Tony Cetinsky: "Po 25 letih delam, kolikor hočem!"

Tony Cetinsky: "Po 25 letih delam, kolikor hočem!" (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
21. 5. 2015

Če kdo, potem je Tony Cetinski brez dvoma ljubljenec slovenskega občinstva. Po številnih nastopih pri nas se letošnje poletje v velikem slogu vrača v ljubljanske Križanke, kjer se bo s posebnimi glasbenimi vložki spomnil začetkov kariere. Story se je s Tonyjem dobil na strehi ljubljanske Plaze, ko je pod toplim pomladnim soncem beseda nanesla na njegove otroke, težke trenutke in najnovejše podvige.

Story: Ste pred 25 leti, ko ste začeli glasbeno pot, kakšno skladbo še posebno radi preigravali?

Seveda. To so moje prve uspešnice in nekatere izmed pesmi iz teh časov boste lahko slišali tudi na koncertu v Križankah, ko jih bomo zaigrali v ‘unpluged’ verziji. V resnici bomo pesmi zaigrali 'normalno', vmes pa bodo deli, ko se bomo resnično poskušali vrniti v ta čas, na začetek. Bili smo v Beogradu, zdaj smo tu, v avgustu smo v areni v Pulju, kjer bomo naredili res nekaj velikega. Oboževalce sem želel nagraditi s starimi skladbami in upam, da bo ta del koncerta všeč vsem.

Story: Prihajate iz glasbene družine. Se vam zdi, da se bo ta glasbena nadarjenost prenesla tudi v naslednjo generacijo, na vaše otroke?

Seveda. Sin Kristijan ima 18 let, igra kitaro na srednji šoli Music Academy v Stuttgartu. Fant ima smisel za kitaro. Ne toliko za petje, ampak za igranje kot takšno. Mala Pia pa je že moj osebni didžej v avtomobilu. Ne moreš verjeti, vse glasbene lestvice na svetu pozna, vse angleške pesmi in besedila in vse na pamet. Priznam, jaz ne poznam vseh. V resnici jih ne poznam niti pol toliko kot ona. Vsak dan se čudim, kje vse to sliši in pobere. Čeprav je tako majhna, ima zelo dober smisel za jezike in vsi vemo, da je velika prednost, če imaš smisel za posluh. Človek se lahko nauči jezika, a če imaš zanj še posluh, ga veliko lažje govoriš. Tudi Pia ima smisel za glasbo, za ritem, čeprav otrok ne silim v glasbo. Če bosta hotela, jima bom ponudil vse nasvete in pomoč, ne glede na to, za katero smer se bosta odločila.

Story: Pa vas vprašata kdaj za kakšen glasbeni napotek?

Ne, Pia še ne. Ima komaj šest let. Najin največji skupni stik z glasbo je v avtomobilu, ko ima ona upravljavec glasbe pod nadzorom in je didžej. Ona upravlja to. Točno ve, kaj išče, kaj hoče, kaj ji je všeč in česa noče. Spomnim se, da je kot dojenček igrala. Držal sem jo na kolenu in ona je igrala na elektronski boben, ki sem ga imel doma. Zelo rada je imela ta boben. Doma imam nekje še posnetke, kako sva to počela, ko je bila še čisto majhna. Do zdaj se še ni lotila pisanja pesmi, da bi me lahko kaj vprašala, ampak saj pravim, jaz jo bom podprl ne glede na to, za kaj se bo odločila.

Story: Za seboj imate več kot 25 let dolgo kariero. Pa ste kdaj rekli, da imate dovolj vsega?

Večkrat. (smeh) Večkrat se je zgodilo, vendar nikoli zaradi glasbe, ker je glasba tisto nekaj, kar me bo držalo do konca mojih dni, dokler bom dihal. Hotel sem končati zaradi stresnih trenutkov. Postaneš javna osebnost in zavedati se moraš, da če nisi dobro razpoložen, je bolje, da ostaneš doma, ker se sicer vse vidi. Na primer, če sem pred pol ure doživel nekaj slabega, ne morem normalno opraviti intervjuja. Moja slaba volja bi se odrazila na mojem poslu. Hočem povedati, da se z nazivom ‘javna osebnost’ ni lahko ponašati. Ne glede na to, koliko si navajen na to. Težko je. Ne moreš biti na razpolago vsem ljudem, ki bi se jim moral posvetiti, kot javna oseba pa se pravzaprav moraš.

Story: Kakšen primer?

So tudi trenutki, ko si bolan in si porabil veliko denarja za promocijo koncerta, ko so ljudje že kupili vstopnice, ti pa imaš visoko vročino. Greš v posteljo, greš v savno, narediš vse, kar bi lahko pomagalo, a moraš kljub temu, ali vse to pomaga ali ne, na koncert. Svoje moram oddelati ne glede na vse. Spomnimo se lahko koncerta s Shakiro, ki sem ga oddelal z zlomljeno nogo. Ona sploh ni verjela. Rekla mi je, da sama odpove celotno turnejo, če se samo malo prehladi. Jaz nisem takšen človek. Skakal sem po odru z berglo in to je to. Enostavno sem takšen. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje odpovedal koncert zaradi bolezni.

Story: Vaši delavniki so torej izredno stresni. S čim pa se potem sprostite, ko si to privoščite?

Smooth jazz. Glasba. (smeh) Poleg nje pa še narava. Če je takšno lepo vreme, kot je danes, grem v planine, poslušam smooth jazz. Po takih trenutkih imam rad nekaj neagresivnega, nekaj sproščujočega.

Story: V Sloveniji ste imeli že veliko nastopov. Kako bi opisali Slovence?

Odvisno je. Čeprav Slovenija ni velika država, tako kot ni Hrvaška, je v njej toliko različnih ljudi, ki vsi živijo drug za enega in so polni ljubezni do glasbe. Štajerci so bolj veseli, iskreni. Ljubljančani so malo bolj meščanski, vendar prav tako iskreni do glasbe. Zagotovo vam ne primanjkuje smisla za glasbo. Radi se zabavate in to je super. Redko se zgodi, da moja šala tu naleti na gluha ušesa, tu se vedno konča s smehom, s tem, da so moje besede sprejete. Vi ste takšni - ne glede na to, kdo koliko ima, ali ima milijon v žepu ali samo za kruh, vi ste na koncertih vsi za enega in eden za vse. Nimate negativne frustracije, vsaj jaz nisem nič slabega doživel pri vas. Dobro občinstvo ste.

Story: Kaj pa najljubši slovenski kraj?

Zelo sem navezan na Primorsko. Verjetno zato, ker je bližje Rovinju, moji domači Istri. Tam sem pred mnogo leti spoznal tudi prijatelja Tomaža, s katerim skupaj uživava. Sem hedonist, ki uživa v hrani. Ni pomembna količina, ampak kakovost. Spet po drugi strani me na Ljubljano veže otroštvo. Imam bratranca v Rožni dolini in spomnim se, kako smo kot otroci hodili sem smučat. Tu, v Sloveniji sem prvič videl sneg. Težko bi se odločil. Narava je najlepše, kar imate, vaša danost pa je tudi ta, da se niste samo naslonili na to, kar vam je Bog dal, ampak ste zelo v redu narod. To me spominja tudi na mojo Istro.

Story: Bili ste sicer tudi mentor v oddaji The Voice, kajne? Kaj kot glasbenik menite o številnih glasbenih šovih?

Današnji čas je za glasbenike obdobje, v katerem lažje uspeš, a težje obstaneš. Ker se lažje pride do slave, veliko je slave željnih. Jaz se s tem ne obremenjujem, šel sem po drugi poti, ker ni bilo takšnih platform, kjer se lahko predstaviš. Ampak so pravzaprav neka lažna slika. Pomislite. Ni normalno, da nekdo v nekaj mesecih zaslovi in polni dvorane. Mora miniti določen čas. Sam sem delal 15 let v vsaki mali vasici, v katero so me povabili, samo zato, da bi me ljudje spoznali. To je neko dokazovanje, ki o tebi ostane, ki te obdrži na sceni. Človek, ki hitro postane zvezda, ne nosi te potrebe, da bi se moral dokazovati. In potem začne padati. To je to, kar mene obdrži. To dokazovanje, ki ga udejanjim z vsakim albumom posebej, ne glede na vse hite, ob katerih ljudje uživajo na koncertih in ki vedno držijo napetost na nastopih. Ker se z vsako novo pesmijo, novim albumom, novim koncertom dokažeš od začetka.

Story: Pred vrati je poletje. Načrtujete dopust?

Po 25 letih kariere sem se odločil delati, kolikor hočem. 2009, 2010 smo imeli 250 koncertov v 365 dneh. To je bilo nenormalno. Ampak hoteli smo, uspelo nam je, ampak zdaj delamo samo na izbranih dogodkih. Izbiramo, kje delamo, kdaj … To poletje bom delal do 11. avgusta, do velikega koncerta v Pulju, ki bo res velik dogodek, saj bomo snemali devede, predvajalo se bo na nacionalni televiziji. Po tem datumu sem na dopustu. Poslušal bom smooth jazz na kakšni plaži. (smeh)

Sandra Bratuša, foto: Dario Godič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story20/2015

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 20/2015

Story 20/2015, od 14. 05. 2015

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri