Hrvaški pianist Matija Dedić si je prostor v glasbenem svet moral izbojevati tako, da je dokazal, da ni ne sin pevke Gabi Novak ne kantavtorja Arsena Dedića, temveč dober pianist. Je pa tudi eden od soorganizatorjev ljubljanskega koncerta v spomin Arsenu Dediću.
Story: Kako se vam je uspelo izbojevati za lastno glasbeno pot poleg staršev, zelo uspešnih glasbenikov, pevke Gabi Novak in skladatelja ter pevca Arsena Dedića?
Šlo je za srečen preplet okoliščin. Pri 18 letih mi ni uspelo na sprejemnem izpitu na akademiji za glasbo v Ljubljani. Prva ideja je pravzaprav bil Novi Sad v Srbiji, ampak zaradi vojne nisem mogel študirati tam. Spraševal sem se, kam naj grem. Arsen je dejal, da je najbolje, če grem v Ljubljano, saj je klavir tam takrat predavala Dubravka Tomšič Srebotnjak. Pa sem padel na sprejemnem izpitu in se znova spraševal, kaj zdaj. Šel sem nazaj v Zagreb na sprejemne izpite in mislil, da bom ostal doma, če bom sprejet. A sem tudi v Zagrebu padel. Na koncu sem šel v Gradec, ker sem z Gabino podporo, in ne ravno Arsenovo, vsa ta leta vzporedno hodil na različne džezovske koncerte in predavanja v Gradec, kjer sem bil sprejet in ostal šest let. Tam sem se tudi izučil svoje obrti. Arsen je bil skladatelj, Gabi pevka, jaz pa sem instrumentalist, ki dobro plava v improviziratorskih vodah.
Story: Mar tudi vi ne skladate?
Skladam, ampak veliko raje igram in takrat sem najbolj srečen, saj je to tisto moje. Menim, da se mi je uspelo izbojevati za svoj prostor pod soncem s tem, ker niti ne pojem niti ne skladam.
Story: Je Arsen nasprotoval vaši glasbeni poti?
Vsekakor, ampak Gabi je bila za njo in me je podpirala.
Story: Kaj pa zunaj družine, vas še vedno sprejemajo kot Gabinega in Arsenovega 'malega'?
Ta plat obstaja še danes. Vedno bo tako, to vem, ker ljudje pri nas tako razmišljajo. Sem pa leta 2002 na džez festivalu v Montreuxu na tekmovanju pianistov prišel v polfinale med 400 pianisti. Takrat se je začela moja samostojna glasbena pot, v Ameriki sem začel snemati zgoščenke, precej igrati z vrhunskimi džezisti, za katere sem bil le pianist iz Hrvaške. Džez glasbeniki iz New Yorka zagotovo ne poznajo ne Gabi ne Arsena. To je moj zelo močni argument, da se v glasbenem svetu name več ne gleda kot na Gabinega in Arsenovega 'malega'. Tudi na Hrvaškem me že tako jemljejo, čeprav je dolgo trajalo, ne nazadnje sem star že 42 let.
Story: Začetki torej niso bili ravno obetavni, saj ste dvakrat padli na sprejemnih izpitih.
Drugič sem na sprejemne izpite odšel v Zagreb, ampak tam me je po prvem neuspešnem poskusu profesor Đorđe Stanetti naučil, kako se igra klavir za sprejemni izpit, nakar sem ga naredil. Seveda, ker sem igral tako, kot so želeli. Takrat sem sprejemni izpit naredil v Zagrebu in Gradcu, na koncu sem se odločil za Gradec in mislim, da sem izbral pravilno.
Story: Kako ste se znotraj družine podpirali kot glasbeniki?
Podpiramo se, ampak na odru se je med Arsenom in mano že dlje ustvarjala rahla konkurenca. Po malem je že delovalo tako, kot da sta na odru dva, ki igrata namizni tenis. Arsen je Arsen, vedno vpadljiv, markanten, velika zvezda, in nasproti njega jaz. Ljudje so oboževali te koncerte, očitno so bili kvalitetni, se pa je na njih občutil ta mali dvoboj s profesionalne strani. Po drugi strani pa sva bila na odru le oče in sin. Za te najine koncerte, ki sva jih z Arsenom v glavnem delala sama, brez spremljajočih glasbenikov, pa so ljudje rekli, da je šlo za posebno energijo.
Story: Šteje pa tudi, da ste obstali kot samostojen pianist.
Že po 25. letu sem bil v redu pianist, ampak Arsen me je vzel šele, ko sem imel 32 let. Leta 2005 sem se, po Arsenovem prvem koncertu, ki ga je imel po vojni v Beogradu, in ko Branko Bulić, njegov pianist, ni bil več za velike akcije, niti za potovanja, Arsenu pridružil. Ampak ni šlo za klasičen nepotizem, da bi pri svojih 25 letih kar avtomatično igral z Arsenom.
Story: Ste morali opraviti sprejemni izpit?
Sprejemni izpit sem naredil pri 32 letih. Pred tem sva imela tudi testne nastope in šele takrat sem postal njegov uradni pianist.
Story: Sta si z Gabi glasbeno bližja?
To je drugo, mama je mama. Ona je tudi bolj za bend, Arsen pa je bil bolj individualist. Ni ga zanimala kolektivna improvizacija, niti solo varianta. On je bil človek strogo zapovedanih form, kar je bila nekakšna vojska. Gabi je bila bolj za bend in bolj odprta. Menim, da sem idealna zmes med njima, sem pa v nekaterih stvareh več povlekel iz Gabijine germanske genetike. Gabi je namreč rojena Berlinčanka, babica je bila Nemka, dedek pa s Hvara. Mirno lahko rečem, da sem potegnil kar precej germanskega.
Story: Se je zdaj stanje malo obrnilo in ste vi tisti, ki podpira Gabi?
Drži, leta 2003, ko sva naredila album, sem jo spodbudil. Rekel sem ji: "Že dolgo nisi nič posnela, ampak posnemi nekaj malo bolj svežega. Ne bomo naredili, kot da si avantgarda ali 'free'." Bilo je super. Imela je tudi duet z Majo Vučić, ki je takrat pela v skupini Divas, in sicer pesem Za mene je sreča, ki jo je v originalu pela z Radojko Šverko. Dobila je vse možne nagrade in na koncu smo v Zagrebu naredili koncert z večjim orkestrom v živo. Vesel sem, da se je odločila, saj je zelo dosledna, da je to tudi bilo njeno slovo z diskografijo, ko je bila na vrhu.
Story: Kako gledate na očeta zdaj, ko ga ni?
Žal mi je, da nisva preživela več časa skupaj. Saj sva bila skupaj, ampak pri osemnajstih sem šel v Gradec in pogrešam ravno to obdobje med 18. in 25. letom, ko sem se postavljal na noge kot moški. Saj sva se pogosto videvala, ampak vseeno pogrešam najin skupni čas.
Story: Kakšen odnos je imel z vnukinjo, vašo hčerko?
Hčerka je edinka. Z Arsenom sta bila zelo povezana, saj sta po horoskopu oba leva. Proti dedku se pri nas ni smelo nič povedati. Njegova smrt jo je zelo prizadela, ampak tako je. Bila je stara šele 13 let, žal mi je.
Napisala Suzana Golubov
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
