Špela Grošelj: “Nikoli mi ni dolčas, živim polno življenje!

26. 12. 2014 | Vir: Story
Deli
Špela Grošelj: “Nikoli mi ni dolčas,  živim polno življenje! (foto: Tibor Golob)
Tibor Golob

Pevka Špela Grošelj bo v januarju upihnila 30. svečko, kar ji pravzaprav ne predstavlja nič novega. In čeprav pravi, da je zadnjih pet let minilo s svetlobno hitrostjo, se 'odrasle' prihodnosti prav nič ne boji. Zdaj ima za bolj nadležno številko tisto, ki bo torto krasila čez deset let.

Njeni načrti so se v zadnjih desetih letih sicer malo zamaknili, a vseeno je najbolj ponosna na to, da se je od staršev odcepila že pri dvajsetih in da živi svoje sanje. V ekskluzivnem intervjuju za Story nam je Špela resnično povedala veliko o sebi, saj smo se dotaknili njenih najbolj iskrivih misli.

V nadaljevanju povzemamo intervju s Špelo Grošelj, ki je bil objavljen v sredini decembra.

Intervju za Story!

Se bojite odrasti?

Zelo hitro sem odrasla. Živela sem z mamo, pri petnajstih pa sem prvič začela delati. Takrat sem namreč že lahko dobila prvo napotnico in mama me je postavila pred dejstvo, da lahko počasi začnem delati. Sprva sem med poletnimi počitnicami delala v fitnes centru, pozneje v otroški trgovini in nato v lokalu. Pri sedemnajstih pa sem že začela pri Foxicah (Foxy teens, op. a.) in takrat sem morala postati zelo odgovorna, ker mi doma niso nič več plačevali. Začela sem skrbeti zase in zame je že to odraslo. Nimam otrok in moža, ampak za vse drugo sem pa sama zase.

Ste si v vsem tem času kdaj že želeli imeti otroka?

Moj načrt pri petnajstih je bil, da se pri dvajsetih odselim od doma, kar mi je uspelo pri enaindvajsetih, ko sem se vselila v svoje stanovanje. Potem sem imela načrt, da pri štiriindvajsetih diplomiram, pa sem pri šestindvajsetih, pri petindvajsetih pa naj bi se poročila in imela otroke. No, zdaj bom trideset in nisem poročena, pa čeprav sem bila tik pred poroko, otrok pa nimam, in kot kaže, jih še nekaj časa ne bo. Partnerja nimam in si tudi ne bi želela, da ga spoznam danes in da z njim zanosim v štirih mesecih, razen če bi bil to neki fant, ki ga poznam že dolga leta, ali pa če bi se iz prijateljstva razvilo kaj več. Načeloma sem izjemno racionalna, po drugi strani pa se zavedam, da v življenju ni nobenega zagotovila, in tudi če bi imela partnerja vrsto let, se lahko na koncu izkaže, da ni bil pravi zame. Če mi je namenjeno, bo, teh stvari se ne da prisiliti in na njih nimamo vpliva. Ne vem, ali sem bila kdaj toliko obremenjena s tem kot ostali, ki me sprašujejo: "A ti si pa kar sama? Pa ti ni nihče všeč?" S tem se nikoli ne obremenjujem. Če se mi bo kaj takega zgodilo, bo izjemno, ker se bom zaljubila. Brez tega se sploh v nič ne spuščam, bo že prišlo. Če mi pa v tem življenju to ni namenjeno, potem je že z razlogom tako.

Mislite, da vas življenje ne more tako presenetiti, da bi se iz silne zaljubljenosti vseeno po hitrem postopku odločili za družino?

Glede na to, da sem pojedla kar nekaj zarečenega kruha in en kos tega kruha je bil pred letom in pol takšen, da si nikoli ne bi mislila, pa sem bila na koncu zaradi tega nekaj časa tudi v slabem stanju ... Mogoče res bolje, da ne postavim stavka, kako nečesa ne bi nikoli naredila, ker po drugi strani je tako, da si pri tridesetih veliko bolj izoblikovana oseba in veš, kaj hočeš. Verjamem, da tudi ko nekoga spoznaš v teh letih, prej prepoznaš, kaj te moti. Pri dvajsetih sem imela druge prioritete, pomembno je bilo, da je bil fant lep, da mi njegova koža diši, kar mi je prioriteta že od nekdaj, in da ima smisel za humor. Še danes ne bi mogla biti z nekom, ki ni zabaven, ker je s tem naredil že 50 odstotkov ... Moje največje ljubezni so bile samo tri in skupna nit vsem je bila, da so zelo zabavni. Še zdaj, ko pomislim na te fante, imam nasmeh na obrazu. Želim reči, da vsekakor upam, da če pri tridesetih spoznaš partnerja, hitreje začutiš, ali sta kompatibilna. Ko si mlajši, na nekatere stvari, ki so življenjskega pomena, nisi pozoren. Jaz gledam na partnerja tako, kot da bi izbirala partnerja za gradnjo podjetja. Nekatere sestavine morajo biti prisotne. Moški mora biti načelen, zanesljiv ... Teh stvari ne moreš prepuščati naključju, ker je v življenju že veliko drugih situacij, ki so nepredvidljive. Dobro je vedeti, kako se bo neki človek v določeni situaciji znal obrniti, in ne pobegniti.

Bi s pravim partnerjem bili pripravljeni takoj živeti skupaj?

Živela sem z dvema fantoma in moram reči, da sva bila s prvim zelo mlada. Bila sva stara 21 let, ko sva začela živeti skupaj, in dosti ljudi mi reče, da sva bila premlada za ta korak, ampak jaz pravim, da ne. Če se trikrat tedensko z nekom dobivaš, potem smo vsi popolni partnerji. Takrat je vse super, ker si fokusiran na tiste tri skupne ure, in tako lahko veliko lažje najdeš 'popolnega' partnerja zase. Ko skupaj z nekom živiš, vidiš, kako ta človek funkcionira, ko se nima kam umakniti. Če ne živiš skupaj, se spreš, on se obrne, reče, da se vidita jutri, in tako se konflikt ne realizira do konca, ker se od njega umakne. Ko si pa v skupnem gospodinjstvu, stvari moraš reševati in tako vidiš, kako se človek v dani situaciji obnaša. Vedno sem bila zagovornica tega, da ko se začneš z nekom dobivati, pa če si zaljubljen in imata oba cilj, da ne bosta zgolj del poletne ali jesenske zgodbe, se je vsekakor smiselno čim prej skupaj preseliti. Sploh pa, nismo več stari 15 let, jaz jih imam trideset in imam svoje stanovanje, zato ne vidim razloga, zakaj ne.

Ste se v času, ko ste živeli s partnerjem, tudi kaj bolj spoznali? Vas je karkoli presenetilo?

Ugotovila sem, v primerjavi z nekaterimi prijateljicami, da sem pravzaprav izredno nekomplicirana oseba. Recimo, nisem ena izmed tistih, ki bi želele imeti vse pospravljeno, saj je večkrat razmetano kot pa kaj drugega. Brala sem številne raziskave na to temo in vsi tisti, ki se ukvarjamo z glasbo ali smo del kreativne branže, se hitreje znajdemo v nametanem stanovanju kot tisti, ki delajo s številkami in statističnimi podatki. Pri prijateljici vidim, kako zakomplicira, ko fant pride domov in vrže kavbojke na kavč. To ji predstavlja problem, ker želi, da za seboj pospravi. Jaz sem tudi bila v tej situaciji, ampak je bila moja reakcija drugačna. Če sem bila pri volji, sem jih pospravila, če pa ne, so ležale tam, dokler niso začele motiti njega. V zvezi nisem nikoli bila komplikator v smislu 'kosilo mora biti ob dvanajstih', vse je bilo dokaj gladko. Z obema fantoma, s katerima sem živela, mi je bilo super, edini problem mi je predstavljala straniščna školjka, saj sem ponoči hodila na stranišče in se večkrat usedla na mrzlo keramiko. Tudi gospodinjska dela smo si delili, tako da sem se v teh dveh obdobjih imela res lepo. Je pa res, da sem se v letu in pol samskega življenja toliko navadila na to, da živim sama, da me malce skrbi in upam, da mi v prihodnje ne bo težje z nekom gnezditi. Zdaj sem sama svoj mojster. Ko se zamaši odtok, ga odmašim, ko se straniščni kotliček pokvari, ga popravim ... Ravno zadnjič sem popravila neke kable pri televiziji in na koncu sem bila ponosna nase, da znam in zmorem, ampak po drugi strani pa sem se vprašala, ali je res potrebno, da to delam sama. Lepo bi bilo, če bi me nekdo tega razbremenil, in mislim tudi, da moramo ženske negovati to ženstvenost v sebi in pustiti, da nam kdaj kdo pomaga.

Kaj o vašem samskem življenju meni vaša mama?

Mami je srečna, kadar sem jaz srečna. Izredno rada bi dočakala vnuke, saj je stara 70 let, ker me je imela zelo pozno. Pravi, da tisto, kar si jaz želim, ne obstaja. Meni namreč, da bi vse te kriterije, ki jih imam, lahko spustila. Ne zdijo se mi ne vem kako hudi kriteriji, ker so mi že od nekdaj pomembne samo tri stvari, in to je smisel za humor, da je človek iskren in da mi diši njegova koža. Spoznala sem nekaj fantov, ki so bili mami izredno všeč, sploh eden, ki ga ima še vedno v čislih. Iz njene perspektive je bil to popoln moški zame, ker je pošten, ker bi zame naredil vse, ker bi bila zraven njega varna ... Ona ima druge kriterije, jaz pa vem, da meni varnosti nihče ne more zagotoviti, in tudi ne želim, da mi jo, ker sem si že stokrat dokazala, da si jo znam zagotoviti sama. Na koncu se lahko vedno zaneseš samo nase, pa še to, jutri se mi lahko nekaj zgodi in me ni več ... V življenju je gotovo samo to, da bomo vsi nekoč umrli. Mama izhaja iz drugih časov in ima drugačne kriterije kot jaz. Poleg naštetega mora biti prisotna tudi seksualna privlačnost, ker brez tega ne gre. Ampak iskrenost je tista, ki pomeni največ, saj izhajam iz sebe. Večina namreč olepšuje stvari, ker te ne želijo prizadeti, ampak dolgoročno te samo še bolj. Pri meni je tako, da to, kar vidiš, tudi je. Verjamem, da grem komu na živce, ker sem zelo neposredna, in manjka mi malo taktičnosti, ampak vsaj vedno veš, pri čem si, ker ne igram. Ko mi bo namenjeno, bom imela partnerja, kjer bom lahko takšna, kot sem, in skupaj bova drug ob drugem skozi življenje osebnostno rasla.

Nekateri pravijo, da v življenju dobiš samo eno veliko ljubezen, če imaš srečo, morda kakšno več ... Kakšno je vaše mnenje glede tega?

Ravno pred tednom dni sem se z nekom o tem pogovarjala in oba sva obupano rekla, da upava, da ni tako, ker potem ... Vsekakor vem, da ne bi mogla delati kompromisov in si pri določenih letih najti nekoga samo zato, da bi ga imela. Raje bi bila sama, kot delala kompromise, ker mi je zelo lepo tudi tako. Nikoli nisem osamljena. Še mama se je večkrat vprašala, kako to, da mi ni dolgčas. Ampak meni nikoli ni dolgčas! Lahko sem sama ves dan, pa bom zelo zaposlena. Ne potrebujem nikogar, da bi mi življenje začinil. Na partnerja gledam samo še kot na češnjo na torti. Dokler s sabo nisi celota, ti ne bo nihče te celote dal. Če boš vedno v drugem iskal svojo boljšo polovico, boš vedno nesrečen, ker ti je ne more dati, saj gradi sam sebe.

Vseeno smo vsi krvavi pod kožo ter imamo svoje potrebe in tudi samske ženske potrebujejo seks. Kaj menite o tem in kakšne so vaše izkušnje?

Moje seksualno življenje je zadnjega pol leta ali več zelo dolgočasno. Iskreno povem, da mi niti ni prioritetno. Mislim, da moški vseeno malo drugače gledajo na to. Nisem za to, da bi se z nekom dobivala zgolj zaradi takšnih 'druženj', ker se mi ne da. Ne vem, ali sem sploh koga kdaj imela samo za 'kar tako'. Bila sem v kakšni poletni, jesenski zgodbi, ampak ta človek je moral imeti nekaj, kar me je pritegnilo. Na začetku sem morda vedela, da sva dolgoročno nekompatibilna, ampak sva za določeno obdobje v tistem momentu drug od drugega imela neke pozitivne stvari. Lahko so bili zelo dobri pogovori, poleg seveda seksualne privlačnosti, ali pa so bili podobni pogledi glede življenja ... nekaj izjemno surovega pa nikoli. Seks mi pomeni veliko, ampak spet pa ne toliko, odvisnica nisem.

Vrnimo se malo k letom. Pravite, da ste zdaj opazili že prve gubice na obrazu.

Teh 16 kilogramov, ki sem jih izgubila pred štirimi leti, mi je spremenilo obraz. Takrat sem imela drugo obliko obraza kot danes, ampak meni je všeč tudi ta. Ljudje se še kar ne morejo navaditi na to in še danes mi očitajo, da sem ovela v obraz. Ko sem imela več kilogramov, so bili vsi obremenjeni z mojo težo, zdaj, ko jih imam manj, pa sem presuha, videti sem ovelo ali bolno. Ljudje, ukvarjajte se s seboj, pustite me pri miru. Jaz se počutim odlično, zdrava sem. Namesto da svoj čas namenjate meni in moji kilaži, raje pojdite en krog okoli bloka. Seveda opazim, da koža ni taka kot pri dvajsetih, saj gre tudi pri meni čas naprej, in ne nazaj, zato hodim na nege obraza, na LPG obraza in uporabljam kvalitetne kreme. Ampak ja, smejalne gube, ki jih imam, samo pomenijo, da sem se v svojih rosnih devetindvajsetih in pol toliko presmejala. Vedno pravim, da živim polno življenje, in če jutri umrem, sem toliko doživela, da ne bi ničesar obžalovala. To vedno rečem mamici: toliko sem doživela do svojih tridesetih, kot nekdo morda do petdesetega leta ni. Smisel mi je živeti polno življenje, kar seveda ne pomeni, da je ravna premica. Tudi kar se čustvenega življenja tiče, sem imela veliko krivulj, ampak to daje okus življenju. Plestenjak je enkrat rekel, da je žur pot do sanj, in s tem se strinjam. Tudi pri potencialnem partnerju v prihodnosti mi je pomembna strast do življenja in dela. Ne bi želela, da mi mirno pluje barčica ali pa da imam čoln v pristanišču varno zategnjen. Včasih moraš nasesti na kakšno čer. Takrat se vedno vprašaš, zakaj jaz in zakaj meni, ampak ko mine, vidiš, da je bilo z razlogom. Osebnostna rast mi je največji cilj v življenju, čez pet let nočem biti v enakem miselnem okviru kot danes, moram iti naprej.

Kaj pa je bila vaša največja lekcija?

V zadnjih treh mesecih se mi je veliko zgodilo in sem v obdobju preizkušenj na več področjih. Nisem si še čisto na jasnem, zakaj se je ena, ki se je vlekla leto dni, morala zgoditi, medtem ko za drugi dve že vem. To je bilo sicer na čustvenem področju in gotovo je moralo biti za nekaj dobro, pa še ne vem točno, za kaj. Vedno se tolažim s tem, da je vse z razlogom. Mogoče se sliši stereotipno, ampak jaz res verjamem, da je tako.

OSEBNOSTNI IZZIV

Novi cilji

Špela dobro ve, kaj je njen življenjski cilj, in ve tudi, kako do njega priti. Srce ji najbolj zaigra, ko poje. "Rada delam na televiziji, kjer sem zaposlena že peto leto in vodim dopoldanski program, in super mi je, ampak prve ljubezni ne želim nikoli zanemariti in spustiti. Svoj mega uspeh sem imela z Atomiki leta 2004, imam pa še veliko ciljev na samostojni poti. Vem, da bo še nekaj časa trajalo, ampak srečna sem, da delam nekaj, ob čemer se ne počutim, da je moja služba." Špela je med tem, ko prebirate njen intervju, izdala svoj novi singel z naslovom Najina pomlad, za katerega pravi, da je veliko bolj čuten od predhodnih. "Zelo se veselim izida te pesmi, saj se tudi sama najdem v besedilu. Če bi jo pela pred letom dni, bi bila to pesem, ki orisuje življenjsko fazo, skozi katero sem šla takrat." Avtor melodije in aranžmaja je Domen Kumer, medtem ko je besedilo napisal Igor Amon Mazul.

Napisala Manja Plešnar, fotografije Tibor Golob

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču