Mati štirih otrok, ki je premagala Hillary Clinton.
Sovražnik žensk, človek brez takta, politik, ki prezira vse, kar je drugačnega, in še marsikaj podobnega se je v minulih mesecih lahko prebralo o 45. predsedniku ZDA. Le kdo vodi njegovo kampanjo, kakršne v moderni politični zgodovini še ni bilo? Morda sam peklenšček?
Tako je. V minulih tednih je bila aktualna celo ta neverjetna teorija: »Ali sem nora? Nikoli več ne boš dobila dela v tem mestu. Dušo si prodala samemu hudiču, kako boš lahko mirne vesti pogledala v oči svojim otrokom? In tako naprej brez konca...« s temi besedami se začetka sodelovanja z novim ameriškim predsednikom spominja Kellyanne Conway.
Donald Trump je, kot so pokazali tudi nedavni dogodki na podelitvi zlatih globusov, tema, ki Ameriko in svet deli kot le redka vprašanja. Zaradi milijarderja brez dlake na jeziku so se sposobni spreti celo najboljši prijatelji. Na eni strani so tisti, ki slepo verjamejo poročanju »nevtralnih« klasičnih medijev v lasti velikih korporacij, na drugi pa zapriseženi ljubitelji zelo pogosto nepreverjenih novic, ki jih lovci na pravo resnico delijo na družbenih omrežjih. Resnica pa je navadno nekje vmes. Največja težava navadnih smrtnikov v obeh taborih pa je v tem, da kot 'premajhni koleščki v mogočnem ekonomsko političnem kolesju' nikoli ne morejo izvedeti pravega ozadja, ki poteka v resnici v pogosto umazani igri za globalno prevlado.
V tej igri se je znašla Kellyanne Conway, ki je 19. avgusta leta 2016 zamenjala Paula Manaforta, vodjo kampanje Donalda Trumpa. Postala je prva ženska na tem položaju in prva dama v zgodovini, ki ji je uspelo svojega varovanca pripeljati v Belo hišo. Gospa, ki se lahko pohvali z diplomo iz političnih ved prestižnega Trinity Collegea ter z uspešno končanim študijem prava na sloviti univerzi George Washington, se dobro spominja svojega prvega adrenalinsko obarvanega razgovora za delo: »V sobi je bilo pet ali šest ljudi. Vstopil je Donald Trump in me vprašal: Ali ste prva ženska v ZDA v vlogi vodje politične kampanje? Na koncu sem odgovorila: Da, prva republikanka.«
Kaj si ženske v resnici želijo?
Iz nasprotnega tabora se je v prihodnjih mesecih na Kellyanne Elizabeth Conway vsul plaz obtožb. Liberalci so ji očitali, da je predvsem mojstrica manipulacij ter ostrega jezika. Privrženci Donalda Trumpa pa so občudovali njeno neizmerno energijo in dejstvo, da ob zahtevni karieri politične analitičarke skrbi tudi za družino in vzgojo štirih otrok. Med kampanjo se je osredotočala predvsem na teme, ki jih je leta 2005 opisala v knjigi What women really want(Kaj si ženske v resnici želijo). Pri tem je večkrat poudarila, da se Hillary Clinton, kljub temu da je ženska, temu vprašanju ni dovolj posvetila. Kellyanne je s kar nekaj svojimi izjavami na račun protikandidatke poskrbela za precej razburjenja v vrstah nasprotnikov. Ena izmed njih je bila tale: »Hillary Clinton pravi, da se že 30 let bori za vas. Toda kje so rezultati? Jih ni, ker se Hillary 30 let v glavnem bori le zase.«
Na vsa neugodna vprašanja pa se je sama vselej odzivala s tipično ameriško (pre)širokim nasmeškom in pogosto s protiofenzivo: »Veliko se govori o položaju žensk. Sama sem prva ženska v zgodovini ZDA na tem položaju. Toda o tem se ne govori v medijih, ker očitno ne delam za pravega kandidata.«
Kampanja je bila dolga in umazana. Spominjala je na resničnostni šov, v katerem pa je Kellyanne odlično odigrala svojo vlogo. V veliki meri tudi zato, ker je kot ženska lahko uspešno nagovarjala prav tisti del volilnega telesa, ki je bil po anketah sodeč najmanj naklonjen njenemu varovancu. Uspešno je iskala šibke točke tekmice svojega delodajalca. Ena izmed tistih, s katerimi je imela Hillary Clinton največ težav, je bilo njeno pomanjkanje empatije.
Ko klasičen pristop ne prinaša uspeha
Donaldu Trumpu je, čeprav živi v zlati palači in milijonom na bančnih računih, uspelo Američane prepričati, da je pravzaprav le njihov malce bolj uspešni sosed iz sosednje ulice. Nekdo, s katerim bi človek z veseljem popil pivo ali dve. Hillary Clinton te sposobnosti ni imela in je tudi, ko se je poskušala približati ljudem, pogosto delovala kot slabo programiran robot. Za nameček pa so bile karte povsem drugače premešane kot v prejšnjih kampanjah oziroma kot se ključnih trenutkov spominja danes ena izmed najvplivnejših Američank: »V boju proti Donaldu Trumpu je nasprotni tabor uporabljal prijeme, ki so delovali v preteklosti. Ampak vsakič, ko boste poskušali storiti kaj takšnega, boste na koncu razočarani.«
Danes je pravnica in specialistka za vodenje političnih kampanj v vlogi predsednikove svetovalke ženska z najvišjim uradnim statusom v Beli hiši. 49-letna gospa, ki je odraščala v družini matere samohranilke, poudarja, da so za uspeh v njeni karieri zaslužne predvsem izkušnje, ki jih v mladosti pridobila na farmi borovnic v domačem New Jerseyju. Tam je pri 16 letih osvojila naziv miss nabiralk borovnic, pri 20 letih pa je postala neuradna svetovna prvakinja v nabiranju in hitrosti zlaganja teh sadežev: »To je bilo zelo trdo in naporno poletno delo. Toda dalo mi je neprecenljive izkušnje. Spoznala sem, da je uspeh neposredno povezan s količino vloženegatruda.«
O svoji novi vlogi v ameriški politiki pa pravi: »Politiki se bodo morali naučiti, da manj poslušajo sebe in več pozornosti namenijo najbolj perečim težavam malega človeka.«
Boštjan Belčič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
