Nekoč preveč sramežljiv, da bi se z mikrofonom v rokah zlil z vlogo vodilnega vokala zasedbe Arctic Monkeys, danes pa glasbeni genij, vpogled v um katerega odkriva ustvarjalno silo, spojeno z alternativno kultiviranostjo, vse to v enem paketu.
Pisal se je december leta 2003, Alex Turner jih je štel rosnih sedemnajst. Preveval ga je občutek, da je višja sila že zapečatila njegovo usodo v svetu. Brez prebite pare je prenočeval v zanemarljivo poceni prenočiščih brez pitne vode, delal pa kot barman na eni izmed največjih glasbenih avenij, Alexandra Palace. Ameriška rokovska zasedba The Strokes je bila takrat na vrhuncu kariere, prepevali so na odru omenjene avenije.
Alex je v zaodrju segel v roke Petu Dohertyju, frontmanu zasedbe Libertines, sicer bolj znanemu po ljubimkanju s supermodelom Kate Moss. “Gre za prvo glasbeno zasedbo, ki me je spodbudila, da sem si strgal kavbojke na kolenih in jih popisal z rdečim markerjem. Če se prav spominjam, je pisalo nekako takole: Imam dušo in sem pravi ‘bad boy’,” se v smehu spominja Turner.
Natanko dve leti za tem koncertom so se premešale karte. Tokrat je skupina The Strokes ostala odprtih ust, ko je na odru videla novopečen bend Arctic Monkeys. Alex Turner je v zgodnjem obdobju leta 2006 postal eden od najprepoznavnejših evropskih frontmanov. Ko je prva zgoščenka zasedbe postala najhitreje prodajana plošča v Veliki Britaniji, je bil to le začetek uspešne zgodbe, ki se je začela pisati že v srednji šoli. Turner je ustvaril bend s prijatelji Andyjem Nicholsonom, Glynom Jonesom in Marrom Heldesom.
V iskanju petega člana je v svoje vrste povabil še kitarista Jamieja Cooka, svojega soseda. Ko je Jones četico zapustil leta 2002, je Turner postal glavni pisec in nesporni vodja. S Turnerjem na čelu je bilo jasno, da bodo želi svetovno slavo. In tako je tudi bilo. Lirična popotovanja izpod njegovega peresa poveličujejo množice, celo pokojni David Bowie jih je koval med zvezde. Alex se spominja, kako ga je pri dvajsetih letih spoznal v zaodrju šova Saturday Night Live. “Nisem vedel, kaj naj mu rečem. Bili smo vzhičeni,” pripoveduje.
Nekoč je eden izmed novinarjev dejal, da je šarmantni in karizmatični Turner zagotovo že preživel nekaj življenj. Doživel nepojmljivo mnogo več od vrstnikov; videl pol sveta in se odel v kostum pristnega kralja rokenrola z znamenito pričesko, platinastim rekordom v žepu, losangeleškim življenjem in ljubimkanjem s svetovnimi zvezdnicami. V zadnjih nekaj letih pa se je Turner razvil tudi slogovno, do potankosti. Navsezadnje mineva že več kot desetletje od plošče, s katero pišejo zgodovino - Whatever people say I am, that’s what I’m not. Ja, skupina slovi predvsem po dolgih naslovih albumov in pesmi: “Zavedam se, da so besedila naših pesmi za marsikoga nedoumljiva, vendar zame ni tako - ker vem, od kod izhajajo.”
Pravijo tudi, da se Turner levi kot kača. Z vsakim dokončanim izdelkom je bolj odrasel, zrelejši od del, ki jih je ustvarjal še kot nedolžen najstnik. Z vsakim se odmika od materiala, s katerim se je začel uveljavljati že v rojstnem Sheffieldu. Danes je težko na enem mestu, živi s potovalko ob boku in si še najraje nadene vzdevek deloholika. In ne obrača se rad nazaj. Morda je tudi to razlog, da z Arctic Monkeysi le še redko prepevajo pesmi iz zgodnejšega obdobja.
“Karkoli je to že bilo, da sem pisal in izvajal te pesmi nekoč, ni več tukaj,” pove. Je pa velik sanjač in ne da se predvideti, kaj bo prihodnost postregla zasedbi. Njihov menedžer Ian McAndrew pravi: “Karkoli storijo, vanje ne moreš izgubiti vere, še zlasti ne v Alexa in njegovo pisanje. Njegove sposobnosti, zlasti pisanja besedil, rastejo skupaj z njim. Je res nekaj posebnega.” Zagotovo spada med britanske najbolj zanimive, navdihujoče mainstreamovske pisce tega stoletja: “Pisanje pesmi zame je kot čakati na dostavo. Vedno čakam na navdih. Morda bo kdaj izginil - takrat se lahko lotim vrtnarjenja ali česa podobnega,” v smehu pove.
Kitara v dar za božič
Rodil se je leta 1986 materi Penny in očetu Davidu Turnerju. Ona je poučevala nemški jezik, oče pa glasbeno vzgojo na lokalni šoli. Ker je bil nekoč član velikih bendov, predvsem pa mojster igranja saksofona, klarineta in klavirja, je bil Alex v mladosti izpostavljen pestri paleti glasbenih tokov. Do osmega leta se je naučil igrati klavir, ko je dopolnil 15 let, pa v dar za božič prejel kitaro. Rodila se je ljubezen do komponiranja, zgledoval se je po Franku Sinatri.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
