Avstralska pevka Julia Jacklin - njen glas popelje daleč stran

25. 4. 2017 | Vir: Jana
Deli
Avstralska pevka Julia Jacklin - njen glas popelje daleč stran (foto: osebni arhiv)
osebni arhiv

Poslušati avstralsko pevko Julio v živo spominja na vstop v pravljico – ko zapreš oči in zaslišiš njen nežni glas ob melanholični, vendar prijetni glasbi, se realni svet zazdi daleč daleč stran.

Ko ste bili mladi, ste mislili, da lahko spremenite svet. Kaj se je spremenilo?

Svet se je spremenil! In jaz sem se spremenila. Mislim, da ima večina otrok zasanjane ideje o tem, kaj bodo dosegli, ko bodo odrasli. Veliko lažje je govoriti in sanjati o nečem, kot to dejansko storiti.

Ko ste bili še v najstniških letih, vas je navdušil uspeh, ki ga je Britney Spears dosegla do svojega 12. leta. Zakaj ste že tako mladi začutili pritisk, da morate nekaj narediti?

Mislim, da se večina ljudi na neki točki znajde pod pritiskom, da morajo nekaj narediti in uspeti. Ta točka je morda v mojem življenju prišla nekoliko bolj zgodaj kot pri večini. Želela sem si samo, da bi bila uspešna, in takrat sem menila, da je biti zelo mlada popzvezda poosebitev uspeha.

Čez dan delate v tovarni za tekočim trakom, kjer izdelujejo esencialna olja. Kako to, da ste se znašli za tekočim trakom, če ste študirali socialno delo?

Trenutno ne delam več tam, ker sem na turneji. Tam sem delala, ker sem potrebovala denar za izdelavo plošče in najemnino.

Kako ste se počutili, ko ste prvič držali svojo ploščo v rokah?

Bila sem zelo olajšana! Trajalo je kar nekaj časa, da je plošča po snemanju izšla v fizični obliki, vendar je bilo resnično lepo na koncu videti ta izdelek.

Glede na vaše pesmi se zdi, da ste v iskanju lastne identitete. Dvajseta so leta, ko se veliko ljudi spopada z vprašanjem, kdo pravzaprav so. Kako se vi spopadate s tem?

Tako kot večina ljudi: spustim glavo in začnem trdo delati. Vendar to storim z upanjem, da bodo, ko bom spet dvignila glavo in pogledala gor, stvari vsaj malo lepše.

Vaša plošča deluje precej nostalgično. Spominjate se svojega otroštva, čeprav ste stari le 25 let. Kaj najbolj pogrešate iz otroštva?

Mislim, da ni tako nostalgična. Veliko govorim o tem, kaj se je zgodilo v mojih 20. letih. Tako da bi rekla, da gre bolj za spremembo v mišljenju – premik od trenutka, ko misliš, da se bo vse že nekako samo uredilo, pa do trenutka, ko spoznaš, da moraš te stvari vzeti v svoje roke in sam poskrbeti za to, da se bodo uresničile. Pri ljudeh se ta premik zgodi v različnih obdobjih njihovega življenja. Pri meni se je v starosti med 23 in 24 letom.

Rekli ste, da vaša družina ne govori veliko o čustvih in da ste našli način za izražanje svojih čustev v glasbi. Mislite, da ne bi bili tako motivirani oziroma da ne bi tako zlahka našli navdiha, če bi se lahko prosto izražali znotraj svoje družine?

Morda? Dobro vprašanje ... pravzaprav ne vem. Zagotovo bi še vedno našla motivacijo v tem, da bi prek glasbe poskušala kreativno izraziti svoje misli o svetu in o svojem življenju, je pa res, da bi verjetno pesmi bile drugačne.

Besedilo: Patricija Fašalek

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju