Muhammad Ali - kralju sveta v slovo!

Cassius Marcellus Clay mlajši se je rodil 17. januarja 1942 v Louisvillu v ameriški zvezni državi Kentucky. Ime je dobil po očetu Cassiusu Marcellusu Clayu starejšemu, ki je bil slikopleskar in je s svojo ženo, gospodinjo Odesso O'Grady Clay, sinova, starejšega Rudolpha 'Rudyja' in mlajšega Cassiusa, vzgajal kot dobra kristjana in ponosna črnca. Res pa je, da Odessa ni bila povsem črna, saj je bil en njen dedek mulat, drugi pa belec. To je pomembno zaradi poznejšega Cassiusovega življenja, ko se je pridružil islamski naciji, kakor so se uradno imenovali t. i. črni muslimani, in ko je govoril, da je vsa 'bela kri' v njegovo družino prišla s posilstvi, kar ni res.

Njegovo življenje sta zaznamovali socialna in rasna nepravičnost, zato se je že kot petletnik spraševal, kaj sploh počnejo temnopolti ljudje, če so vsi zaposleni, vozniki avtobusov, trgovci, policisti in drugi, belci. Čeprav so bile v tistem času med črnim in belim srednjim razredom velike razlike, sinova Clayevih nikoli nista bila lačna.

Cassius je odraščal kot večina mulcev in je staršema neredko povzročal skrbi z uganjanjem neumnosti. V šoli se ni ravno izkazal z znanjem, a je bil poslušen učenec. Tudi pretepanje mu je bilo takrat tuje, voljo po borbi je prvič pokazal kot 12-letnik. Ko je dobil novo kolo, se je odpeljal na bližnji sejem, in ko se je vrnil na kraj, kjer je pustil svoje prevozno sredstvo, je ugotovil, da ga ni več. Pomoč je poiskal pri tamkajšnjem policistu Joeju E. Martinu, ki se je z njim podal v lov za kradljivcem. Med potjo je Cassius Joeju opisoval, kaj vse bo storil neznanemu nepridipravu, ko ga najdeta. Ko ga je policist vprašal, ali namerava z njim obračunati s pestmi tudi, če bo znatno višji in močnejši od njega, 12-letnik ni opustil načrta, da ga pretepe. V nameri, da bi nekako kanaliziral dečkov bes, mu je dal policist, ki je delal tudi kot boksarski trener, nasvet: "Bolje bi bilo, če bi se naučil boksati!"

Kmalu so treningi postali njegov vsakdanjik, še naprej pa je redno hodil v šolo, kjer pa ni žel pretiranih uspehov. Večinoma je bil zadosten, in še to šele po posredovanju ravnatelja, ki je v njem prepoznal bodočega prvaka. Začel je živeti pravo športno življenje, ni kadil, ni pil alkohola, predvsem pa se je strogo držal športnega režima. To je počel ob trenerju Fredu Stonerju, s katerim je ostal povezan do konca profesionalne kariere. Že po nekaj tednih treningov je prvič okusil sladek občutek zmage, pomešan s krvjo iz počenih ustnic. To se je zgodilo pri 13 letih, ko je zaslužil tudi prvi honorar. Čeprav je šlo le za štiri dolarje na teden, kolikor so mu na lokalni televizijski postaji plačali za nastope v športnih oddajah, je bil zadovoljen. Ukvarjal se je s tistim, kar je imel najraje, in se povzpel celo do državnega amaterskega vrha, ko je še hodil v šolo. Rahlo predrzen, a vztrajen in delaven je Cassius osvojil šest prestižnih pasov na prvenstvu Kentuckyja, dve nacionalni prvenstvi in dva amaterska nacionalna naslova v kategoriji do 18 let. V času, ko se z boksom še ni ukvarjal profesionalno, je dosegel kar 100 zmag in doživel le pet porazov. Kmalu po tem, ko je postal polnoleten, pa je osvojil zlato medaljo v poltežki kategoriji na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960! Pozneje je povsod ponosno hodil z medaljo okoli vratu: "Takrat sem prvič v življenju spal na hrbtu. Moral sem, saj bi me sicer medalja rezala v prsi."

Navdušenje nad olimpijskim zlatom pa so z njim delili le temnopolti someščani iz rojstnega Louisvilla. Čeprav je prišel z olimpijskim zlatom okoli vratu, ga v neki restavraciji zaradi barve kože namreč niso hoteli postreči. Takrat je v navalu besa odvihral do reke Ohio in vanjo vrgel svojo rimsko medaljo. Pozneje, leta 1996, ko je imel čast prižgati olimpijski ogenj na slovesnem odprtju olimpijskih iger v Atlanti, mu je mednarodna olimpijska zveza dala njeno repliko.

Zmagoslavje v Rimu je pomenilo začetek njegove profesionalne boksarske kariere, Clay pa se je začel še intenzivneje pripravljati na uresničitev sanj o tem, da bi postal svetovni prvak v težki kategoriji. Nekako se je dokopal do izkušenega trenerja Angela Dundeeja, ki je do takrat treniral njegovega športnega idola Sugarja Raya Robinsona. Tako kot njegovim predhodnikom niti Dundeeju ni uspelo prepričati Claya, da spremeni način boksanja. Celo strokovnjaki so bili kritični do njegovih večnih direktov v glavo nasprotnika, ignoriranja telesa soborca, nizkega garda in plesa metulja v ringu, zaradi katerega je bil za večino nasprotnikov neulovljiv. Toda Cassius se ni dal motiti. Razvil je edinstveno tehniko, pri kateri se je zanašal na hitro delo nog in veliko spretnost. Govoril je, da lebdi kot metulj, a piči kot osa, njegova retorika, ki je sicer privlačila množice, a hkrati povečevala število njegovih sovražnikov, pa je jezila zlasti konservativnejše privržence boksa. Zaradi provokativnih izjav si je prislužil številne vzdevke, kot sta 'usta Louisvilla' in 'največji nakladač iz Louisvilla'. Minilo je kar nekaj let, preden so prav vsi priznali znanje in upravičene razloge za arogantnost 191 centimetrov visokega Cassiusa, ki ni le govoril, ampak je dejansko dosegal vrhunske rezultate.

Med letoma 1960 in 1963 je zmagal v vseh 19 dvobojih, od katerih jih je pet končal z nokavtom. Poleg serij zmag je v kratkem času pridobil sloves izjemnega poznavalca nasprotnikov, zato je skoraj brez napake napovedoval rezultate dvobojev z njimi. Največkrat je natančno napovedal, v kateri rundi in kako bo premagal nasprotnika. Premagoval je tudi največja boksarska imena, kot so Sonny Banks, Tony Esperti, Jim Robinson in Donnie Fleeman, eden od najpomembnejših v njegovi bogati karieri pa je bil dvoboj za naslov svetovnega prvaka leta 1964 proti Sonnyju Listonu. Izzval je gromozansko zanimanje javnosti, a ne le zaradi boksa, ampak tudi zaradi stvari, ki s športom niso imele pretirane zveze. Cassiusa je namreč že nekaj časa neustavljivo privlačil islam, zato so se pojavile govorice, da bi dolgo pričakovani dvoboj utegnili celo odpovedati, če bo boksarski velikan prestopil v drugo vero. Malcolm X, ki ga je ugledna revija Time razglasila za enega od najvplivnejših črncev v ameriški zgodovini, je Cassiusa povsem očaral. Malcolm X, po veroizpovedi musliman, je bil goreč zagovornik človekovih pravic in enakosti med ljudmi, ne glede na barvo kože. In medtem ko so ga njegovi nasprotniki neutemeljeno obtoževali rasizma, reklamiranja črnske nadvlade in antisemitizma, je Cassius v tem videl vrednote, ki jih je občudoval. Ko je kot zmagovalec in pripadnik baptistične cerkve končal dvoboj z Listonom, ki so ga zaznamovali tudi njegovi vzkliki 'jaz sem kralj, kralj sveta', je Clay vsem naznanil, da prehaja na islam, in postal član črnih muslimanov. Cassius in Malcolm X sta se simbolično sprehodila po stavbi Združenih narodov v New Yorku in boksar je neuradno napovedal, da mu bo od tistega dne, 6. marca 1964, ime Cassius X. Črka X je bila spomin na vse anonimne črnske sužnje, ki so jih dolga stoletja tlačili. Že naslednji dan je ustanovitelj islamske nacije Elijah Muhammad, zavedajoč se pomena slovitega boksarja v svetovni javnosti, naznanil, da je postalo uradno, da je Cassiusu ime Muhammad (tisti, ki je vreden poveličevanja) Ali (eden od štirih kalifov oziroma vladarjev). Pred to potezo je bil - čeprav je bil svetovni prvak v težki kategoriji - že tako ali tako osovražen zaradi hvalisanja, potem pa je še okrepil negativna čustva zaradi rasnih in verskih prepričanj, nad katerimi ga je med drugim navdušil tudi starejši brat in sparing partner Rudy, ki je na islamsko vero prešel tri leta pred njim in dobil ime Rahman Ali. Ker je zamenjal vero, mu je grozil celo odvzem naslova svetovnega prvaka, kar pa se na koncu vendarle ni zgodilo.

Zaradi obsedenosti z boksom Ali ni imel ravno veliko časa za ženske, zato je celo vzbujal sume, da je latentni homoseksualec. Govoril je, da ženske le preusmerjajo pozornost, ki je bila v njegovem primeru usmerjena na osvajanje naslova prvaka. Ko je ta naslov tudi osvojil, pa je končno našel čas za ljubezen.

Zaljubil se je v natakarico Sonjo Roi, s katero se je poročil že mesec dni po prvem srečanju. Bilo je 14. avgusta 1964, Sonia je prevzela njegov priimek Clay, čeprav se je temu malo pred tem odrekel. Zaradi tega se je ohladil njegov odnos z očetom, ki se ni mogel sprijazniti s sinovo odločitvijo, da preide na islam in spremeni priimek. Muhammad zato ni več obiskoval družinskega doma in je najpogosteje bival v hotelih, poleg tega pa je padal pod čedalje močnejši vpliv Elijaha Muhammada. Prav zaradi obsedenosti z muslimansko vero se je oddaljeval od soproge, ki je ostro nasprotovala običajem oblačenja muslimanskih žensk, zato so mu dali verski prijatelji jasno vedeti, da mora izbrati med njo in vero. Odločil se je za vero in zakon s Sonio je razpadel januarja 1966.

Zakonski brodolom pa ni niti najmanj vplival na kariero sijajnega boksarja, ki je po tem, ko je prispel v sam vrh, moral braniti naslov. Liston, ki mu je napovedal maščevanje za poraz, je v ringu zdržal le minuto, potem pa je Ali ponudil priložnost staremu prvaku Floydu Pattersonu, ki je bil v javnosti deležen več simpatij kot Ali, ker je bil pač zaprisežen katolik. Vera pa mu ni pomagala v dvoboju s prvakom, ki je imel pozneje borbe s pravim nizom temnopoltih izzivalcev in tudi s štirimi belci, a niti eden ni bil dostojen nasprotnik. Kmalu se je na naslovnicah svetovnega tiska ponovno znašel zaradi stvari, ki niso imele nobene zveze s športom. Zavrnil je namreč vpoklic v vojno v Vietnamu, kar je v tistem času močno razjedalo ameriški nacionalni ponos. Leto dni pred tem je bil vpoklican v ameriško vojsko, a je padel na inteligenčnem testu. Njegov inteligenčni količnik so ocenili na 78, kar je bilo prenizko tudi za vojake. "Rekel sem, da sem največji, ne pa tudi najpametnejši," je duhovito komentiral rezultat. Ker so se stvari na vojaškem področju spremenile, pa so spustili kriterije, zato je bil tudi Ali razglašen za legitimnega rekruta. Čeprav bi bil kot svetovni boksarski prvak prav gotovo deležen posebne obravnave in bi bil daleč stran od prvih bojnih linij, ni hotel oditi v Vietnam.

"Odhod v nemuslimansko vojno je v nasprotju s koranom in ne pride mi na misel, da bi počel, kar mi vera prepoveduje. Ne nameravam oditi 20 tisoč kilometrov daleč, da bi ubijal druge ljudi in zažigal njihove domove samo zato, da bi ohranil dominacijo belih lastnikov sužnjev. Poleg tega pa ... Zakaj bi se zapletal v spore z vietkongovci? Oni me nikoli niso klicali črnuh," je ponosno izjavil boksar, ki pa so ga kljub ostremu nasprotovanju 28. aprila 1967 rekrutirali.

Z ostalimi novinci so ga v vojašnici v Houstonu postrojili, a Ali ni stopil iz vrste, ko so poklicali njegovo ime, kar je seveda v nasprotju s pravili. Dežurni častnik ga je opozoril, da se takšno vedenje sankcionira s petletnim zaporom in denarno kaznijo v višini 10 tisoč dolarjev. Ker še naprej ni upošteval ukazov, ga je takoj aretirala vojaška policija, ameriška športna komisija pa ga je že naslednji dan suspendirala in mu odvzela boksarsko licenco. Sledilo je sojenje, porota ga je 20. junija 1967 spoznala za krivega, njegovi odvetniki pa so takoj vložili pritožbo. Po precej neprepričljivih argumentih tožilstva je ameriško vrhovno sodišče leta 1971 dokončno presodilo v njegovo korist. Odločitev je temeljila na komaj ustvarjenem pravnem presedanu, ki so ga v pravnih spisih vodili pod imenom 'Clay proti ZDA'. Preden je dočakal to zadovoljstvo, je bil Ali brez naslova svetovnega prvaka, izgubil je na tisoče dolarjev in tri leta življenja, dobil pa je brezmejno spoštovanje, celo tistih, ki so ga na začetku obsojali. Konec šestdesetih se je Amerika namreč radikalno spreminjala - ko je bil obsojen, je večina podpirala vojno v Vietnamu, tri leta pozneje, ko so ga začasno spustili iz zapora, ker je bila prvotna odločitev sodišča razveljavljena, pa so le še najbolj militantne skupine zagovarjale vojno.

Ravno v tistem času je našel novo ljubezen - leta 1967 se je poročil s 17-letno Belindo Boyd, ki je svoje ime takoj spremenila v Khalilah Ali in v naslednjih petih letih rodila štiri otroke, Maryum, dvojčici Jamillah in Rashedo ter Muhammada Alija mlajšega. Leto dni pred rojstvom sina je Alijeva kariera znova zaživela. Ker je tudi v času suspenza treniral, kot da se ne bi nič zgodilo, po presoji pa so mu vrnili tudi boksarsko licenco, je pripravljen dočakal spektakularni dvoboj z Joejem Frazierjem, ki se je zgodil 8. marca 1971 v newyorški dvorani Madison Square Garden. Frazier, ki je bil v zgodnjih sedemdesetih uradni svetovni prvak, je po 15 rundah obranil naslov. Prvi poraz boksarja, imenovanega The Greatest oziroma Največji, je bil do neke mere razumljiv zaradi dolgega premora, o tem, kakšen je bil dvoboj, pa najbolje priča to, da sta oba pristala v bolnišnici. Že tri leta pozneje, 28. januarja 1974, je Ali dokazal, da mu prvi poraz v profesionalni karieri ni pustil prav nobenih posledic, in se Frazierju maščeval tako, da ga je premagal v 12. rundi. S to zmago pa ni vrnil naslova prvaka, saj ga je Frazier izgubil leto dni prej, ko ga je premagal George Foreman. To je pomenilo, da Muhammada čaka nov izziv - premagati Foremana. Sledil je najpomembnejši dvoboj v zgodovini boksa, ki so ga mediji poimenovali The Rumble in the Jungle. Zgodil se je 30. oktobra 1974 v Kinshasi v Zairu, Ali je v osmi rundi zmagal z nokavtom in ponovno postal kralj. "To je le posel. Trava raste, ptice letijo, valovi butajo ob obale, jaz pa tepem ljudi," je izjavil po velikem dvoboju in dodal: "Pomanjkanje samozavesti iz ljudi dela reve, jaz pa sem od nekdaj verjel, da sem največji. Za svoje uspehe se zahvaljujem ciljem, ki sem si jih zastavil in od katerih ne nameravam odstopiti. Za tistega, ki samo sanjari o tem, da bi me premagal, je bolje, da se zbudi in se mi opraviči."

Svetovni prvak je bil tri leta po osvojitvi naslova poražen, a tokrat na zasebnem področju. Junija se je ločil od druge soproge, že mesec dni po ločitvi pa je bil spet poročen. Njegova tretja žena je postala 19-letna igralka in manekenka Veronica Porsche, ki je svojemu priimku dodala še njegovega in s katero je dobil dve hčerki. Hana Yasmeen se je rodila leta 1976, ko ločitveni postopek od prejšnje žene sploh še ni bil končan, Laila pa je luč sveta ugledala leta 1977. Naslov je uspešno branil vse do leta 1978, ko ga je premagal Leon Spinks, a je že po šestih mesecih vrnil tisto, kar mu je pripadalo, in se v zgodovino vpisal kot prvi, ki je tretjič osvojil naslov svetovnega prvaka v težki kategoriji. Naslednje leto, natančneje 27. julija 1979, je naznanil 'upokojitev', a je kljub temu kmalu še enkrat stopil v ring. Pomeril se je z novim prvakom Larryjem Holmesom, prejel kar 125 udarcev v samo dveh rundah in izgubil.

Ko ga je leta 1981 porazil še napol anonimni Trevor Berbick, pa je boksarske rokavice za vedno obesil na klin. Sledila je ločitev od Veronice, ki ga je zapustila v začetku leta 1986, kar ga očitno ni pretirano prizadelo, saj je še istega leta znova zaplaval v zakonske vode.

Njegovo srce je osvojila prijateljica iz otroštva Yolanda 'Lonnie' Williams, ki je lepo sprejela njegovi hčerki iz zunajzakonskih zvez, Miyo in Khaliah. Ker ni mogla zanositi, sta posvojila takrat petletnega dečka Asaada Amina. Takrat je Muhammad že bolehal za Parkinsonovo boleznijo, ki so mu jo diagnosticirali leta 1984 in ki se je po navedbah strokovnjakov najverjetneje pojavila kot posledica številnih udarcev, ki jih je v času bogate kariere prejel v glavo.

Yolanda ga je sprejela kljub bolezni in ga vzljubila takšnega, kakršen je bil. V veliko oporo mu je bila tudi v času njegove misije mirovnega ambasadorja Združenih narodov, saj je postala njegova osebna asistentka. Ob njem je bila tudi leta 1996, ko mu je - čeprav je bolezen precej napredovala - pripadla čast, da je prižgal olimpijski ogenj v Atlanti. In ob njem je vztrajala tudi v najtežjih trenutkih, ki jih zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja žal ni bilo malo. Samo v zadnjih nekaj letih je večkrat pristal v bolnišnici. Decembra 2014 je bil hospitaliziran zaradi blažje oblike pljučnice, januarja lani pa zaradi infekcije urinarnega trakta. Nazadnje, 2. junija, pa so ga v bolnišnico sprejeli zaradi težav z dihanjem. Naslednji dan se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in boksarski velikan, ki je bil v ringu nepremagljiv, je žal izgubil svojo poslednjo bitko. Kljub vsemu pa bo - kot je leta 1999, na razglasitvi Muhammada za največjo športno osebnost minulega stoletja, izjavil tudi Lennox Lewis - zagotovo živel večno.

Napisal: Tim Jeras
Fotografije: Profimedia

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec