Smiljan Mori je zagotovo eden izmed tistih, ki na naših tleh velja tako za uspešnega podjetnika kot tudi retorika. Je eden izmed najbolj perspektivnih motivacijskih govornikov današnjega časa. Uspešen pa je tudi kot avtor številnih knjižnih uspešnic. Po zadnji MotivAkcija za mlade so posneli celovečerni mladinski film, ki dosega odlične uspehe.
Pred 18 leti ste ustanovili tudi Agencijo Mori, ki velja za eno najboljših zavarovalnih agencij v severovzhodni Evropi. Kako povezujete zavarovalništvo in kako se danes razvija to področje?
Moje prvo podjetje je moja prva ljubezen, in to je res Agencija Mori, ki je nastala iz nič. Nekaj tolarjev za bencin mi je takrat posodila moja mama. Bil sem dobesedno gol in bos, kar se tiče denarja in znanja. Sploh na področju znanja vodenja in strukturiranja podjetja. O veščinah prodaje se na policijski šoli, ki sem jo obiskoval, nismo učili.
Znanje sem si nabiral na seminarjih, z avdio in video programi in osebnimi treningi. Zdaj sem v zavarovalništvu že 16 let in delovanje se nenehno spreminja, razvija. Veseli me, da so ljudje čedalje bolj informirani, čeprav se mi zdi, da smo še vedno (ne samo Slovenci) precej naivni, ko gre za finančne nakupe. Prehitro zaupamo popolnemu neznancu, prijatelju in se ne prepričamo, ne izobrazimo se, kaj kupimo, in včasih se zgodi, da so ljudje razočarani. Ljudje vedo o produktih vse več, čeprav je finančna pismenost velika težava. V osnovnih, srednjih šolah in na fakultetah se temu ne posvečamo dovolj, da ne omenjam starejšega prebivalstva. Mislim, da se moramo na tem področju bolj potruditi.
V svojem podjetju tudi izobražujete in pomagate drugim.
Danes naše podjetje bolj kot prodaja izobražuje ljudi o koristi financ. Kako obvladovati finance in kako se zaščititi pred tveganji, ki so v življenju. To je eno področje, ki je skladno s tem, kar rad počnem. Rad svetujem ljudem, rad jim pomagam, da zaščitijo svoje življenje v primeru najhujših stvari, ki se jim lahko zgodijo in o katerih ne razmišljajo. Ko se to zgodi, je lahko prepozno, zato moramo zaščititi svoje sanje, družino, otroke, zdravje, in to danes, takoj, ko smo še zdravi, in ne takrat, ko je že prepozno.
Ste tudi avtor številne literature. Po vaši zadnji knjigi MotivAkcija za mlade je bil posnet film Vloga za Emo. Kakšno je sporočilo filma?
Sporočilo je zelo kratko in jedrnato: drzni si sanjati, nikoli ne odnehaj in pojdi naprej. Če enemu uspe, lahko tudi tebi. In prav to sporočilo so mladi tudi sprejeli. Ko smo jih videli, kako navdušeno odhajajo iz kinematografov, smo vedeli, da smo s filmom dosegli svoj namen. Verjamem, da si bo še več mladih ogledalo ta film, ki je nekaj, kar lahko pozitivno vpliva na njihovo življenje.
Katere so tiste pozabljene vrednote, ki jih želite (tudi prek filma) posredovati mladim?
Vrednote, o katerih pišemo v MotivAkciji za mlade in ki naj bi skozi film vplivale na mlade, so: ljubezen, prijateljstvo, odgovornost (v smislu za svoja dejanja), kako oproščati, odpuščati, kako zmagovati, kako se pobrati, kako si postavljati cilje, kako najti svoj smisel v življenju in svojo vlogo na tem svetu. Prav zato so ustvarjalci filma dali naslov Vloga za Emo, ker ta Ema išče svojo vlogo v tem svetu. V njem se nikakor ne znajde, ne ve, kaj bi počela sama s sabo. In v tem iskanju na koncu najde svojo vlogo, dobi svoj smisel. Čeprav mora vmes marsikomu odpustiti. Tudi sebi. Prevzeti mora odgovornost, sprejeti ljubezen ter se naučiti zmagovati in doživljati poraze. V tem postopku si pridobi tudi prijatelje in vmes je tudi nekaj ljubezni, kajti brez ljubezni skoraj ne moremo imeti takšnega filma.
Film spremlja žalostna tragedija. Kako po Larini nesreči udeleženi doživljajo ta film?
Človek se sprašuje, zakaj se to zgodi nekomu, ki je tako ustvarjalen, energičen, tako usmerjen v zmagovanje, ustvarjanje, kot je bila naša Lara. Ko se je to zgodilo, smo bili vsi v šoku. Razmišljali smo tudi, da film ne bi ugledal luči sveta, a je njena družina želela drugače, kajti to je edino, kar bo za vedno ostalo po njeni smrti.
Ko sva se s scenaristko in soavtorico Matejo Zorko obupana pogovarjala po telefonu, sem izrekel tole: 'Živi svoje sanje tukaj in zdaj, ker nikoli ne veš, koliko časa ti je ostalo na tem planetu.' Lara je živ dokaz za to. Pri rosnih 17 letih je dosegla več, kot bo marsikdo v svojem življenju. To želimo mladim sporočiti s tem filmom. Imeli smo kar nekaj predavanj, nazadnje tudi v kinu Cinemaplexx po predstavi, ki so jo obiskali srednješolci iz ekonomske šole v Mariboru. Naše sporočilo je jasno: Nehajte se izgovarjati in si postavite cilje. Živite svoje sanje tukaj in zdaj!
Vaše seminarje in dogodke je v 10 letih obiskalo že več kot 150 tisoč ljudi iz vseh držav. Kaj vam to pomeni? Kakšni so še vaši cilji?
Lahko bi rekel, da že več kot 200 tisoč iz več kot 50 različnih držav. To je samo dokaz, da lahko iz popolnega začetka narediš nekaj velikega. Moja želja je, da bi se ta številka kdaj štela v milijonih.
Kako ob vsem tem najdete čas za sprostitev? Kako vas družina podpira pri vašem delu?
Vprašanje je, koliko imamo prostih trenutkov v življenju. Danes je zelo priljubljen izraz balansiranje v življenju, čeprav sam vanj ne verjamem. Kajti če bom poskušal balansirati svoje življenje, posel in prosti čas ter družinsko življenje, bom še pod večjim stresom. Pridejo obdobja, ko moraš več delati, in so obdobja, ko sem več z družino. Tako nekako kompenziram to politiko. Mogoče sem včasih več z družino kot nekateri v nekaj letih. Navajeni smo, da junij, julij in avgust preživimo na morju. Seveda se vsake toliko dni vračam v podjetje, ampak tam me ne čaka nič kaj takšnega, da bi to bilo naporno.
Gre bolj za miselne napore, a so tisti pozitivni, ko razmišljaš o podjetju. V bistvu je zame razmišljanje o podjetju moja odgovornost. Dopust je zame tudi, če delam, če sem na morju bos, v natikačih, kratkih hlačah, potem to zame ni delo. Zato razumem Richarda Bransona (ki sem ga obiskal marca). Multimilijonar živi pol leta na svojem otoku in pol leta v civilizaciji. Leži v svoji viseči mreži in kliče poslovne partnerje, ki jih ima po vsem svetu. Ko ima vsega dovolj, gre igrat tenis, nahranit živali in uživa.
Človek ne more nenehno samo delati, biti doma in se razdajati. Res pa je, da brez nič ni nič, in slabo vest, da sem premalo z družino, občutim tudi sam. Vsi jo občutimo. Tudi tisti, ki so nenehno doma in se sprašujejo, zakaj ne delajo več. Ta bitka bo vedno prisotna in nikoli ne more biti idealno. Pomembno je, da sem takrat, ko sem z otrokoma, res z njima.