Nekdanji slovenski košarkarski reprezentant Sani Bečirović je v sklopu svoje košarkarske šole v Mariboru predstavil novo pridobitev. Maskota Saniboy bo po novem spremljala otroke v sklopu šole na vseh večjih prireditvah. No, v Mariboru pa so mu podporo izkazali tudi njegovi domači, žena Simona, otroka Samija in Kiam ter seveda preostala družina.
Story: Pred kratkim ste podpisali pogodbo z italijanskim klubom Fulgor Libertas Forli, a dokaj hitro zamenjali delodajalca. Kaj se je zgodilo?
Klub, ki ga omenjate, ni več aktualen, ker so ga žal decembra zaprli, in potem sem bil primoran v hitro zamenjavo kluba, tako da zdaj igram za Piacenzo Bakery.
Story: Kako ste se navadili na tega in kakšno je življenje v Italiji?
Italija zame ni nova dežela in življenje tam je dokaj dobro. Lahko bi rekel, da sem se nekako navadil, saj živim tam že dobrih deset let.
Story: Glede na to, da je žena Simona rojena v Italiji, vas tudi družina spremlja na novi poti?
Žena je z otrokoma v Ljubljani, kjer obiskujeta tudi mednarodno šolo Danile Kumar. Ostajajo v Sloveniji, jaz pa sem zadnji dve leti doma praktično po vsej Evropi in svetu. (smeh)
Story: Imate med vsemi obveznostmi še kaj časa za družino?
Zelo malo in ravno zato se zavedam, da moja kariera nekako prihaja h koncu. Otroka imata svoje obveznosti, in kot sem že dejal, družina je v Ljubljani, jaz pa sem nenehno na poti, razpet med domom in klubi, kjer igram. To je v bistvu najtežji del. Ljudje ne vedo, da si razdvojen med svojim svetom (kar se tiče posla in kariere) ter družino. Simona je z njima žal sama in res sem ponosen, da vse skupaj tako odlično usklajuje. Druge podpore nima, saj, kot veste, ima moj oče svojo zadevo, njeni starši pa so v Bologni. Le poleti se zadeve nekoliko umirijo, ko smo na dopustu. Ampak med šolskim letom je res zelo naporno.
Story: Kako preživite skupne trenutke s Samijo in Kiamom?
Ko smo skupaj, te trenutke preživimo še veliko bolj intenzivno. Torej v enem dnevu organiziramo smučanje, plavanje, balet, kino, pižama parti in vse drugo. (smeh) Pogrešamo se, ampak ko se vidimo, se imamo res toliko lepše.
Story: Če se vrnem nazaj v preteklost. Zakaj ste ustanovili košarkarsko šolo?
Iz enostavnega razloga. Danes je vse več otrok povezanih s telefoni, s pametnimi tablicami ipd., sam pa sem še vedno zagovornik tega, da je šport najlepše druženje na svetu. Nobeno socialno omrežje ne more nadomestiti fizične aktivnosti in tega, kar se dogaja okrog tebe. Nekako smo izhajali iz tega in potem so se zadeve, tako kot v vsakem projektu, začele širiti. Ambicije so nas prevzele in tudi mi smo si začeli prizadevati za to, da otrokom ter staršem ponudimo nekaj več.
Danes ima šola tudi že svojo maskoto. Na Štajerskem pokrivamo 35 šol in v načrtu je tudi vizija o širjenju. V prvi vrsti bi radi postavili trdne temelje, se učili delovanja, da bi se lahko razširili po vsej Sloveniji. Imamo tudi dober domači kader, saj so bili vsi, ki delujejo v sklopu šole, moji soigralci ali nasprotniki oz. vsi prihajajo iz sveta košarke, in to je bil tudi eden od razlogov, zakaj je nastala šola. Vsi mi smo nekoč prestali dobro šolanje in vsi ti fantje, ki danes poučujejo, lahko marsikaj ponudijo in pokažejo podmladku. Z njihovimi izkušnjami lahko resnično veliko naučimo naše otroke.
Story: Koliko pa ste sami lahko aktivni pri izvajanju programa v šoli?
Poleti zelo, med šolskim letom pa malo manj, ker imam svoje obveznosti v klubu. Znova poudarjam, da je tu Saniboy, ki zapolni tiste vrzeli, ko mene ni. Ampak v zadnjem delu sezone sem zelo rad na turnirjih in rad si ogledam kakšen trening. Prisoten sem tudi tako, da spremljam vsak korak, povezan s šolo. Rad vem, kaj se dogaja in kako stvari napredujejo, koliko imamo otrok, kje šepa, kakšne so pomanjkljivosti, ki jih moramo čim prej odpraviti, in kakšni so pozitivni rezultati. Skratka, res sem skoraj dnevno obveščen o tem, kaj se dogaja.
Story: V Mariboru ste predstavili tudi maskoto - Saniboya. Kako je nastala ideja?
Ideja je nastala zaradi tega, ker mene ni in vem, kaj pomeni, ko nekoga ni. (smeh) Vem, da imajo otroci radi, da je 'ime', ki ga nosijo na majicah, prisotno. In to je tisto, kar smo imeli v mislih, ko smo se odločili za Saniboya. Poleti, ko imamo prezentacije po šolah, mi fantje namreč povedo, koliko otrokom pomeni, da dejansko vidijo osebo. In ko odidem septembra v svoj klub, me bo Saniboy nadomeščal.
Story: Pa je sicer Saniboy košarkar?
Je, seveda je. Vrsto let je bil v manjših selekcijah. Tudi v naših reprezentancah. Ima zadostno podlago, da je Saniboy.
Story: Kaj vas povezuje z Mariborom?
Na Maribor me veže vse moje otroštvo, ker prihajam iz Slovenske Bistrice. Tam imam veliko pravih prijateljev in še vedno sem razpet med Ljubljano, kjer imam družino, in Mariborom, s katerim me povezujejo vse druge stvari, tako prijatelji kot šola in druženje.
Story: Kako pa sta vaša otroka sprejela Saniboya? Sta tudi ona sodelovala pri nastanku maskote?
Ne, sodelovala nista. Tudi njima nismo nič kaj več prikazali kot drugim. Tudi zanju je bil današnji dan nekaj novega in Saniboy presenečenje. Zelo sta zadovoljna, le hči je rekla: “Ati, ti imaš malo več belih las ob strani kot Saniboy.” Rekel sem ji, da je to zaradi luči. (smeh)
Story: Pred vrati so velikonočni prazniki. Kako jih boste preživeli?
Delovno. Sezona traja do konca aprila, tako da bom takrat žal v Italiji, družina pa bo doma. In kot sem dejal, vse to skupaj nadoknadimo, ko se vidimo, in ob drugih priložnostih.
Story: Kaj vas čaka v nadaljevanju sezone? Kakšni so načrti?
V nadaljevanju sezone nas čaka še šest tekem, na katerih bomo poskušali zmagati, da bomo obdržali status, ki ga imamo (drugoligaški B-status). Za nas je vsaka večja tekma ravno zaradi tega, ker se rešujemo.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
