Marko Hribernik: Stremel bom k sodelovanju in vključevanju mladih

S 15. oktobrom vas je imenoval sedanji ravnatelj. Je bilo pričakovano?

Že dalj časa sem se predvsem psihično pripravljal na to, vedel pa sem od tistega dne, ko sem se v svoji notranjosti odločil, da bom to funkcijo prevzel. Prej načeloma nisem gojil teh želja, ko pa mi je prejšnji umetniški vodja Branko Robinšak povedal, da ne bo več kandidiral, so se začele poklapljati energije in neverjetno veliko ljudi se je name obrnilo, naj prevzamem. Potem sem v miru premislil in se odločil, da sprejmem.

Kakšna bo vaša vizija? Se bo v čem razlikovala od predhodnika?

Saj Branko niti ni imel dovolj časa, da bi res lahko začel, kar je imel v mislih, pač okoliščine so bile take, da sem na njegovo mesto hitro prišel jaz. Seveda je naša prva vizija oziroma poslanstvo to, da naredimo dobro, karkoli pripravimo. Ker če so predstave dobre, bodo ljudje radi hodili v opero. S tem pa je povezana druga stvar, ki je najbolj pomembna, to je naša publika. Ta ima izoblikovan okus, preferira določene stvari in to je treba upoštevati. Mislim, da je bistveno ravno to: da bomo imeli veliko publike, da bodo ljudje radi hodili in predvsem, da bomo vpeljevali tudi mlade generacije. To je tudi eden od pomembnih aspektov moje umetniške vizije - na kakšen način jih pritegniti. Bistveno pa se mi zdi tudi povezovanje z institucijami, recimo z akademijo za glasbo, da naši mladi, predvsem pevci in tudi drugi glasbeniki, dobijo možnost, da stopijo v stik s profesionalnim okoljem. Moj velik poudarek bo, da vključujemo mlade v obstoječe in prihodnje projekte in kdaj tudi v produkcijo, ki jim je namenjena. Ker mladi solisti na odru potem pritegnejo tudi mlado občinstvo, to je zelo povezano.

Kakšen pa je okus občinstva?

Tradicija naše opere je častitljiva in v produkciji dejansko nismo nikoli zaostajali za večjimi hišami okrog nas, kot so italijanske in avstrijske. Bili smo zelo na tekočem skozi celotno zgodovino naše hiše, mogoče smo bili včasih še celo bolj revolucionarni kot smo danes, kar se tiče izvajanja opernih del, ki jih zdaj ne upamo več postaviti. Zato je naša publika izjemno izobražena. Vsi naši abonenti, ki so z nami že mnogo let, dobro poznajo klasičen repertoar, tistih 40 'the best of' oper, ki so največji magnet in jih morajo izvajati v vseh opernih teatrih, od italijanske, prek francoske, nemške in ruske opere. Seveda pa ima vsak umetniški vodja v svojem srcu poslanstvo, da goji in poskuša revitalizirati tudi dela slovenske operne zakladnice in nagovarjati naše ustvarjalce k ustvarjanju novih del. Tako se že pogovarjam o nastanku nove slovenske opere, ki bi bila mogoče namenjena mlajši publiki. O prihodnjem repertoarju sicer še ne morem govoriti, ker ga mora potrditi strokovni svet, bom pa poskušal sestaviti pester program.

Kako pa sploh delujete v tem koronačasu? Orkester snema vnaprej, v vmesnem času je nastopal na odru in uporabljal monitorje. Kaj to prinese s seboj, na kaj vse se je treba navaditi ali naučiti na novo?

Najprej bi rad rekel, da si želim, da se to čim prej konča. Ker pri tako velikih izvajalskih korpusih, kot je opera, so restrikcije takorekoč neizvedljive in se je treba prilagajati. Srečni bomo, če bomo imeli vsaj publiko, ker zdaj še te nimamo. Vsi umetniški korpusi so trenutno na delu od doma, zato si želimo, da bi se stvari čim prej normalizirale, da bi lahko začeli delati. Trenutno je največji problem orkestrska luknja, kar ob restrikcijah pomeni, da lahko izvajamo opere, ki stilno dovoljujejo takšno zmanjšanje orkestra, da ne poškoduješ osnovne zvočne slike, ki jo je zahteval komponist.

To smo zdaj poskušali z Mozartovo Čarobno piščaljo in ni bilo tako slabo, še zdaleč pa ni izvirnik. Na takšen način si kakšne romantične opere sploh ne znam predstavljati. Zato smo bili primorani orkester prestaviti v zaodrje, kjer je ogromno prostora, ampak po covid predpisih, kjer morajo biti glasbeniki meter in pol narazen, jih komajda spravimo tja. Če pa sem želel popravljati akustiko z recimo dviganjem orkestra na lamele ali z akustično školjko, nismo prišli skozi, ker je premalo prostora. Edina stvar, ki sem jo že izpeljal, je, da bomo uredili ves prostor s posebnimi akustičnimi ploščami, ki nekoliko absorbirajo in nekoliko odbijajo zvok tako, da se odmev zadaj, ki je ogromen, zmanjša za polovico. S tem se bo, domnevam, orkester med sabo bolje slišal in bo zvok tudi bolj jasno prihajal naprej, da ne bomo toliko odvisni od ozvočenja. Kompromisov, ki se jih moramo posluževati zdaj, je ogromno in če si umetniška duša, trpiš.

Več na: https://misli.sta.si/intervju.

Pogovarjala se je Ksenija Brišar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord