Miša Molk: "Želela sem biti popolna"

Story: Otroštvo ste preživeli na Vrhniki, tako kot Ivan Cankar. Omenjam ga, ker me zanima, ali je v vas kakšen zametek t. i. cankarjanske matere …

Priznam, da sem si želela biti mati, ki noče 'sfaliti' v nobeni vlogi; ki želi biti povsod popolna. Ker seveda ni šlo, sem morala to predelati in sprejeti, da ne zmorem biti 100-odstotna mati, žena, ljubimka, ustvarjalka …

Story: Kako ste se počutili, ko ste dojeli, da ne gre, da vam ne znese?

Najprej si razočaran nad sabo, da ti ni uspelo, ko vidiš, da ti dobesedno zmanjkuje sape, pa si postaviš določene prioritete in si rečeš: Toliko zmorem, več ne.

Story: Kdaj ste začutili, da morate preklopiti?

To se mi je zgodilo, ko sva se začela s Silvanom (Furlanom, op. p.), ki ga še danes zelo spoštujem, razhajati. Čeprav sva težko bivala skupaj, mi je bilo takrat zelo hudo, hkrati pa se mi je zdelo, da si oba zasluživa eno 'fajn' življenje. Začela sem preverjati vse možne vzroke in predelovati vprašanja, kot so: kdo sem, kaj sem, zakaj se ne ujameva, ali je prav, da prenašava, da se žaliva …To je bil čas, ko sem v roke vzela knjige o samozavedanju, duševni rasti …

Story: Vidim, da ste predelovali v pravem pomenu besede …

Ja, res sem. Imela sem tudi klavstrofobijo - nisem mogla v dvigalo - kar je bil verjetno neki prastrah. A ko začneš pridobivati samozavest, ko se sprejemaš z napakami vred, ko si priznaš, da si 60- ali 70-odstoten, in ne sto, ti in drugi strahovi počasi odpadejo.

Story: Kaj mislite, da ste najtežje spremenili pri sebi?

Največ sem delala na odzivanju do sočloveka; v smislu, da sem se bolj potrudila razumeti partnerjev svet. Svoj prav je bilo treba razbliniti in ugotoviti, da je nešteto resnic. Treba je bilo dojeti, da če bi jaz ta hip rada počela to, tisti drug človek tega morda ne bi želel početi.

Story: Sta imela s Silvanom zelo različne interese?

Ja. Silvan je imel zelo rad film, jaz sem imela zelo rada gledališče … Bil je cel kup stvari, ki so zahtevale ogromno strpnosti.

Story: In tega prej, ko si sveže zaljubljen, ne vidiš?

Ne. Meni se je naenkrat zgodila vloga mame, vloga uslužbenke in vloga partnerice. To je bilo veliko, zlasti ker sem bila prej samska in sem živela še doma. Po komaj treh mesecih redne službe sem zanosila, pojavil se je problem, kje bomo živeli, šli smo v podnajemniško stanovanje, imeli smo eno sobico, vse se je začelo gostiti, ni bilo več svobode, ni bilo več za dihati, zraka je bilo premalo …

Story: Je kdo od vaju pred tem že imel izkušnjo življenja s partnerjem na skupni kvadraturi?

Ne, za oba je bilo prvič. Če bi kdorkoli od naju pred tem imel tako izkušnjo, sem prepričana, da bi znal določene znake prepoznati že prej.

Story: V najemniško stanovanje sta se pri vaših 29 letih, ko je bila Ula že na svetu. Kje sta bila pred tem?

Po porodu sva nekaj časa živela pri nas doma. In zdaj si samo predstavljajte še to napetost, zlasti zanj. Živel je pri drugi družini … Trije smo bili v sobici, v kateri sem bila prej samo jaz.

Story: Ste ob selitvi od doma zelo trpeli?

Ne, bila sem presrečna. Blazno sem se veselila, da ne bo nikogar, ki bi mi gledal pod prste, da bom lahko škropila s tušem, ob tem pa mi mama, ki je bila zelo pedantna gospa, ne bo mogla nič reči, saj bom na svojem … Zadihala sem, potem pa se je kar naenkrat začelo nabirati. In takrat moraš strašno dobro razumeti sočloveka, s katerim živiš.

Story: Kako sta živela vidva?

Skupaj sva živeli dve devici po horoskopu. In dve devici sva hoteli natančno določati potek dneva; oba sva bila prevelika perfekcionista … Ni šlo. In poleg vsega je bila takrat kar velika finančna borba. Silvan je bil pripravnik, jaz pa brez službe.

Story: Kako brez?

Tri mesece prej, preden sem zanosila, so me (na nacionalni televiziji, op. p.) redno zaposlili za določen čas, ko so izvedeli, da sem noseča, pa sem izgubila službo. Čeprav sem imela v žepu diplomo. Če v trenutku, ko sem izvedela, da sem noseča, novice ne bi takoj letela povedati nadrejenim, bi imela še porodniško, tako je pa nisem imela … V tistem času torej nismo živeli prav lahko. In v takšnih razmerah si nisva znala reči: Saj bo, počasi. Zaradi tega je ta strah, kako bo, ali bo sploh šlo, prpeosto postal prevelik.

Story: Koliko časa ste potrebovali, da ste si priznali, da vama življenje v dvoje ne gre?

Preden sva se razšla, je bilo kar napeto … Če je bilo prejšnji dan kaj narobe, me je naslednji dan objel, me stisnil, se opravičil in sem si rekla: 'Ok, saj je fajn' … Pa ni. Ko začne preveč vreti, hitro tudi prekipi … Bilo je prav, da sva se razšla.

Story: Kaj je bil glavni razlog?

Razšla sva se, ker nisva želela, da živimo tako. Nisva se razšla zato, ker bi se sovražila, ker se ne bi imela rada, ampak zato, ker je bilo zadušljivo.

Story: Oba sta izgubljala …

Oba sva izgubljala, ja … Seveda pa nama je bilo to težko priznati - zaradi otroka. Nisva hotela, da družina razpade.

Story: Sta po tem, ko je že močno počilo in je kazalo, da je šlo vse k vragu, poskušala krpati odnos?

Imela sva obdobje, ko sva si na veliko pisala pisma in si prek njih povedala veliko več o sebi kot pa v živo. Vedela sva namreč, da če se pogovarjava, konflikt lahko nastane že po petih minutah. In po teh pismih je bilo spet boljše, za nekaj časa, in potem ponovno slabše …

Story: Zgodba je bila pač načeta …

Ja, hkrati pa mislim, da je bila ljubezen vendarle ogromna.

Story: Da je sploh tako dolgo zdržala?

Ja, in tudi toliko hudega prinesla, ker se je bilo tako težko odlepiti drug od drugega.

Story: Pa lahko v tako skrhanem odnosu spolno življenje sploh še funkcionira?

Nekaj časa, ko hočeš, da se vse skupaj malo pokrpa. Ampak takrat se več ne objameš s tako željo, s takim zanosom.

Story: Ste imeli občutek, da ste si pred Silvanom nabrali dovolj izkušenj z moškimi?

Uf, v odnosih nikakor. Okoli 17. leta sem začela daljšo ljubezensko zvezo, ki je trajala do 24. leta, pozneje pa nisem imela več nobenega tako dolgega razmerja.

Story: Koliko časa sta s Silvanom hodila, preden ste zanosili (zanosila je pri 28, rodila pri 29 letih; op. p.)?

Težko rečem, ker sem ga poznala že dolgo prej. Poljubila pa sva se veliko pozneje. Kakšno slabo leto sva hodila na zmenke.

Story: Je bila zanositev spodrsljaj, kiks?

Ne, ne, sploh ne. Tam, kjer je stanoval Silvan, je bila otroška bolnišnica in ne bom pozabila tistih velikih oken, ki so bila polepljena z otroškimi risbicami. Ko sva se nekega sneženega dne leta 1983 sprehajala tam mimo in skupaj zrla v ta okna in risbice na njih, sem mu rekla: 'Jaz bi pa kar že imela otroka. Ti?' 'Tudi,' je odgovoril in čez kakšen mesec sem bila že noseča.

Story: Tako na brzino se je prijelo?

Ja, čeprav najprej sploh nisem vedela. Malo me je zvijalo, zato se mi je bolj zdelo, da imam prebavne motnje. Potem pa sva prek pogovora vendarle prišla do tega, da ne bi bilo slabo, če opravim test nosečnosti. In nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem na Zavodu za načrtovanje družine dala vodo in zaslišala: 'Molk, pozitivno'. Usule so se mi solze, v joku sem tekla do televizije, vmes srečala tajnico mladinskega programa, ki me je vprašala, kaj je, jaz pa sem ji samo rekla, da sem noseča, in tekla naprej.

Silvana sem takoj poklicala v službo, in ko sem mu povedala, kaj je pokazal test, sva od sreče jokala oba. Niti za trenutek ni bilo pomisleka, da tega otroka ne bi imela! Prosil me je, ali si lahko prideva nasproti; jaz sem šla z nacionalke, on iz Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, dobila sva se v parku. Na tamkajšnji klopci sva se skupaj zjokala od sreče.

Story: Kako lepo …

Zelo lepo … Saj sem rekla Uli: 'Veš, kakorkoli že, ampak si pa eden najbolj zaželenih otrok.' Niti za trenutek se nisva vprašala, ali bova obdržala tega otroka, bilo je samo: 'OK, po moje bova kar pri meni doma živela.' In sva bila zmenjena.

Story: In kaj je rekla vaša mama?

Takoj se je zjokala. Mi smo itak cmerava družina.

Story: Rodili ste deklico. Vas je Ula kdaj vprašala, ali ste si namesto deklice bolj želeli fantka?

Ona ve, da sva si oba želela punčko in da za fanta dolgo sploh nisva imela izbranega imena. Zadnji trenutek je Silvan rekel: 'Kaj pa če …', jaz pa: 'Ne. Vem, da nosim punčko!' No, potem sva vseeno, za vsak primer, izbrala ime za fantka. Gal bi bil.

Story: Za hčerkico pa je bila samo ena varianta – Ula?

Ne, za punco sva imela dve imeni. Silvan je predlagal ime Juta, jaz Ula. Dogovorila sva se, da se bova dokončno odločila šele, ko jo bova videla, kar pomeni, da je imela Ula takoj po rojstvu na rokici trak, na katerem je namesto imena pisalo 'deklica'. Ko je Silvan prišel v porodnišnico in jo je videl, je rekel: 'Ja, ja, Ula bo v redu.' In ne bom pozabila, kako sem, ko so mi jo položili na prsni koš, rekla: 'Moja Ula,' babica pa se je zaprepadeno odzvala: 'Ja, kako gospa, saj je komaj rojena, pa ji že rečete mula.'

Story: In vaša reakcija?

Rekla sem ji: 'Ula bo, veste, Ula.' To ime je bilo takrat malo nenavadno; malo jih je bilo.

Story: Si predstavljate, kakšen bi bil vaš sin Gal?

Ne, tega si pa ne predstavljam. Mogoče tudi zato ne, ker so bile pri nas doma v varstvu (njena mama je pazila otroke, op. p.) same punčke, s katerimi sem se veliko igrala, predvsem pa mislim, da zato ne, ker sem iz babje družine. Imam sestro (ta je v nasprotju z Mišo rodila sina, op. p.), kar pomeni, da smo bile pri hiši tri ženske in oče.

Story: Torej ste bili prepričani, da boste imeli punčko in pika?

Ja. In tudi ko sem se med nosečnostjo pogovarjala z bitjem v trebuhu, sem ga nagovarjala v ženskem spolu.

Story: Joj, to bi bilo presenečenje, če bi se ob rojstvu pokazal lulček …

O, ja! Sploh si nisem predstavljala, kaj bi počela s sinom. A bom frače delala z njim, a mu bom brala o vesolju; le kaj bom počela s tem znanstvenikom?! Imela sem en tak stereotip, da se fante čisto drugače vzgaja kot punce; da jim moraš čisto druge stvari pripovedovati, druge igrače kupovati …

Skrbelo me je, kaj bo, če bom preveč nežna, emocionalna mama, 'ratalo' s tem fantom. Kako bo on igral fuzbal … Jaz bi ga verjetno v knjige tiščala, ne pa k žogi. No, čeprav je pa res, da sem si pri Uli - ker je bil velik del mojega življenja zaznamovan s športom (trenirala je plavanje in rokomet ter bila sprinterka, op. p.) - zelo želela, da bi bila malo bolj športnica, pa pač nikoli ni bila. Žoga je nikoli ni zanimala …

Story: Ampak plava pa izjemno dobro, kajne?

To pa, ker ima rada vodo. Že pri štirih ali petih letih sem jo naučila skakati na glavo.

Story: Ste pozneje, ko sta se s Silvanom že razšla, kdaj začutili željo, da bi imeli še kakšnega otroka?

Jaz bi še imela otroke, ja …

Story: Tudi za ceno, da njegov oče ne bi živel z vami?

Ne, to pa ne. Če ti enkrat družina propade, potem hočeš v drugo imeti družino in nič manj. Ne bi imela še enega otroka na tak način, res ne.

Story: Pa ste se kdaj vprašali, zakaj se vam z nobenim moškim pozneje ni zgodil tako močan 'klik', da bi si ustvarili družino?

Ko imaš z nekom otroka, moraš biti trdno prepričan, da boš to družino imel, da je to res to, kar si želiš … Meni je bila Ula vedno na prvem mestu, potem pa šele ideja, da bom imela mogoče kakšnega partnerja. In tudi, če sem se zaljubila, ji tega nisem takoj povedala, ampak sem se najprej sama prepričala, kaj to med nama sploh je. Ker ne moreš svojemu otroku reči: 'Lej, to je zdaj moj fant', potem ga pa že čez pol leta ni več … Je pa bila Ula, moram reči, precej zaščitniška in mi na začetku ni dovolila ravno dihati.

Enkrat je bila res luštna. Ko je bil en moj … hja, rada sva se imela … no, ko je bil na obisku in smo imeli kosilo, mi je rekla: 'Upam, da ne bo tudi na večerji.' Hahahaha … In čisto razumem njeno zaščitniško gesto. Ko gre družina enkrat narazen, se otrok boji. In tudi sama prizna, da me je ščitila.

Story: Se spomnite še kakšne takšne njene zaščitniške izjave?

Enkrat, ko je bila najstnica, me je vprašala: 'Kdo je to?' ali nekaj v tem smislu. Ko sem ji odgovorila: 'Rada ga imam,' mi je rekla: 'Veš kaj, treba je ločiti med tem, ali si zaljubljena ali pa ga imaš rada. Jaz imam tudi tebe rada. No, kaj je potem zdaj to - ga imaš rada ali si zaljubljena?' Hotela je pač vedeti, kaj se mi dogaja.

Story: In vi se nikoli niste šli skrivalnic?

Ne. Tudi ko sem šla kam, sem ji povedala, kam in s kom grem. In tudi telefonskih pogovorov nisem skrivala. Če me je vprašala, s kom govorim, sem ji povedala. Ni bilo tako, da bi jaz čakala, da gre ona spat, in bi se šele potem obesila na slušalko. Tega pri naju ni bilo.

Story: Vam je kdaj povedala, da ji kdo od vaših moških ni všeč?

Je. Rekla mi je: 'Jaz te čisto razumem, ampak meni je zoprn.'

Story: Sta se odkrito pogovarjali o seksu?

Ja. Ko bi že lahko začela spolno živeti ali pa ko je že, sem ji enkrat rekla: 'Glej, če ti ne maraš olive na pici in to poveš, potem lahko tudi v spolnem odnosu poveš, kaj ti je lepše, kaj ti je ljubše, kaj ti paše.' In je rekla: 'Ja, valda, ja' … In še danes mi kdaj reče, da sem ji kar med igro monopolija mimogrede razložila vse o spolnosti.

Story: Ste se bali, da bi se ji v norih letih zgodila zgodba z nosečniškim trebuhom?

U, pa kako! Seveda sem se bala. Stalno sem ji govorila o kondomih, celo tako stalno, da je rekla, da lahko že malo neham.

Story: Ste jo znali dovolj pogosto pohvaliti; ji povedati, da ji stojite ob strani?

Mislim, da v odraščajočem obdobju zelo, ko je bila mlajša, ko je hodila v glasbeno šolo in igrala klavir, pa premalo. Pozneje, ko sva se pogovarjali o tem, mi je rekla: 'Pa saj, če bi ti mene malo bolj poslušala, bi mogoče še vztrajala pri igranju. Jaz sem igrala klavir, ti si pa z lonci ropotala.' In to je res. Ampak potem kmalu prizna, da tudi v tem primeru ne bi dolgo vztrajala. Zelo veliko je bilo treba vaditi, ona pa je vadila premalo.

Story: Kako pogosto je vaša hči slišala 'rada te imam'?

Ta besedna zveza je bila pri nas kar pogosta; tudi Ulin oče jo je pogosto uporabljal. Ogromno smo se pogovarjali in premečkali.

Story: Ste bili v mlajših letih zelo strogi do sebe?

Da. Danes sem manj stroga, kot sem bila. Prej sem se obsojala za vsako stvar. Če česa nisem naredila točno ob roku, če sem kaj preložila na jutri, sem hodila spat s krivdo, z neko slabo vestjo … Vsako stvar sem vzela zelo zares, zelo zagnano, vsem sem želela ugoditi, in to je tisto, kar je preveč. Sčasoma sem se naučila obvladovati lastne želje, lastne ambicije. Naučila sem se manj zares jemati vse, z več distance. To se mi je zdelo nujno.

Silvan Furlan, žal ga ni več med nami

Mišin partner, s katerim sta načrtno spočela otroka, je žal že pokojni. Umrl je konec aprila 2005, star 52 let. Silvan Furlan je bil filmski kritik, publicist in scenarist, vpisal pa se je tudi med zaslužna imena za rojstvo Slovenske kinoteke. Bil je njen ustanovitelj in dolgoletni direktor. Leta 1983, ko je izvedel, da je Miša zanosila in da bo postal očka, je bil zaposlen v Slovenskem gledališkem in filmskem muzeju, poleg tega pa je opravljal tudi funkcijo urednika revije Ekran. Hči Ula ima njegov priimek.

 

Maja Susman

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"