Kakorkoli obrnemo, je lahko tudi tako, kot pravi Robert Pešut Magnifico, da je kantavtor in precej neuk, ampak to, kar slišite od njega, v vsakem primeru osvoji s toplino zvoka in še s kančkom duhovitosti, pa naj še tako ne zna, je počasen ali ne vem kaj!
Story: Vaš bend je neverjetno simpatičen in tudi nenavadno sestavljen.
Imam srečo, da sem imel vedno dober bend, kar sem si tudi želel. Kar nekaj ljudi se je zamenjalo v letih, kolikor igram. Ta posadka je z mano skupaj zadnji dve, tri leta, vsi so izjemni muzikanti, vsak na svojem področju počne še veliko svojih stvari, kar zelo cenim. Sestavljajo ga Matija Krečič na violini, Ivan Pavlović na trobenti, Matej Kuželj na saksofonu, Jan Gregorka na basu, Teo Collori na kitari in Schatzi na bobnih. Ansambel je zelo 'šaren' - po karakterju in po muzikalni inspiraciji, je, kakor da muzika združi ljudi. Jaz že izberem in iščem ljudi, ampak je tako, kot da muzika sama najde tistega, ki je primeren. Bend je na pogled nenavaden, zveni pa zelo enotno. Že dolgo časa nisem tako užival z bendom kot zdaj z njimi.
Story: Bi lahko tudi glede vaše glasbe uporabili besedo 'šarena' (pisana, op. a.)?
To sicer ni ne vem koliko dobro za biznis, ljudje imajo rajši žanrsko usmerjene bende, avtorje, moj pristop pa je bolj kantavtorski, žanri so mi le način izražanja songa, ne bi se ga niti držal niti ne bi znal. V nobenem žanru nisem ne vem koliko dober, lahko pa si malo izposojam žanre, malo mešam. To znam!
Story: Ponavadi tudi niste ravno na prvo žogo.
Nimam nič proti stvarem na prvo žogo, ker ni nujno, da so banalne; včasih je to le neka enostavnost, ki je v muziki dobrodošla. V resnici se trudim biti razumljiv in enostaven. Nisem namenjen le skoncentriranemu poslušanju, ampak tudi zabavljaštvu publike, in kadar se greš tako, morajo stvari včasih zveneti na prvo žogo. Trudim pa se biti bolj enostaven, ker me hitro zanese v kompliciranost.
Story: Kar ne pomeni, da se ne poglabljate v glasbo.
Če se malo poglabljaš v materijo zabavne glasbe, odkriješ marsikaj. Če bi bil arheolog, bi se čudil, od kod ta podobnost v glasbi, tako kot se arheologi čudijo, od kod podobnost med piramidami v Egiptu in Južni Ameriki. Kadar izražamo neko stvar, smo vsi nekako istega hoda. Južnoameriški temperament in temperament južne Evrope ali Balkana sta si zelo podobna, se pravi, da je muzika zelo čustvena, na trenutke patetična, njihovi ritmi so popolnoma kompatibilni z melodijami, ki jih izvlečemo tukaj. V Jugoslaviji je bilo zelo popularno preigravanje mehiških komadov. Ko si to dal skupaj, je zvenelo kot narodnjak, starogradska pesem. Zveni približno tako, kot da so dali starogradske melodije na mehiški melos. V resnici pa so mehiškim melodijam dajali naše tekste in zveni popolnoma originalno, kot bi bilo narejeno tukaj. Take stvari me zanimajo in se rad kdaj s tem igram.
Story: Daleč ste prišli s tem zanimanjem in igranjem, če prisluhnemo glasbi za oba filma 'Montevideo' in nadaljevanko.
Vsak, ki je tako star kot jaz, je že kam prišel, kamorkoli, čeprav v slepo ulico.
Story: Kam ste vi prišli?
Zdi se mi, da ne hodim po avtocesti, ampak po vzporednih cestah, včasih zavijem na makadam in mi ne paše. Rad imam lokalne, vendar še vozne poti. Vmes do dobre gostilne in srečaš navadne ljudi.
Story: Na poti ste doživeli tudi to, da ste pisali glasbo za proslavo ob 70. obletnici osvoboditve Beograda.
To sem doživel kot čast, bila je super prireditev z resno vsebino. Ni bila eterična s simboliko in s patetičnim glasom napovedovalca, režiser Dragan Bjelogrlić je zajel avdiovizualen spektakel s plesalci, animacijami ... Dal je zelo jasno sporočilo, bilo je v užitek delati, tudi bend je bil super, Simfonični orkester RTS - a z mešanim pevskim zborom. Super je bilo pisati zanje. Redkokdaj imaš na razpolago sto ljudi, za katere pišeš, in potem vse zveni veličastno. Proslava je bila za mojim koncertom, ki sem ga imel v Beogradu. Bjelogrlić, režiser 'Montevidea', je takrat prvič slišal koncert s filmsko glasbo, seveda je že prej slišal glasbo za film, ni pa nas nikoli slišal igrati skupaj.
Story: Kako je koncert potekal?
Super koncert je bil, vsi smo bili ganjeni, atmosfera je bila napolnjena s smehom, solzami, žalostjo, veseljem ... Srbski vojaški orkester Stanislav Binički zveni romantično, z njim je odlično muzicirati 'šlagerice'. Bili smo dolgo časa skupaj, praktično vse poznam po imenih, veliko medsebojno zaupanje je, lahko se zajebavam, znajo mi slediti, pripravljeni so na neke moje štose, izlete, ki jih v muziki rad počnem. Z njimi je to početi z največjo lahkoto. Na začetku smo mislili, da nam bo muka ali mora, pa ni bila, imeli smo se lepo in potem še podaljšali.
Story: Vam je Bjelogrlić z zahtevo, da za filma 'Montevideo' napišete glasbo, ki naj bo starinska, zveni pa naj sodobno, dal zmagoslavno formulo?
Super je bilo delati po naročilu, kar sem že delal. To je bil že tretji film, nisem pa prej nikoli delal v tako veliki produkciji, ki si je redkokdaj deležen. Recimo, da ti dajo orkester in snemaš muziko za film. Nihče ne vlaga toliko v muziko; ti lahko film glasbeno zelo kvalitetno podložiš tudi brez orkestra, ampak se čuti organska razlika, ki je ne zaznajo veliki možgani, ampak nekje v hipotalamusu in malih možganih prepoznaš toplino zvoka, ki jo, kadar snemaš, ne moreš drugače narediti kot z orkestrom v živo. Tudi film je takšen, vse. Super je, kadar imaš naročilo in je takšna produkcija. Lažje je, kot ko se lotim delati svojo ploščo. Takrat mi nihče ne reče, kdaj je rok. V takšnih razmerah bi lahko stalno delal po naročilu, ker je super. Zelo sem užival, ko sem to počel.
Story: Greste zdaj naprej ali se boste še malo medili na slavi minulih uspehov?
Ukvarjam se s takšnim poklicem, da si vreden toliko, kot je uspešen tvoj zadnji izdelek, ne glede na minulo delo. Nič ne pomeni, če si bil pred petimi leti hiper uspešen in ne vem kaj, če nimaš nečesa novega, svežega. Vreden si kot tvoj hit pred petimi leti, se pravi bore malo. Živimo v takšnih časih, da moramo stalno imeti nov izdelek, proizvod. Tudi nas se je pritaknil kapitalizem, in kot morajo ljudje 'štancati' nov izdelek, moramo tudi mi stalno proizvajati novo muziko. Ne da je drugače ne bi, ampak je pritisk v smislu, da če hočeš biti legenda in nastopati, moraš biti zelo aktiven.
Story: Tako kot vi, ki smo vas dobili na vaji?
Vadimo, ker nekatere komade igramo v različnih izvedbah, danes pa smo jih igrali na počasen 'swingič'. Nazadnje smo tako igrali pred petimi leti in smo že malo pozabili na to, ker smo vmes eksperimentirali. To pa si lahko privoščim, ker imam dobre glasbenike.
Story: Ne glede na trende in čase ter na to, od kod jemljete glasbo, vam uspeva.
Uspešnost muzike je kot moda, mainstream je trendna stvar, ampak k sreči ne obstaja le to, ampak je v muziki še mnogo vzporednih svetov, žanrsko specializiranih. Ponudba je res široka in lahko počneš marsikaj, ponavadi je odvisno od trenda. Osebno ne morem loviti trendov, ker ne znam. Imaš ljudi, ki se s tem ukvarjajo in znajo.
Story: S čim se vi ukvarjate?
V resnici sem kantavtor. Če bi znal, bi bil trenden, nič nimam proti, ampak to, kar slišite, je to od mene.
Story: Vam je treba loviti trende?
Se ne pritožujem. Pravim, da lahko naredim le to, kar znam, drugače niti ne bi znal.
Story: Slišalo se je, kot bi vas nekdo polil s hladno vodo.
Tako se velikokrat počutim, nič novega.
Story: Pripravljate kaj novega?
Novo ploščo. Ko smo končali snemanje prvega filma 'Montevideo', sem se lotil nove plošče in mislil, da jo bom dokončal, potem je Bjelogrlić sporočil, da bomo snemali še drugi del, nakar sem rekel: 'Si prepričan, idealno priložnost imamo, da pokvarimo vse, kar smo lepega naredili?' Ampak on je 'Sivonja', človek, ki vzame projekt in ga spelje na mišice, tako je tudi drugi del filma bil zelo uspešen, celo še bolj. Vesel sem, da se je to zgodilo, ker če bi mene vprašali, nikoli ne bi delali drugega dela. Moral sem narediti pavzo in zdaj dokončujem to, kar sem začel že pred dvema letoma in pol. Čakal sem, da se to s filmi neha, ker sem želel posneti nove stvari, ki jih imam v glavi.
Story: Kaj imate v glavi?
Šlagerje, moderne staromodne šlagerje.
Story: Bo kakšno besedilo napisala Barbara?
Za to, kar pojem, vedno sam pišem besedila. Nisem ravno izrazit pevec, ampak ko odpojem stvari, ki si jih sam položim v usta in odšpilam, potem to lahko nekako zveni. Najlažje mi je, če si sam napišem besedila in muziko, čeprav mi dobro besedilo velikokrat predstavlja moro. Težko mi gre, v pop muziki pa obožujem dobra besedila. Zame je Lovšin kralj, največji slovenski pesnik.
Story: Duhovitost kar šteje pri vaših besedilih.
Rad imam humor in duhovitost na splošno, ne le v tekstu. Zelo se ukvarjam s tem, da ima muzika organsko sinergijo z besedilom, sicer lahko zveni zelo bedno. Zelo veliko delam, da naredim enostavno stvar. Za Hir aj kam hir aj go sem potreboval dve leti, da sem napisal dve besedi. Karkoli sem napisal, mi je bilo ogabno. Ker ne znam, sem počasen ali ne vem kaj ...
Suzana Golubov
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"