Anya Taylor – Joy: Preklinjam kot stari mornar

Po vsej verjetnosti to v Ameriki rojeno igralko argentinsko-britanskih korenin prepoznate po prodorni vlogi v britanski grozljivki Čarovnica (2015) ali pa ste jo opazili v vlogi modela ter si jo za nameček, ker pač gre za kulten Netflixov produkt, ogledali v prvencu Barry (2015), ki opisuje življenje Baracka Obame na univerzi Columbia leta 1981. V njem odigra simpatijo nekdanjega ameriškega predsednika.

Zakaj nad njo ne gre kar zamahniti z roko? Že zaradi preudarno izbranih vlog, v katerih se (in to ne po naključju) vedno znova znajde v vrtincu intenzivnih čustev ženskih karakterjev. Njeni liki odsevajo intimo: ''Zanimiv trenutek je, ko svojo igro – in lik – prvič uzrem na filmskem platnu. Nikoli nisem veliko časa namenjala vadbi pred ogledalom. Ko igram, se popolnoma vživim v lik in si ne predstavljam, kako to vidi zunanji opazovalec,'' pove. Malo za šalo, malo zares, Joyeva poudari, da ima za nameček tako poslabšan vid, da že s težavo vidi svoj odsev v avtomobilskem oknu.

Vrnimo se na skupni imenovalec njenih vlog in izpostavimo njeno izjemno igralsko pronicljivost v filmu Split. V njem 'njena' Casey hlepeče beži pred kremplji protagonista s kar 23 različnimi osebnostmi, kot prednost pri upodabljanju vlog pa izpostavlja posvečanje pozornosti lastnim čustvom: ''Čutim vse. Nimam kože. Vse vpliva name – kar je hkrati blagoslov in prekletstvo,'' priznava. Tako začuti scenarij. Med igranjem iz sebe spravi vsa čustva, saj se pri tem počuti varno. Pravi, da je zato ljubeča, naklonjena in neverjetno strastna. Rojena je bila v Miamiju leta 1996, pa vendar so se že v njenem zgodnjem otroštvu starši odločili dom poiskati v Argentini, kjer še danes prebiva večji del njene družine. Vse do trenutka, ko je na rojstnodnevni torti upihnila šesto svečko in se preselila v Anglijo, kjer se je naučila tekoče govoriti angleško. Priznava, da je to bil precejšnji izziv, saj je do takrat govorila izključno špansko: ''Spomnim se, kako trmasta sem bila. Na vse kriplje sem se želela vrniti domov. Londona pač nisem razumela.'' Ne nazadnje je prihajala iz zelene pokrajine, kjer ni videla drugega kot naravo. Preselili so se izključno zaradi njenega očeta, ki je argentinsko-škotske krvi (mama je špansko-afriškega rodu). Politična situacija v Argentini je dosegla rob sprejemljivega in želel je, da podmladek odrašča v blagodejnem okolju brez strahu.

Danes je hvaležna, da so jadra obrnili proti vetru, kajti naključna odločitev jo je pripeljala do igralskega poklica. Pri šestnajstih je šolsko torbo obesila na klin in se podala v modne vode. Prelomni trenutek je bil, ko so jo iskalci unikatnega videza opazili na ulici. Zanimiva anekdota, kajti dekle na prelomnici odraščanja je bilo prepričano, da gre za veliko prevaro, kot jih opevajo v kriminalkah – ker so ji sledili z avtomobilom, se je prestrašila, da gre za poskus ugrabitve, zato je v naročje prijela svojega psička Khala in hitro odkorakala proč. Naposled so jo dohiteli in agentka ji je ob predaji vizitke strogo zabičala, naj si nikoli več ne drzne stopiti v kontakt z neznanci na tak način. Višja sila je hotela, da je pristala na snemanju z igralci ikonične nadaljevanke Downton Abbey in spletla prijateljske vezi z Adamom Leechom, ki jo je nato povezal z drugo agentko: ''Na snemanju je videl, da berem poezijo, in me prosil, naj poskusim recitirati. Od takrat dalje je verjel vame.'' Na kratko, na mizo je dobila scenarij za film Čarovnica, kajti Leech je bil pri prepričevanju agentke tako vztrajen, da mu poklanja dobršen delež zaslug za uspeh.

Naklonjenost, ki jo žanje danes, je zagotovo trn v peti tistim, ki so v srednji šoli poskrbeli za obdobje, polno brazgotin na njeni samozavesti. Žaljivo zbadanje jo je pahnilo v depresijo in starši so z odprtimi rokami sprejeli ponudbo, da srečo preizkusi na drugem področju. ''Napisala sem dolg esej, v katerem sem pojasnila svoj odhod iz šole v želji, da postanem igralka. Moj oče je bil mednarodni bankir, mama je študirala psihologijo, delala kot fotografinja in notranja oblikovalka, sama pa sem bila najmlajša od šestih otrok. Z argumentom, da sem občutno mlajša od vseh in da naj ju ne skrbi zame, sta poslušala moj nasvet: naj si privoščita potovanje, uživata v družbi drug drugega. Ostala sem doma v Londonu s starejšo sestro in starša še dandanes potujeta po svetu.'' Ker je njen slog zelo nomadski, že odkar je prijokala na svet, je kraj, ki mu po srcu najbolj pripada, prav filmsko prizorišče. Ni pomembno, kje na svetu in s kom snema film; slednji je najbližja stvar, s katero se čuti povezano. In poistoveteno. Igra je zanjo način iskanja pristnega doma.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec