Sebastian se vrača! Še vedno poln energije, še vedno magnet za ženske in še vedno isti, kot je bil v najboljših časih! Le še bolj je dozorel in ugotovil, da mu ni treba skrivati svojih čustev. Intervju sva začela polna energije, končala pa v solzah … A tudi to je Sebastianovo življenje.
Lea: Sem slišala, da boš imel spet akcijo!
Sebastian: Res je, 4. in 5. septembra imam vpis v plesno šolo Sebastian v Mariboru na Pobrežju. Imamo eno ful veliko dvorano v kleti, ki je idealna za ples. Poleti je hladno, pozimi pa je dobro ogrevana. Pa še ogledala so po vsej dvorani.
Lea: Se rad gledaš v ogledala?
Sebastian: Sam sebe načeloma zelo težko gledam, pa naj bo v ogledalu ali v svoji oddaji, pa čeprav se gledam le zato, da vem, kaj delam narobe. Na glasbo sem se že navadil, torej da slišim svoj komad po radiu. Zdaj si rečem: Ajde, okej. Ampak ko sem prvič slišal svoj komad … Bil sem zunaj, v diskoteki, in ko sem ga slišal, sem mislil, da se bom pogreznil!
Lea: Te je bilo sram?
Sebastian: Ja, no, ne sram. Samo občutek, ko vedo, da si v prostoru in se v tistem trenutku vsi obrnejo k tebi in buljijo vate. Včasih mi je še kakšen didžej naredil `sramoto`, ko je rekel: “No, danes je tukaj Sebastian in zavrteli bomo en njegov komad.” V tistem trenutku nisem vedel, kaj naj naredim, kam naj pogledam … Ogledalo je pri plesu pomembno zaradi tega, da se lahko kontroliraš pa tudi da preverjaš svoj videz, kar je tudi bistveni del pri športnikih, igralcih, pevcih. Naš svet je vizualen in jaz v tem ne vidim nič slabega. Nisem pa v kopalnici več časa, kot si ti zjutraj. To pa ne! (smeh)
Lea: Moram vprašati: se med ljubljenjem tudi gledaš v ogledala?
Sebastian: Moraš ne, ampak vprašaš. (smeh)
Lea: (smeh) Dobro, pa vprašam.
Sebastian: Odvisno. Če je kje pri roki, potem je čisto zanimivo včasih pogledati – pa ne sebe.
Lea: Te to vzburja?
Sebastian: Če bi bilo tako vsakič, potem me ne bi, občasno pa. Doma imam to možnost v kopalnici.
Lea: Aja?!
Sebastian: Ja, v kopalnici imam res ogromno ogledalo, ker imam tudi dva umivalnika. Nasproti tega pa je kopalna kad. (smeh) Ni pa to moj fetiš, le občasno prija, če preizkusiš tudi kaj drugega.
Lea: Kaj pa je potem tvoj fetiš?
Sebastian: Ugotovil sem, da nimam stvari, ki bi me totalno `razpalila`. Prepustim se situaciji in iz tega iščem vzburjenje …
Lea: Ti je všeč, da je ženska glasna … takrat?
Sebastian: Da je žival, nimam rad, ker bi se je bal. (smeh) Če pa mirno in tiho leži, tudi ni okej. Neka zmerna varianta.
Lea: Ampak ti na odru pa nisi ravno `zmerna varianta` …
Sebastian: Derem se, ja. (smeh) Enkrat se je zgodilo, da sem ostal brez glasu. Špil na špil na špil in glas obstane. In takrat, ko sem ostal brez glasu, me je zvečer čakal en res velik nastop pred nekaj tisoč ljudmi. Kaj naj naredim? Imam pa kolega, ki ima mamo zdravnico. Poklical sem ga, njegova mama mi je dala injekcijo v rit in oteklina, ki sem jo imel na glasilkah, je splahnela. Glas se je vrnil in na odru sem bil vedno ful aktiven, in to traja eno uro. Prišla pa je tudi ta mama in je po nastopu rekla: “Saj je bil super nastop, ampak ni čudno, da je ostal brez glasu, ko pa se tako dere!”
Lea: Komaj čakaš, da se boš vrnil tudi kot pevec?
Sebastian: Ja, zdaj pa res že komaj čakam! Dveletni premor mi je res prijal, ker sem lahko delal druge stvari, med drugim tudi za skupino Casanova. Tega ne bom opustil, ampak zadnji čas me je ful grabilo, da bi se vrnil.
Lea: Boš še vedno `stari` Sebastian?
Sebastian: Definitivno bo moj nastop še zelo plesen. Tudi če gledaš Rihanno, Jana Plestenjaka, Heleno Blagne … Rdečo nit imajo vedno isto. Jaz pa tudi ne bom nekaj, kar nisem. Odkar si sam pišem pesmi, se sliši bistvena razlika v primerjavi s tistim, kar je bilo pred osmimi leti.
Lea: S katerim komadom pa boš vnovič prodrl?
Sebastian: Naslov je Polnoč in premiera na vseh radijskih postajah bo točno ob polnoči, s 4. na 5., s petka na soboto.
Lea: Nekam pogosto omenjaš 4. in 5. september …
Sebastian: Takrat bom imel tudi vpis v svojo plesno šolo. Hotel sem ga narediti 1. septembra, ampak to je sredi delovnega tedna, kar pomeni, da ob polnoči že vsi spijo, ker imajo naslednji dan spet šolo, službo … Da bi vsi spali in bi bila premiera, res nima smisla, zato sem si izbral noč s petka na soboto.
Lea: Naslov spominja na balado …
Sebastian: Ampak ni balada! (smeh) Pesem govori o dveh obrazih vseh nas, kako sem po eni strani `normalen` Sebastian in kako se ob polnoči prebudi moj pravi jaz, ko si dam duška. Besedilo sem napisal sam, navdušila pa me je Madonnina biografija. Dobil sem vpogled v to, kakšen stroj je ona. Dobil sem občutek, kaj vse je prestala, da je postala to, kar je. Predstavljena je takšna, kot je na odru, pa tudi v resnici. Od tod mi je prišla inspiracija.
Lea: Pa ti je Madonna kul?
Sebastian: Ne, mi je pa všeč še iz časov, ko je imela komada, kot sta Frozen in Time to say goodbye. Blazno jo spoštujem, sploh pa zdaj, ko sem prebral njeno biografijo.
Lea: Napisal pa si tudi nov komad za Casanovo. Bel papir, kajne?
Sebastian: Res je. Komad je nastal, ko se je moja zelo dobra prijateljica hudo ponesrečila. Imela je prometno nesrečo, na srečo je preživela, ampak imela je hude poškodbe možganov. Šel sem jo pogledat v bolnišnico in prvič v življenju sem videl, kako blazno lahko človeška glava zateče, do neprepoznavnosti. Videl sem, kako je bila zvezana na posteljo in kako jo je metalo, kako delajo živci, možgani … To je bil eden najbolj grozljivih prizorov, kar sem jih videl v življenju.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del