'Kralj valčka' je le eden izmed laskavih nazivov, s katerimi se lahko pohvali nizozemski violinist in dirigent Andre Rieu, ki bo 14. junija prvič stopil tudi na slovenska tla in nastopil v dvorani Stožice.
Kot nam je zaupal, se obiska že nadvse veseli, saj je na račun Slovenije slišal zgolj same pohvale iz ust svoje boljše polovice, žene Marjorie, s katero si že več kot 40 let deli vse tegobe in dosežke.
Story: Kakšna je po vašem mnenju vloga klasične glasbe v današnjem svetu?
Naj za začetek povem, da klasična glasba ni namenjena zgolj eliti, kot morda nekateri mislijo. Dolgo je na svetu obstajala le klasična glasba; Mozart, Beethoven in Strauss so veljali za nekakšne 'zvezdnike' svojega časa. Bili so nadvse priljubljeni. Tudi moj namen je takšen. Rad bi igral in snemal glasbo za širše občinstvo, ne zgolj za peščico izbrancev.
Story: Ali verjamete, da glasba spreminja svet? Kako so melodije vplivale na vaše življenje?
Odrasel sem v glasbeni družini. Moj oče je bil dirigent simfoničnega orkestra, vsi moji bratje in sestre pa so se učili igrati na vsaj eno glasbilo, zato tudi sam nisem bil nobena izjema. Mama mi je izbrala violino, s katero sem tako povezan že od malih nog. Otroci smo bili vključeni tudi v očetovo glasbeno življenje, saj nas je mama pogosto vozila na njegove koncerte. Takrat sem se tudi zavedel, da mi je violina pisana na kožo. Vsi ti loki, ki se spontano gibajo sem ter tja - bilo je naravnost čarobno!
Story: Vaš pristop h glasbi se razlikuje od drugih. Uspelo vam jo je namreč preplesti s poslom. Kako?
Sam na to ne gledam kot posel, temveč bolj hobi, ob katerem sem zrasel in ki je po srečnem spletu okoliščin prerasel v poklic. Kot sem rekel že prej: glasba bi morala biti namenjena vsem, morda se prav v tem moj pristop malenkost razlikuje od konvencionalnih koncertov.
Story: Verjamete, da se v tem skriva prihodnost klasične glasbe?
Mislim, da obstaja več različnih načinov ustvarjanja glasbe. Najpomembnejše za glasbenika je, da sledi srcu. Moj način ustreza meni, saj si kakorkoli drugačnega niti ne predstavljam. Ali se v tem skriva prihodnost glasbe? Iskreno povedano, ne vem. Mislim, da je pomemben predvsem stik med glasbenikom in občinstvom, zato verjamem, da bi se tega moralo držati več pevcev, solistov, dirigentov, saj tako preskočijo številne meje.
Story: Med vašimi koncerti lahko občudujemo izjemne podrobnosti v izvedbi. Če se ne motim, ste za te zaslužni prav vi. Ali radi držite vse vajeti v svojih rokah?
Seveda, rad sem vpleten v vsak delček svojega podjetja, kar vključuje tudi izbiro pesmi, oblikovanje ženskih oblačil, osvetlitev na odru, paleto barv in vse do avtobusov, v katerih se vozimo. Prav tako tudi izbiro jedilnika za vse vpletene na gostovanjih. Spominjam se turneje v Avstriji, ko smo v sklopu te obiskali številna mesta. Ljudje so nam seveda želeli ustreči in nam prav vsak večer postregli s slovitimi dunajskimi zrezki. Po tretjem koncertu smo jih tako imeli že čez glavo. (smeh)
Story: Kako pa sprejemate mnenja drugih? Ste morda kdaj zaradi tega imeli težave?
No, vsakodnevno se srečuješ z ljudmi, ki menijo, da vedo, kako bi našo glasbo morali igrati, zaradi česar kritizirajo moj pristop. Takrat se vedno spomnim na citat finskega skladatelja Jeana Sibeliusa, ki je nekoč dejal: "Kritiku še nikoli niso postavili spomenika." Z veseljem prisluhnem mnenjem drugih, ko na primer vadimo za nov nastop ali morda album. Soustvarjamo izdelek, zato se o repertoarju z veseljem pogovorim z drugimi člani orkestra.
Story: Kaj pa mnenje vaše žene? Kako pogosto ona postane dejavnik pri vaših odločitvah?
Z Marjorie sva poročena že več kot 40 let, zaradi česar je njeno mnenje še kako pomembno. Ob kozarčku dobrega vina se pogosto pogovarjava o pesmih, ki bi bile primerne za nove albume, ali o drugih stvareh, ki so del mojega poklica.
Story: Kakšna je vloga vaše boljše polovice v vašem življenju? Bi jo lahko označili kot ramo, na katero se lahko naslonite?
Žena mi pomeni vse na svetu, veliko več kot le ramo, na katero se lahko zanesem. Brez nje bi zagotovo ležal v katerem izmed bruseljskih jarkov. V tamkajšnjem konservatorju sem namreč študiral glasbo. Zahvaljujoč njej in njenim staršem sem nadaljeval študij violine, saj so me pri tem ves čas spodbujali.
Story: Kako se je vajino razmerje spreminjalo skozi leta?
Nisem prepričan, ali se je najino razmerje v tem času spremenilo, mislim, da bi bila bolj primerna beseda za kaj takega izboljšanje. Z vsakim dnem se poznava bolje, zaradi česar poznava meje in šibkosti drug drugega.
Story: Zaradi česa ste ji najbolj hvaležni? Ali ji vso to podporo, s katero vas je zasipala skozi življenje, vračate?
Najbolj sem ji hvaležen za rojstvo najinih dveh sinov, poleg tega pa za čudovito kolekcijo albumov, ki si jo je nekoč lastil njen oče. Bil je jud z nemškim poreklom, ki je pred nacističnim sistemom v sredini 30. let pobegnil iz Berlina. Za seboj je pustil vse, vzel je le dva kovčka, polna vinilnih plošč. Na teh se skriva glasba, ki sem jo igral s svojim prvim ansamblom, imenovanim Maastricht Salon Orchestra. Igrali smo predvsem v domovih za starejše, zato verjamem, da je večina naših poslušalcev takrat dobro poznala te t. i. hite.
Story: Vaš urnik je pogosto poln, kljub temu pa poskušate vsak prosti trenutek izkoristiti za ljubljene. Kako jih razvajate?
Priznam, sem ponosen dedek petih vnukov, ki jih z velikim veseljem razvajam. Brez slabe vesti. Ker zaradi poklica veliko potujem, na vsaki celini, ki jo obiščem, kupim nekaj oblačil zanje. Lani sem tako dekletom podaril čudovite oblekice, fantom pa lepe avstrijske 'irharce'.
Story: Če se ne motim, ste velik ljubitelj Benetk, Ljubljana pa je le nekaj ur oddaljena od italijanskega turističnega bisera. Ali lahko pričakujemo, da se boste po koncertu odpravili še k našim zahodnim sosedom?
Uh, želim si, da bi le imel čas za kaj takšnega. Na svetu je še veliko lepih krajev, ki bi jih še rad obiskal. Na žalost so moji dnevi v tem času prepredeni s koncerti. Poleg tega kmalu po koncertu v Ljubljani sledijo nastopi v Maastrichtu, zaradi česar se bom po slovenskem koncertu moral posvetiti njim.
Story: Nam zaupate, s čim so vas začarale Benetke? Kaj najraje počnete v mestu kanalov in čudovite zgodovine?
Benetke sem obiskal že neštetokrat in vsakič znova me navdušijo z izjemno lepoto. Najraje z gondolo drsim po kanalih ob sončnem vzhodu, ko turisti še spijo, ali pa si privoščim kepico stracciatelle na Trgu svetega Marka. Navdušujeta me tudi Bazilika svetega Marka, njena spokojnost, ki je pravi balzam za dušo.
Story: Ali ob raziskovanjih beneških znamenitosti dobite navdih za ustvarjanje? Morda pa si le napolnite baterije po naporni sezoni?
No, energijo črpam predvsem iz veselih obrazov, ki jih najdem tako med občinstvom kot tudi na odru med orkestrom. Takrat se zavem, da sem resnično na pravi poti. Navdih pa črpam med mirnimi sprehodi z ženo, rada se povzpneva na St. Pieters v bližini Maastrichta. Nič se ne more primerjati s tem!
Story: Kako pa vam je všeč Slovenija? Če se ne motim, bo to vaš prvi obisk na sončni strani Alp.
Moja žena je bila nekoč učiteljica nemščine in med študijem jezika na univerzi je spoznala dekle iz Slovenije. Postali sta dobri prijateljici in še danes ostajata v stiku, tako da jo je žena nekajkrat obiskala. Marjorie je že bila v Ljubljani, pred časom pa je praznovala silvestrovo v leseni koči v hribih nad Kranjem. Še danes se spominja besed: "Srečno novo leto!" Pripovedovala mi je o vaši čudoviti državi, zato verjamem, da je Slovenija izjemna pokrajina, kjer še vedno spoštujete kulturne vrednote. Prav zato sem ob prvem obisku tako navdušen!
Story: Ste vedeli, da se tudi Slovenci lahko pohvalimo z nekaj čudovitimi gradovi? Ali vas graščine še navdušujejo, glede na to, da sami živite v eni izmed njih?
Seveda. Res je, da živim v gradu, a ko sem pred 11 leti nastopil pred dunajskim Schönbrunnom, me je tako navdušil, da sem se odločil, da ga uporabim tudi za svojo odrsko kuliso. (smeh) Ko pa imam čas, z veseljem obiščem kakšen grad, saj so še kako romantični. Rad prebiram o zgodovini in srednjeveških časih, saj me vitezi, ki so nekoč prebivali v njih, fascinirajo.
Story: Kar nemogoče je verjeti, da živite v graščini iz 17. stoletja. Ali jo tako občutite tudi sami ali pa se vam zdi kot običajno predmestno bivališče?
Uf, moje domovanje je še dosti starejše, saj je bilo zgrajeno v letu 1534. V glavi imam ves čas znameniti citat: "Moj dom je moj grad," in prav tako živim v svojem. Nekatere dele sem moral med obnovo prilagoditi udobnemu bivanju 21. stoletja, kljub temu pa sem ohranil prvotni duh, ki mi je zaradi ljubezni do zgodovine tako ljub.
Story: Kateri del gradu pa vam je še posebej pri srcu?
Mislim, da je to 'Orangerie' oziroma zelena hiša, ki sem jo oblikoval kar sam. To je tropski vrt, kjer bivajo rastline in metulji z vsega sveta. V njej je tudi jezero, kjer najdete ribe v vseh barvah mavrice, drevesa pomarančevcev in dve vdolbini s toskanskimi freskami, ki jih je naslikal moj sin Marc.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
