Konec maja bo Ljubljano znova obiskal znameniti nizozemski violinist in dirigent André Rieu.
André Rieu na glasbeni sceni kraljuje že več kot 30 let. Prav letos je minilo 25 let, odkar je zaslovel s svojo izvedbo Šostakovičevega Valčka številka 2. V tem času je prodal več kot 40 milijonov zgoščenk, njegove skladbe so se 30-krat uvrstile na prva mesta lestvic, njegovi videi na YouTubu imajo na milijarde ogledov. Toda aktualni kralj valčka in človek, ki je osvežil klasično glasbo in jo približal ljudem, je vesel, odprt moški, ki je že več kot 40 let poročen s svojo ljubljeno Marjorie, s katero ima dva sinova in pet vnukov.
Kar se tiče njegovega družinskega življenja, je mogoče še najbolj posebno to, da živi v gradu v rodnem Maastrichtu, s čimer si je, kot pravi, izpolnil otroško željo: »Ko sem bil mlad, sem prebiral Hergéjeve stripe o Tintinu. Njegov najboljši prijatelj, kapitan Archibald Haddock, je kupil grad Marlinspike, zato sem sanjaril, da bom imel nekega dne svoj grad. Vnukom je to zelo všeč, zdi se jim kot pravljica. Ko so bili majhni, sem jim rekel, da so pravi princi in princese. Resničen privilegij in čast je živeti v gradu.«
Poleg glasbe mu je najpomembnejša družinska sreča, za katero pravi, da je kot temelji zgradbe. »Če nimaš osnove, na katero se lahko zaneseš dan in noč, se bo zgradba (ali zakon ali glasbena kariera) prej ali slej porušila. In to bi bila seveda strašna škoda … To vem zato, ker bi bil arhitekt, če ne bi bil glasbenik,« se nasmehne. Z družino sodeluje tudi poslovno – z ženo Marjorie skupaj oblikujeta glasbeni program, sin Pierre ima po njegovih besedah fantastične ideje za koncerte, odrske načrte, njegova domislica je bila tudi, da so začeli koncerte predvajati v kinodvoranah po vsem svetu, kar se je izkazalo kot zelo uspešno. Letošnji prenos novoletnega koncerta v Sidneyju je denimo januarja potolkel vse rekorde v gledanosti.
Sin Marc je njegova desna roka na področju izbora glasbe, predvsem filmske, saj ima zelo veliko zbirko glasbe in odlično pozna to področje. »Še posebej pa me navdihujejo srečni obrazi mojih petih vnukov,« pravi.
Da, André Rieu je, kot tudi sam priznava, čustven človek in malo tudi sanjač, kar se je pokazalo že v njegovem otroštvu. Odraščal je v glasbeni družini, njegov oče je bil dirigent, vsak izmed njegovih sorojencev pa je igral enega ali dva inštrumenta. Zatorej sploh ni čudno, da je tudi sam postal glasbenik. »V družini Rieu je ves dan igrala glasba. Vse skupaj je verjetno zvenelo kot majhen konservatorij,« se pošali in doda: »Spominjam se, da nisem maral igrati običajnih lestvic in etud, ampak sem veliko raje improviziral ter igral romantične melodije na svoji violini, dokler ni tega opazil eden izmed mojih staršev in zavpil: 'Vadi, André!'«
Starši so mu omogočili izvrstno glasbeno izobrazbo, med učitelji pa mu je ostal v posebno lepem spominu priznani nizozemski violinski virtuoz Herman Krebbers, ki je lani umrl: »Naučil me je, naj nikoli ne izgubim veselja do igranja na moj instrument, ker samo tako lahko pokažeš to veselje ljudem, ki igraš zanje. On je bil moj vzornik!«
Njegov drugi vzornik je bil Johan Strauss, za katerega pravi, da je in bo ostal edini pravi kralj valčka in doda: »Tako kot jaz, je bil t. i. 'Stehgeiger', dirigent, ki hkrati igra na violino. Poleg tega mu je uspelo napisati enormno veliko skladb, kar je resnično navdihujoče. Sam nima dovolj časa, da bi se posvetil pisanju in skladanju glasbe. Oba sta prepotovala svet in tudi to je vredno razmisleka – Johan Strauss ni imel na voljo letala, a mu je vseeno uspelo izvesti svoje skladbe pred ogromnim občinstvom v Bostonu,« opozori na fantastičen podvig avstrijskega skladatelja iz daljnega leta 1872. Za boljšo predstavo, o čem govorimo: Straussu so v Bostonu zgradili posebno leseno dvorano, kjer je igral in dirigiral orkestru, ki je štel tisoč članov in zboru 20.000 pevcev pred 100.000 poslušalci.
Rad ima svobodo
In tudi to je verjetno eden izmed razlogov, zakaj je ustanovil svoj orkester, ki ga je po svojem vzorniku poimenoval orkester Johanna Straussa. Pravi, da mu je zelo pomembno, da lahko sam izbira repertoar in igra glasbo, ki mu je pri srcu. »Na srečo obstaja veliko, neskončno veliko izvrstne glasbe. Ko sem igral v simfoničnem orkestru, nisem imel pojma, za koga sploh igram. Počutil sem se čudno in bil sem prepričan, da se nočem postarati na tak način. Člani orkestra Johann Strauss Orchestra (najprej jih je bilo dvanajst, zdaj jih je šestdeset) so vsi zelo nadarjeni glasbeniki. Imamo enake (glasbene) sanje,« pravi in doda, da je zelo ponosen nanje. Orkester je s šestdesetimi člani največji zasebni orkester na svetu.
Člani orkestra so med seboj zelo dobri prijatelji in ne le to – številni med njimi so med igranjem spoznali svoje partnerje. V orkestru je tako kar trinajst parov, večina izmed njih pa ima otroke, pripoveduje André in se pošali, da je s tem ´poskrbljeno za naslednjo generacijo glasbenikov´.
Če so ljudje na klasičnih koncertih, še posebej če nanje niso navajeni, resni in nekoliko v zadregi, togi, je na Rieujevih koncertih ravno obratno. Ljudje plešejo, pojejo, ploskajo, jočejo, se smejijo, vse mogoče. In to ne le zato, ker orkester z Andréjem na čelu igra tako pester repertoar glasbe, od klasične, popularne, filmske glasbe, glasbe in muzikalov in še kaj bi lahko našteli … Po moje se enostavno malo nalezejo njegove posebne energije, njegovega intenzivnega odzivanja na glasbo, ki je vsakič nekoliko drugačen, odvisno od tega, kakšne volje je.
»Včasih me kaka skladba povzdigne, drugič spet se mi zaradi nje orosijo oči. Melodije se dotaknejo mojega srca, sem namreč precej čustven možakar,« opisuje svoje občutke ob glasbi in doda: »Toda vselej se bolje počutim, kadar zaslišim lep valček; ali ste vedeli, da ima magični tričetrtinski ritem valčka zdravilno moč? En valček na dan prežene zdravnika stran!«
Toda le stežka se odloči, katera izmed melodij vzbudi v njem največ čustev, saj je teh, kot pravi, izredno veliko, a vendarle omeni Jutranjo himno iz Moje pesmi, moje sanje, ki jo je uvrstil na svoj novi album Romantični trenutki II. »Vsakič, ko jo slišim, se spomnim na podobe iz filma, še posebej na izjemno lepe oči Julie Andrews,« se malce pošali. Njegova nova zgoščenka Romantični trenutki II in DVD Ljubezen v Maastrichtu bosta izšli že zelo kmalu, marca letos.
Všeč mu je pestrost
Zato izmed koncertov, ki so mu najljubši v karieri, omeni dva diametralno različna – solističen nastop v polčasu nogometne tekme med Ajaxom iz Amsterdama in Bayernom iz Münchna leta 1995 ter koncert v Cortoni v Toskani leta 2004, rekoč: »Na stadionu v Amsterdamu sem igral za 60.000 nogometnih navijačev in tega ne bom nikoli pozabil. Koncert v Cortoni pa je bil povsem drugačen. Na Piazza della Repubblica je bilo zgolj dvesto ali tristo poslušalcev, vzdušje pa je bilo zelo intimno.«
»Ker sem malce patriot, bi rekel, da najraje nastopam v svojem domačem mestu Maastricht, kjer prirejam tradicionalne poletne koncerte na trgu Vrijthof. Ljudje pripotujejo z vsega sveta, da bi obiskali glasbene prireditve, ki jim rečem kar 'center sveta'. Lani smo našteli, da so Maastricht obiskali pripadniki kar devetdesetih (!) različnih narodov; nepredstavljivo, ampak resnično … Zelo sem ponosen na to dejstvo in upam, da bomo s to tradicijo nadaljevali še dolga leta,« opisuje veličastnost priljubljene prireditve, za katero se ni bati, da bo zamrla, saj bo julija letos izvedel že stoti koncert v Vrijthofu v Maastrichtu, doslej pa so prodali že milijon vstopnic zanj.
A tudi na koncerte v Ljubljani ga vežejo lepi spomini. Opazil je, da so ljudje, ki obiskujejo njegove koncerte, zelo ponosni na svojo tradicijo. »Slovenija je zelo lepa dežela, z bogato kulturno zgodovino, občinstvo pa je fantastično,« nas opisuje in razloži, da mu je, čeprav sam ni imel veliko časa za oglede, o njej ogromno pripovedovala njegova Marjorie: »Moja žena je navdušena folkloristka in povedala mi je, da več plesov izvira iz Slovenije. Poleg tega v Sloveniji živi ena izmed njenih najboljših prijateljic, ki jo občasno obišče, njeni opisi popotovanj po Sloveniji in okolici Ljubljane so zelo živopisni.«
André Rieu pravi, da se že resnično veseli, da bo 24. maja z orkestrom ponovno igral v ljubljanskih Stožicah, Slovence, ki imamo sebe ponavadi za bolj umirjene in resne, pa opisuje kot entuziastično občinstvo, ki mu je zelo pri srcu. »Komaj čakam, da se vrnem v Ljubljano,« pravi in pove, da bo koncert v Ljubljani paša za vse čute, ne le ušesa, ampak tudi oči. »Slovence bom pogostil z večerom, polnim prekrasne glasbe, čudovitih valčkov, znanih melodij iz filmov in muzikalov, opernih arij in še marsičem. Koncert bodo izvajali orkester Johanna Straussa, znane sopranistke, ki nastopajo po vsem svetu in Platinasti tenorji (Platin Tenors), ki nastopajo z menoj že od leta 2004,« nam obeta fantastično prireditev, ki ni le koncert, ampak pravi odrski šov.
Besedilo: Vida Voglar // Fotografije: osebni arhiv
