Tony Cetinski: "Če ne bi bil glasbenik, bi pekel pice"

Tony Cetinski: "Če ne bi bil glasbenik, bi pekel pice" (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
8. 6. 2015

10. junija se v Križanke vrača ljubljenec slovenskega občinstva in hrvaška glasbena legenda Tony Centinski. Zaupal nam je kako bi se odvijalo njegovo življenje, če nebi šel po glasbeni poti.

Nova se je z njim usedla h kavi na strehi ljubljanskega hotela ter pod toplimi pomladnimi žarki spregovorila o njegovih glasbenih navdihih in podvigih, ki so v preteklih mesecih zaznamovali njegovo življenje.

Za seboj imate bogato glasbeno kariero. Kaj vas pri ustvarjanju glasbe najbolj navdihuje?

Preprosto. Življenjski trenutki, ki me v določenem obdobju zaznamujejo. Čeprav nekaterih pesmi nisem napisal sam, se je podnje podpisal moj najboljši prijatelj, ki me resnično dobro pozna, tako da so tudi te zaznamovane z mojimi občutji. Del mojih pesmi torej izhaja iz resničnostni, del pesmi pa je navdahnjen z mojo željo, mojimi fantazijami, vizijo neke idealne ljubezni. Ocenil bi, da je 85 odstotkov mojih skladb resničnih, ostanejo pa pesmi, osnovane na sanjah.

Torej lahko rečemo, da se dogodki iz določenega obdobja vašega življenja odražajo na pesmih?

100-odstotno!

Glasba je zaznamovala velik del vašega življenja. Pa ste kdaj pomislili, s čim bi se ukvarjali, če ne bi bil glasbenik?

Z glasbo. (smeh)

Je bila torej od nekdaj za vas edina možnost?

Nikoli se nisem bal ponovno začeti, se poskusiti v kakšnih drugih vodah, zaživeti drugje. Ampak tudi če bi eksperimentiral in raziskoval druga področja, bi vedno ostal nekje blizu studia, blizu glasbe. Glasba je preprosto del mene. Poklic pa pravzaprav ni pomemben. Če ne bi bil glasbenik, bi pekel pice. O tem, kaj bi počel, če ne bi bil glasbenik, nisem nikoli razmišljal, ker se mi je zdelo, da ne morem ostati brez dela. Nisem imel tega straha, vedel sem, da bi se znašel v vsaki situaciji. Mogoče zato, ker prihajam iz Rovinja, ki je turistični kraj in je pravzaprav dovolj, da kaj zaslužiš, že to, da poznaš kakšen tuji jezik in osnove koketiranja s turisti.

Zakaj pa ste tako zaljubljeni v glasbo?

Težko je opisati, zakaj. To enostavno začutiš, ko vidiš, da ljudje uživajo v tem, ko poješ. Da se na tvojih koncertih in ob tvojih skladbah zaljubljajo, razhajajo ... to je prisotno na vsakem koncertu. Lepo je, ko si na kakšnih dogodkih, kot so poroke, del pomembnega dne in del življenj ljudi. In toliko, kot je ta priljubljenost dobra, je včasih tudi slaba. Ko razprodaš dve ali tri dvorane, se v hotelski sobi po nastopu sprašuješ o tem, zakaj vztrajaš v tem poslu ... in se zaveš, da v tem nisi sam. Sem v vrhu piramide svojega sistema. Vsi, ki delajo zame, so od mene odvisni. To vključuje dvajset družin, in ni večje motivacije od tega, da moraš priskrbeti te otroke. Ko imaš pod seboj takšno piramido ljudi, imaš na sebi veliko odgovornost in prav ta me drži na tleh, da ostajam 'normalen' in takšen, kot sem.

Ste si kakšen nastop v Sloveniji še posebej zapomnili?

Ja, več jih je. Recimo, da je prva t. i. Crossover trilogija s filharmonijo v Cankarjevem domu, kjer sem imel številne goste, prav tako se spominjam nastopa z Magnificom. Gostov na odru je bilo v moji karieri veliko, najbolj pa cenim tiste, ki pridejo iz občinstva. Ko to doživiš, si zapomniš za vedno. Ustvarijo se pristni nori spomini, ko je zraven tebe oboževalec in te objame in s takšnim veseljem poje s tabo. To je nepopisno. To je super. Ne gre za fanatizem, ker nisem Ricky Martin, da bi igral na lepoto, ampak v takšnih dejanjih vidim ljudskost. To so izredno lepi trenutki. Ali pa ko moški zaprosi žensko, kar se zgodi na vsakem koncertu. Veliko mi pomeni, da sem del življenj svojih oboževalcev.

V tem letu ste se poskusili tudi kot mentor v oddaji The Voice, kajne? Kako bi pa sami sebe opisali kot mentorja?

Takšen, ki bi za svoje kandidate dal vse. Pa ne samo za svoje, ampak za vse mlade ljudi, na katere prenašam svoje znanje. Opazil sem, da je zanje največ vredno to, da se z njimi skupaj usedem, da se pogovorimo, da z njimi delim svoje življenjske izkušnje, svoja mišljenja. Tak način ima tudi največ učinka na njih, to imajo radi. Jaz nisem takšen tip, da bi predaval, lahko pa mlade ljudi na podlagi svojih izkušenj dobro usmerim na njihovi poti. Predvsem pa jim lahko svetujem to, da naj ostanejo na tleh, naj ne letijo previsoko, niso vzvišeni, ter da morajo biti skromni in hvaležni temu, da so lahko uresničili svoje sanje. Ceniti mora vse, kar ima, a obenem tudi sebe.

Torej ste bolj njihov glasbeni oče kot učitelj?

Ja, v resnici je to, kakšen sem kot mentor, podobno, kot bi me vprašali, kakšen sem kot oče. Hotel bi biti strožji, a ne znam. Ne vem, zakaj bi moral biti kdo drugačen od koga drugega. Saj smo vsi samo ljudje. Če bi se tega vsi zavedali, bi bilo veliko bolje. Vsi mladi upi v oddaji so dobri pevci, ampak ti jih moraš na to dobro pripraviti. Ne smeš jim predstaviti lažnega sveta, treba jih je prizemljiti in jim v resničnosti predstaviti, kakšen je ta posel. Da so v njem tudi slabi trenutku, depresija, drogiranja ... ostati moraš realen in preprosto biti ti.

Napisala Kaja Milanič

Značke: Tony Cetinski

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri