Mirela Lapanović: “Vedno sem si želela biti mama”

Tokrat se je revija Story z zgovorno Dolenjko pogovarjala o vsem drugem kot o njenih vragolijah med štirimi stenami. Z Mirelo smo namreč spregovorili o materinstvu, o njenih sinovih, sanjah in o tem, kako se je spopadala z izzivi, ki so v ospredje še med oddajo postavili skrbništvo nad sinovi, Aljažem in Gašperjem. In tu je njena izpoved.

Story: Mirela, veliko se je govorilo o vaših sinovih, o tem, kakšno je njuno mnenje o vsem, kar smo videli na televiziji. O čem pa je razmišljala Mirela, ko je bila njunih let?

Bila sem hiperaktiven otrok in mislim, da je imela mama zaradi tega občutek, da ima tri otroke, in ne samo enega. (smeh) Sicer pa sem bila zelo ubogljiva, v nasprotju z danes. (smeh) Ni mi bilo treba dvakrat reči, da grem po mleko v vas ... Te 'špartanske' vzgojne vzorce iz otroštva pa sem poskušala predati svojima otrokoma.

Story: Ste bili že kot otrok radi v središču pozornosti?

Rada sem nastopala, čeprav nisem imela posebnega talenta. Rada sem recitirala, plesala, zaigrala kakšno pravljico z lutkami ... Vedno sem morala biti v ospredju. Tudi obleke sem si prikrojila, da sem se počutila drugače.

Story: Kdaj pa ste se odselili od doma in postavili na svoje noge?

Pri osemnajstih letih sem se odselila od staršev, ko sva se s takratnim partnerjem preselila v skupno stanovanje. Že mlada sem začela služiti denar in želela sem se osamosvojiti, čeprav sva morala včasih resnično stiskati. Vendar sem bila raje tri mesece na kruhu in marmeladi in na svojem, pomembno mi je bilo samo, da sem imela to svobodo. Nikoli mi ni bilo težko opravljati dveh služb hkrati in nikoli nisem obžalovala tega obdobja.

Story: Kdaj pa ste prvič postali mamica?

Prvega otroka sem imela pri petindvajsetih. V resnici sem si materinstva želela že prej, počutila sem se pripravljeno, ker sem bila kot najstnica vedno varuška. Vedno sem govorila, da želim biti mama. Ko so drugi govorili, kaj želijo postati, sem jaz vedno govorila le, da želim biti mama. Vedno sem imela občutek, da je moja mama srečna ženska, da je njej lepo, ker je srečno poročena. V ta vzorec družine sem verjela in mislila sem, da bo pri meni enako. In še vedno verjamem v svoj srečni konec.

Story: Kako pa vas je materinstvo spremenilo?

Takrat je zame življenje dobilo novo dimenzijo. Prvič v življenju postaneš nesebičen in pomembni so ti le otrok in njegove vesele oči. Otroci so mi v življenju dali največ energije ter dobre volje in nihče me ni znal tako nasmejati kot otroci. Mislim, da je biti mama moja misija. Najbolj sem ponosna na to, da otrok nisem nikoli disciplinirala tako, da bi jih udarila. Ampak ko mi kdo kaj očita, vedno pravim, da če bi bila tako slab človek, kot govorijo, ne bi imela tako krasnih otrok.

Story: Imate dva otroka z dvema partnerjema ...

Res je. Eno razmerje sem imela od 18. do 28. leta, v katerem se nama je s prvim partnerjem rodil Gašper, v drugem razmerju pa sem bila od svojega 28. leta do zdaj, z Andrejem pa imava Aljaža. Moje drugo razmerje je bilo polno vzponov in padcev, ker partnerja večino časa ni bilo ob meni. Sicer je poskrbel za nas, ampak ni bil z nami, kar je bilo v resnici najtežje, in verjetno sva se zaradi tega oddaljila. Ampak morda sem jaz prezahtevna ...

Story: V šovu ste omenili, da eden od vaših otrok ni odrasel z očetom ...

Res je. Moj Aljaž, ki bo avgusta star sedem let, je na začetku očeta klical po imenu. Ko sem bila noseča, ni bil prisoten v mojem življenju in je do Aljaževega tretjega leta živel na drugem naslovu. K nam je seveda hodil na obisk, ampak ko je Aljaž slišal Gašperja, starejšega brata, ki je Andreja klical po imenu, je to hitro ponovil. Kar nekaj časa smo potem potrebovali, da ga je začel klicati oči. Andreju sem sicer vedno dala priložnost, da se pokaže, ker mislim, da je zaradi otrok pomembno, da si partnerja prisluhneta.

Story: Torej vam ni bilo najlažje ...

Moj Aljažek ni bil načrtovan otrok, je bil pa zelo zaželen. Bila sem srečna, čeprav sem med nosečnostjo mislila, da bom ostala sama. Ampak s tem se nisem obremenjevala. Iskreno. Ob sebi sem imela družino in nikoli se nisem počutila kot samohranilka.

Story: Na začetku pa ste vsi skupaj živeli kot družina?

Živeli smo skupaj, z obema sinovoma, ampak ko sva se s partnerjem razšla, je starejši sin zaživel s svojim očetom. Ko se otrok odloči, pri katerem staršu bo živel, ne gre za to, da se starš otroku odreče, ker sta oba starša v njegovem življenju pomembna. Mislim, da ni dovolj, da otrok vidi enega od staršev samo enkrat na mesec ali enkrat na dva tedna ... Starejšemu sinu je bilo takrat absolutno premalo, da tako redko vidi očeta, in potreboval je drugačno avtoriteto. Gašper zdaj živi tudi z očetovo pastorko iste starosti in v tej veliki družini se je dobro znašel. Pravi, da smo mi vsi njegova družina.

Story: Kako pa ste sprejeli to odločitev?

Dečki potrebujejo moško figuro v življenju in otrokom sem vedno dala svobodo. Mislim, da je na svetu premalo mamic, ki bi znale prisluhniti svojim otrokom, in iz ponosa ne dovolijo, da je otrok več časa pri očetu. Dober starš mora dovoliti, da se otrok o teh stvareh odloči sam. Deljeno skrbništvo ni nič slabega. Gašper pravi, da je s tem pridobil tudi, ko je spoznal Andreja, mojega nekdanjega partnerja, ker sta zdaj super prijatelja.

Story: Prej sva govorili o mami. Zdi se mi, da ste močno povezani.

Nanjo sem zelo navezana. Ko sem se kot otrok kam odpravljala, me je vedno blagoslovila in jaz zdaj enako počnem s svojima otrokoma. Ker sta mi ves svet.

Story: Kaj pa je ona rekla, ko ste prišli ven?

Ko sem prišla domov, smo se vsi zjokali in vem, da mi je mama samo rekla: 'O, moj bog, nisem vedela, da si tako nesrečna. Nikoli mi nisi povedala.' Vendar o tem nisem hotela govoriti z njo, ker se mi je zdelo nepošteno, da jo obremenjujem s tem, da meni ni okej v življenju.

Story: Pa ste bili nesrečni?

Prvih nekaj dni v hiši Big Brother sem jokala. Jokala sem za Mirelo, kakršna sem bila včasih. Zame je hiša BB pomenila svobodo, ker sem lahko končno bila to, kar sem. Z Andrejem je bilo tako, da sem bila vedno pod nadzorom, in mislim, da je ta izživetost prišla na plan pod kamerami. Če ne bi bila sprejeta v hišo BB, bi bila v zelo kratkem času na vratih varne hiše. Tako utesnjeno sem se počutila in ni se mi zdelo v redu, da moja otroka to doživljata. Verjamem, da je lahko srečna mama dobra mama. In to si moja otroka zaslužita. Torej, hotela sem se oddaljiti od te zveze, ampak nisem vedela, kako. Ko sem šla v hišo, sem upala, da bo dojel, da je bolje, da se umakne in da mi da dihati. Da dojame, da včasih enostavno ne gre. Preveč se me je oklepal in ta posesivnost me je dušila.

Story: Kaj pa ste zdaj spremenili?

To razmišljanje, da bi morala biti vsaka ženska svoja. Da si ustvari nekaj svojega, ker te sicer partner ne zna več ceniti. Enostavno sprejmeš vse kompromise, izsiljevanja ..., in to te razočara. Če bi lahko kaj povedala ženskam v Sloveniji, je to, da naj imajo svoje prihranke. Borite se za svoje otroke in ne sprejmite, da boste odvisne od partnerja. Nikoli v življenju si ne želim več tega.

Story: Zdaj ste sveže pečena Ljubljančanka, skrbništvo nad mlajšim sinom je vaše. Pa bo Aljaž zdaj živel pri vas?

To je moja velika želja. Z njim sem že govorila o tem, vendar ne veliko, ker ni bilo pravega trenutka. O tem želim govoriti, ko bomo vsi trije skupaj, ker sicer otrok ne ve, koga naj posluša. Mislim, da bi bila Ljubljana super zanj, ker je družaben otrok in bi se hitro navadil. Ni res, da je travma za otroka, ko spremeni razred. Mislim, da imamo starši večji problem s tem.

Napisala: Kaja Milanič
Fotografije: Goran Antley

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del