Saša Lendero: “Mala Aria spi z nama.”

Story: Kako ste doživeli rojstvo hčerke Arie?

Nikoli si ne bi mislila, a skupaj s porodom je bila to najlepša izkušnja mojega življenja. Prej sem se poroda zares bala in zato sem si še bolj želela, da bi bil Miha z mano. Ker že dolgo vem, da je zelo občutljiv za kri, igle in tujo bolečino, sem bila prepričana, da bo šlo malo težje. Zato sva se dogovorila, da bo porodno sobo zapustil, ko bo začutil, da ga zmanjkuje. No, pa sva bila ves čas skupaj - od drugega popadka do rojstva najine punčke. Drug drugega sva presenetila z mirnostjo. Še posebej Miha mene, saj je bil aktivno prisoten ves čas, tudi v vseh tistih fazah, ki so se mu prej zdele kot popolnoma nemogoče.

Vodil me je čez popadke (skupaj s čudovito ekipo postojnske porodnišnice), me držal za roko (ki sem mu jo - z malo predolgimi nohti za rojevanje čisto prepikala), bil z mano, ko sem dobila epiduralno analgezijo, me bodril, obveščal najine starše ter prijatelja Sabino in Sewerja o tem, kako daleč smo (taborili so namreč na klopci pred porodnišnico), ter na koncu prerezal popkovino. Potem pa sva jo samo gledala, božala, gledala drug drugega, pa spet njo … Bila sva povsem prevzeta od tega čudeža življenja. Občutek je, kot bi ti zraslo še eno srce in se čisto napolnilo z ljubeznijo. Vem, da zveni osladno, a mi je čisto vseeno. Srečna sem kot še nikoli v življenju!

Story: Koliko časa sta z Miho vedela, da bo punčka in kdaj sta izbrala ime?

Ime sva izbrala že precej zgodaj, saj sva bila na začetku prepričana, da bova imela punčko. Punčko sva namreč tudi ‘delala’. (smeh) Potem pa so prišli natančnejši pregledi in zelo odločno kazali na fantka. Čeprav je kar nekaj časa veljalo, da bova dobila fantka, nikakor nisva našla pravega imena zanj. No, pa ni bilo težav, saj je na koncu le punčka.

Story: Kakšen je bil porod?

Porod? Naporen, seveda! Ampak tudi zelo lep! Popadki so zares boleča zadeva, ampak točno tako, kot pravijo - to je bolečina s smislom, ko si vsak trenutek bolečine bližje svojemu otroku. Ko so umetni popadki opravili svojo nalogo, sem dobila EA, vendar minimalen odmerek, ki je bila mišljen za začetek in naj bi se pozneje povečeval. Vseeno je bilo olajšanje bolečine tolikšno, da sem se odločila, da odmerka ni treba povečevati in da zelo aktivno sodelujem pri porodu. Od EA naprej so bile bolečine povsem znosne, lahko pa bi bila tudi povsem brez, če bi se tako odločila. Vse je šlo neverjetno hitro in povsem brez zapletov. In prej kot v dveh urah in pol sva že stiskala k sebi malo štručko.

Story: Kaj ste najprej pomislili, ko ste jo zagledali? Komu je bila podobna?

Samo sebi. (smeh) Res! Nikakor ne ugotoviva, ali je komu podobna. Si je pa Miha takoj pripisal njene dolge prstke. (smeh)

Story: Ste zadovoljni z izbiro porodnišnice?

Nimam besed, s katerimi bi izrazila hvaležnost in navdušenje nad predanostjo, strokovnostjo in skrbjo Dr. Merla, babice Jane, dr. Mlakarjeve in tudi vseh sester ter drugega osebja. Počutila sem se varna in crkljana. Predanost, ki sem jo opazila pri dr. Merlu, pa je resnično tolikšna, da si človek ne more pomagati in premišljuje o tem, kako lepo bi bilo, če bi več ljudi svoje poklice opravljalo tako profesionalno in z ljubeznijo.

Story: Vaju je ob prihodu domov čakalo kakšno presenečenje?

Ja! Stanovanje je bilo kot iz škatlice in vse polno darilc, ki so jih prijatelji, znanci in kolegi pošiljali tudi na domači naslov. Miha pa me je presenetil s čudovito previjalno mizico za v kopalnico, ki jo je sam naredil.

Story: Sta se že navadili druga na drugo?

Takoj! Ne vem, kako je to mogoče! Morda tudi zato, ker je Aria - vsaj do zdaj - neverjetno priden otrok.

Story: Spi v svoji sobici ali pri vas v spalnici?

Njena lepa sobica, ki je darilo najine najboljše prijateljice Sabine, za zdaj še bolj ali manj sameva, saj je najina miniaturna punčka čez dan z nama v dnevnih prostorih v svojem vozičku, ki je tudi darilo - trgovine Pikapolonica. Ponoči pa spi v zibki, ki je zibala že Miho in njegovo starejšo sestrico. Je krasno obnovljena in postavljena v spalnici ob najini postelji, saj jo tako ves čas vidiva. Ko bo stara nekaj mesecev, pa jo bova preselila v njeno sobico. Zdaj se mi zdi še popolnoma nemogoče, da bi spala kjerkoli drugje kot z nama.

Story: Po porodu ste bili takoj ‘fit’, pošiljali ste SMS-sporočila, sprejemali obiske … Ste mislili, da boste bolj utrujeni?

Sem. Ampak je naslednji dan, ko je adrenalin malo popustil, vseeno prišlo za mano. Je pa res, da se izvrstno počutim!

Story: Koliko fotografij male Arie že imate?

(smeh) Tri telefone in nekaj polnih kartic za fotografski aparat. Zdi se nama, da morava ujeti vsak trenutek … in tako se nama zdi lepa!

Story: Je dobila že veliko daril? Katero se vam je najbolj usedlo v srce?

Miha jih je moral kar nekajkrat odnesti s porodnišnice. Ne morem se odločiti za nobeno posebej, me je pa ogromno darilc in čestitk zelo lepo presenetilo.

 

Andreja Freyer

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ