Mark Žitnik: Maša je mogoče pokvarjena

Vir: Lea
3. 6. 2009

Tokrat sta se pred diktafon usedla Mark Žitnik, vodja marke­tinga v Kongu, in Maša Medik, članica skupine Turbo Angels. Pred uradnim začetkom pogovora sta ugotovila, da je med njima osem let razlike – ona jih ima četrt stoletja, on je že mesec dni v ‘klubu’ Kristusovih let – po klepetu pa smo vsi trije sklenili, da se Marku resnično vidi, da ne more iz svoje novinarske kože. Spraševal jo je in spraševal … Firbčen je za tri!

Mark: Pri nas smo trenutno na vrhuncu priprav na festival Zlati glas Konga, na katerem je lani zmagala prav vaša skupina Turbo Angels. Si imela občutek, da so vam bili sotekmovalci ob razglasitvi ‘fovš’?

Maša: Ja, nekateri so nam bili zelo očitno ‘fovš’. Mislim, da sta bila samo dva, ki sta mi iskreno čestitala … Drugače pa imam občutek, da je na slovenski sceni zelo veliko zavisti.

Mark: Vidiš, prav to me zanima. Velikokrat se govori, kako smo vsi prijatelji, kako se vsi razumemo, kako se imamo radi … Meni osebno v desetih letih na naši sceni ni uspelo ustvariti in obdržati močnih zavezništev. Jih je tebi?

Maša: Razen dveh oseb, za kateri vem, da se nanju lahko zanesem v vsaki situaciji in vsakem trenutku, močnih zavezništev na sceni nisem deležna. Ko se srečamo, so sicer vsi zelo prijazni, ampak to ni realna slika.

Mark: Si nad takšnim stanjem razočarana?

Maša: Ne več. Tega se slej ko prej navadiš. Brez zveze mi je gojiti neke zamere. Pozdravim vsakega, v neke pogovore pa se ne zapletam več.

Mark: Se ti dojemaš kot ‘prava zvezda’?

Maša: Ne, nikakor. Jaz si sama brijem noge, ne hodim na depilacije, sama si urejam nohte …

Mark: Pa še dosežeš tiste na nogah? Jaz imam namreč težavo, da jih ne dosežem več. (smeh)

Maša: (smeh) Meni zaenkrat znese.

Mark: Katere so še tiste stvari, ki jih ti sicer počneš sama, preostalim pa jih počnejo drugi, ki so plačani za to?

Maša: Jaz vse počnem sama.

Mark: Moške srajce likaš?

Maša: Zdaj ne, ker jih nimam komu, bi jih pa znala, to pa. Moj očim je bil namreč odvetnik, in ko mu je mami likala srajce, me je naučila, kako se tem stvarem streže. Gre namreč za posebno tehniko; precej zakomplicirano. (smeh) Sicer pa mi je res neumno, da bi nekoga plačevala za nekaj, kar lahko storim sama. Zakaj bi si recimo lase hodila umivat k frizerju, ko pa si jih lahko umijem sama?!

Mark: A se zavedaš, da si lepa?

Maša:
Jaz sebe vidim kot normalno. Nimam se za grdo in nimam se za lepotico. Kadar nisem naspana, mi ob jutranjem pogledu v ogledalo postane grozno slabo.

Mark: Za to, da ti zjutraj postane slabo, obstaja tudi kakšen drug razlog, veš; če ti slučajno še niso povedali …

Maša:
(smeh)

Mark: O čem si sanjala kot punčka?

Maša: Želela sem biti pevka ali manekenka ali zdravnica. Pevka zato, ker sem zelo rada pela, manekenka zato, ker sem želela hoditi enako kot tiste punce, ki sem jih gledala na modnih revijah, zdravnica pa zato, da ju bom takrat, ko bosta mami in ati stara, lahko zdravila. To sem stalno govorila.

Mark: Nisi se sicer vpisala na medicino, si pa vseeno na faksu. Za poslovnega sekretarja študiraš, če se ne motim …

Maša: Ne, ne motiš se. Naredila sem že vse izpite, trenutno zaključujem prakso, potem pa me čaka samo še diploma. Že razmišljam o tem, kam bi se vpisala naprej … Meni je res ‘luštno’ hoditi v šolo.

Mark: Vidiš, tu sva si povsem različna. Šola – ojoj. Pa tudi glede psov sva si različna. Tvoj jorkširski terier  ima nekaj kilc, moja nemška doga jih ima pa sto! Kako je sploh Sparky?

Maša: Super. Zdaj ko sem jaz že nekaj časa na Vrhniki, je pri mojih starših, ki imajo okoli hiše velik travnik in je lahko ves čas zunaj. Uživa na polno, jaz pa ga pogrešam … Ko pridem domov, se crkljava. In obvezno me preliže po vsem obrazu.

Mark: Mogoče pa ravno zaradi tega ne potrebuješ kozmetičarke …

Maša:
(smeh) Kako je pa kaj tvoj Gucci?

Mark: Dobro. Ta vikend sem ga poskušal prepričati, da bi bilo pametno, da gre v vodo, pa mi ni uspelo. Ni šel, kar je čudno, saj je zadnji dve leti normalno hodil plavat.

Maša: Saj bo šel, samo ne ga siliti.

Mark: Saj ga ne! Maša, ker boš letos tudi ti članica žirije na festivalu Zlati glas Konga, se mi zdi smiselno, da ti povem, da bomo letos transparentno predstavili glasove žirantov. To v praksi pomeni, da bo vsak član komisije na glas povedal vse glasove, ki jih je podelil. Želimo igrati na čim bolj odprte karte. Kaj misliš, je transparentnost v redu?

Maša: Super, to bo super.

Mark:
Že vidim, da bom glede na tvojo današnjo prijaznost predlagal, da boš predsednica komisije.

Maša: Noro fajn.

Mark: To bi ti bilo res fajn, ker bi imela brezplačno večerjo pa še limuzino bi poslali pote.

Maša: Ne, joj, nehaj no, ne potrebujem limuzine.

Mark:
A znaš biti pokvarjena? V smislu pokvarjena takrat, ko paše biti pokvarjena. Takrat, ko dobiš smetano za nagrado. (se nagajivo namuzne)

Maša: (sramežljiv pogled) Mmmogoče …

Mark: Evo, imamo ga: Maša je mogoče pokvarjena.

Maša: Da ne bo to slučajno naslov. (smeh)

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri