Andre Rieu: “Nekateri imajo ferrarije, drugi imamo botanične vrtove”

Nizozemski violinist Andre Rieu, ki je klasično glasbo popeljal na nepredstavljivo raven in jo približal širšemu občinstvu, namreč živi v prečudovitem gradu na obrežju reke Meuse. Grad, ki je nekoč pripadal slovitemu francoskemu mušketirju d’Artagnanu, danes krasi rajski botanični vrt, na vsakem koraku pa je mogoče občutiti duh glasbe.

Story: Ste si že od rane mladosti želeli živeti v dvorcu, kot je ta?

Ja. Sem velik oboževalec stripovskega junaka Tin Tina. V eni izmed knjig je profesor kupil grad in takrat sem si rekel: “Tudi jaz bi rad imel svoj grad.”

Story: Znani ste po tem, da ste zelo vpleteni v pripravo kostumov, scenografije, v skoraj vse plati koncerta. Kaj pa opremljanje doma? Kako vam gre to od rok?

Tudi pri tem sem bil ves čas prisoten. Vidite na primer ta rdeč prt z všitimi cvetovi? Vedno sem si želel takšnega. Vpleten sem v vse podrobnosti. Prepričan sem … Ko imaš vizijo, si zamišljaš vse podrobnosti. Povedal vam bom nekaj o podrobnostih. Največja zabava v življenju so ravno podrobnosti. Lahko poskušaš izpolniti sanje v 80 odstotkih? Ne, poskušaj jih izpolniti do konca. Takrat se boš res zabaval. Takrat se bo prava zabava šele začela. Nikoli ne moreš doseči 100 odstotkov in ravno to je najboljši del. Tako je v glasbenih vodah.

Story: Pred pogovorom sem imela priložnost občudovati vaš botanični vrt. Vas narava navdihuje?

Rad imam tropske kraje, vzdušje. Sploh pozimi se rad sprehodim med zelenjem, ko je zunaj mraz. Počutim se kot v toplih krajih, kot bi bil na počitnicah. Ste si jo ogledali tudi od znotraj?

Story: Sem.

Toplo je, ne?! Rad imam toploto. Sprva je bil to bolj kot hobi. Nekateri imajo ferrarije, drugi imamo botanične vrtove. (smeh)

Story: Prebrala sem, da je arhitektura že od nekdaj vaša velika strast. Nekoč ste dejali: “Dokler gradiš, živiš.” Želeli ste postati arhitekt, če se ne motim?

Res je. Ravno zato, ker nisem postal arhitekt, danes neprestano nekaj gradim in obnavljam. (smeh)

Story: Bi lahko rekli tudi, dokler ustvarjaš glasbo, živiš?

Ja. Grajenje, živeti, ustvarjati glasbo. Zaradi glasbe sem živ. Ne predstavljam si življenja brez glasbe. Vendar pa je to le poklic. Ljudje me pogosto sprašujejo, kaj poslušam v prostem času. Nikoli ne poslušam glasbe. Moje življenje je glasba, zato v trenutkih, ko se sproščam, prisluhnem tišini. Tišina je najlepša glasba, kar je obstaja. (smeh) Res je! Prava tišina. To je danes prava redkost. Povsod nekaj brni.

Story: Mi zaupate skrivnost vašega uspeha? Se skriva v ljubezni do glasbe?

Mislim, da. A ne le ljubezen do glasbe, temveč način, na katerega ustvarjamo in izvajamo glasbo. S srcem. Morda zveni kot kliše, a je res tako. Ko sem kot mlad študiral violino, sem vedno stal pred oknom in z očmi iskal lepa dekleta ter igral romantične melodije. Moja mati je bila takrat hudo jezna name, češ, naj vadim tehniko. Saj sem, a to je način, na katerega ustvarjam glasbo. Obstajajo ljudje, ki ustvarjajo glasbo, da dokažejo, kako dobri so. Ponosen sem, da lahko deset tisoč ljudi spravim v jok, da lahko proizvedem močna čustva in se dotaknem občinstva. To je po moje bistvo.

Story: Vse vaše življenje se vrti okrog ljubezni: do glasbe, družine … Je ljubezen nekakšno gorivo, ki vas poganja?

Ja, mislim, da. Kako, da se tega nisem spomnil prej? (smeh) Hvala vam. Ljubezen je moje gorivo. Hvala. (smeh) “Kdo vam je povedal to?” me bodo vprašali. Dekle iz Slovenije. (smeh)

Story: (smeh) Vaš zadnji album se imenuje Romantic Moments II. Kako pogosto pa si vzamete čas za romantiko?

Poskušam ves čas. Četudi igramo koračnico … Pomemben mi je kontakt, dotakniti se ljudi. Predstavljajte si, da ste sami na tem svetu. Mislim, da nikomur od nas ne bi bilo všeč. Lepo je biti tu, ker sobivamo z drugimi. Mislim, da je ravno to skrivnost. To poskušamo doseči na koncertih, povezati ljudi, združiti. V letošnjem programu je veliko združevanja, saj se mi zdi, da ljudje to danes še bolj potrebujejo.

Story: Se vam zdi, da ima glasba to moč?

Seveda. Glasba lahko spremeni svet, če bi ljudje to le dovolili. Če bi le odprli svoja srca. Naš dolgoletni družinski prijatelj, po poklicu učitelj, je sicer zelo hladna oseba. Pred časom pa mi je nekaj zaupal. Bil je v bolnišnici, okreval je po operaciji in na televiziji spremljal moj koncert. Po licih so se mu ulile solze. Jokal je kar dve uri. Pa sem ga vprašal: “Zakaj misliš, da si jokal?” Po operaciji je bil še dovolj ranljiv, pozabil je na to, da sicer ne joče. No, na koncu se je le strinjal z mano, da bi večkrat moral pustiti občutkom na plan. (smeh) Če bi ljudje odprli svoja srca za občutke, čustva, bi bil svet povsem drugačen.

Story: Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska. Če se ne motim, je ravno vaša žena Majorie kriva za to, da se niste vdali na poti do vrha. Je pomembno za umetnika, da ima ob sebi nekoga, na katerega se lahko nasloni?

Res je, to sva naredila skupaj. Pomembno se mi zdi, da je ob meni. Včasih vidim glasbenike na televiziji, ki se preveč napihujejo. Pa sem prosil Majorie, naj me brcne v rit, če bom to kdaj storil tudi sam. (smeh) Obljubila mi je, da bo to storila.

Story: Vaša življenjska zgodba bi se lahko kaj hitro zasukala tudi drugače. Če se ne motim, ste hoteli po študiju odpreti picerijo?

Res je. Pizzeria de Andre. Vesel sem, da se ni izšlo. To je bilo kratko obdobje v mojem življenju, trije tedni pubertete. Takrat sem si celo naluknjal ušesa za uhane. (smeh) Vse življenje sem študiral violino, tudi Majorie je bila študentka. Nikoli nisva imela časa za počitek. Tako sem po koncu študija violino zaprl v omaro in vrgel ključ stran, ona pa je stran vrgla vse svoje knjige. “Kaj pa zdaj?” Odpriva picerijo. Najdražja pica bi bila pica Pagganini, jaz pa bi gostu zaigral katero izmed Paganinijevih skladb. No, za kaj takega sem moral violino spet poprijeti v roke in vaditi. Tako se je violina vrnila v moje življenje.

Story: In ravno po njeni zaslugi že 30 let potujete po svetu. Ali kdaj pogrešate dom?

Ne. Nikoli. Ves čas smo skupaj, poleg tega nikoli ne odpotujemo za več kot tri tedne. Zavedam se, da imajo moji glasbeniki družine, tako načrt priredimo temu.

Story: Javnost vas je poimenovala za kralja valčka. Kateri vzdevek pa bi vam bil ljubši?

Nisem se oklical za kralja valčka, a lahko živim s tem. Ponosen sem na to. A se ne počutim tako. (smeh) Zadovoljen sem z življenjem. Sanjal sem o tem, da bom nekoč imel svoj orkester in igral po svetu, osrečeval ljudi. Danes počnem prav to.

Story: Kaj bi vam predstavljalo največji izziv v karieri danes, po vseh teh letih?

Da bi nadaljeval tako. Kot umetnik je težko postati znan, uspešen, še težje pa se je ohraniti na vrhu. Vsako noč imamo nastope. Ko enkrat vklopiš avtopilota na odru, ljudje to opazijo. Po drugi strani je to fantastično. Ves čas moraš dati vse od sebe. Še danes sem zelo nervozen, preden se opravim n oder. Nikoli ne vklopim avtopilota. (smeh)

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Govert De Roos, Gregor Ramaekers

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec