnajstletnega temnopoltega fanta zanimalo tudi nekaj angleških klubov, kot so Chelsea, Tottenham in povsem po naključju, Liverpool.

A šele, ko je Mario leta 2008 dopolnil osemnajst let, je tudi uradno postal odrasla oseba in italijanski državljan. Župan Concesia Diego Peli je stopil do njega. Rokovala sta se in pozirala fotografom ter televizijskim kameram, potem jima je lokalna policija v modrih oblekah utrla pot skozi množico.

In tistega elta je Mario z Interjem podpisal novo pogodbo, s katero je klubu obljubil zvestobo do 30. junija 2011. Njegova letna plača je znašala 1,2 milijona evrov.

Njegov nov trener je postal Jose Mourinhem, ki je v nekem intervjuju za CNN povedal: »O izkušnjah z Mariem v mojem dvoletnem obdobju pri Interju bi lahko napisal 200 strani dolgo knjigo, a to bi bila komedija, ne drama,« in dodal: »V tistih dneh sem se zelo zabaval, na tisto obdobje me vežejo sami lepi spomini. Ko je bil še mlajši, je imel svoje vzpone in padce ..., a konec koncev sem v tistem času zelo užival. Skupaj sva zmagovala in mislim, da je tudi on užival. Nekatere stvari se je naučil, nekaterih ne, a na koncu je najpomembneje to, da je osvojil Ligo prvakov.«

Super Mario v nemilosti!

A Mariova zgodba je pravljica brez srečnega konca.

Njegove jezljive in nerodne objave na instagramu, nadležni tabloidi, ki niso spregledali njegovih razmerij z lepoticami in razne skoke čez plot, pa tudi težave na igrišču, ko mu v dresu angleškega Liverpoola žoga več mesecev nikakor ni hotela v mrežo, je botrovalo strmemu padcu tega nogometnega polboga. Pri Telegraphu so tako Super Maria uvrstili na drugo mesto lestvice največjih polomov v Premier ligi, takoj za Angelom di Mario in pred Falcaom. Podelili so mu oceno štiri od deset in vztrajali, da je bila njegova zamenjava za Suareza 'kot bi ferrarija zamenjali z vozičkom za golf'. Slabše ne bi moglo biti.

Tako njegovo zgodbo vidijo mnogi.

Mario

A ne tudi Mario.

24. maja lani je na instagramu objavil fotomontažo. Fotografiran je od zadaj, oblečen v Liverpoolov dres z verigami okrog zapestij in zagledan je v daljavo proti igrišču na Anfieldu, za zidovi amfiteatra. Fotografijo je pospremil z nekaj besedami: 'Hvala Liverpoolovim navijačem za to leto ... Nabiram moči za naslednjo sezono.'

Kaj je hotel povedati s tem? Se želi vrniti na igrišče, potem, ko je toliko časa presedel na tribunah? Si želi igrati za Liverpool? Želi zapustiti Merseyside?

Za več branja o tem kontroverznem italijanskem nogometašu vas vabimo, da si ob priliki vzamete v roke odlično biografijo Luca Caiolia: Balotelli!

  • 'Nekoč je živel deček, ki ni maral temne čokolade, a je oboževal belo. Oče Franco je pogosto kupil manjšo tablico in mu jo na skrivaj vtaknil v športno torbo, kadar je šel na nogomet. To je bil njegov čarobni napoj, kakršnega je pil Asteriks, njegova špinača, s katero se je krepil Popaj. Kadar je začutil utrujenost in so se mu noge začele tresti, je pojedel nekaj koščkov, nato pa je spet lahko stekel v napad in zabijal nove gole.'