Bajaga i Instruktori že več kot 30 let polnijo dvorane in razveseljujejo občinstvo z repertoarjem vsem dobro znanih uspešnic. In ker ena od večjih pop-rock skupin z območja nekdanje skupne države znova prihaja v ljubljansko Cvetličarno, smo poklepetali s frontmenom skupine - Momčilom Bajagićem.
Story: Ste po duši pesnik ali pevec?
Prvenstveno sem pesnik in kitarist, čeprav tudi v vlogi pevca zelo uživam.
Story: Kdaj ste začutili brezpogojno ljubezen do glasbe? Očitno je namreč, da za glasbo živite z vsem svojim srcem?
Ljubezen do glasbe sem začutil že v prvih letih osnovne šole, čeprav sem takrat glasbo bolj kot ne poslušal. Iz poslušalca sem se razvil v učenca, pozneje v pisca besedil, danes pa lahko celo rečem, da sem postal profesionalni glasbenik. In ne, ne predstavljam si življenja brez glasbe.
Story: Pa ste kdaj doživeli trenutek, ko ste imeli vsega dovolj in bi glasbo najraje pustili za seboj?
Nikoli. Ne obstaja področje, ki bi me bolj zanimalo in osrečevalo kot glasba. Če se z glasbo ne bi ukvarjal profesionalno, bi se zagotovo vsaj amatersko - za svojo dušo.
Story: Kako se spominjate svojih prvih korakov na glasbenih odrih?
Že dolgo je od tega, ko sem imel svojo glasbeno skupino. Hkrati sem včasih sodeloval z beograjskimi skupinami in v eni od njih spoznal pokojnega Rajka Kojića, ki me je pri mojih rosnih 17 letih povabil v Ribljo čorbo. Tam sem preživel kar šest ustvarjalnih let. Potem pa sem se nekega dne odločil za novo, samostojno pot, ki danes sliši na ime Bajaga i Instruktori.
Story: Lahko rečete, da je bilo lažje takrat, ko ste bili mladi in polni energije, ali danes, ko prevladujejo izkušnje?
Težko bi se odločil. Pomanjkanje izkušenj v mladosti smo nadomestili z energijo, ki nam je danes primanjkuje, zato jo nadomeščajo izkušnje. Rezultat je na koncu isti.
Story: In če bi imeli možnost čas zavrteti nazaj, v katero obdobje bi se vrnili, kam segajo časi, ko bi lahko rekli, da ste bili na vrhuncu?
Vrnil bi se v čas, ko sem bil na vrhuncu. Čeprav niti ne vem, kdaj je to bilo. (smeh) Prešinila me je kratka anekdota: Nekoč so starejšo gospo povprašali, kdaj ji je bilo najlepše?! Ona je brez pomislekov odgovorila: 1942. Vsi so se čudili, kako je to mogoče, saj je v tistih časih ravno vladala vojna. Pa jim je preprosto razložila, da se je takrat - pri svojih 18 letih - ravno zaljubila (v dečka z modrimi očmi). To je bil trenutek, ki zanjo še vedno velja za nekaj najlepšega. In če izhajam iz te anekdote. Potem je moj vrhunec bil tam nekje pri 20 letih. (smeh)
Story: Koncertirate tako na velikih odrih kot v manjših klubih ... Kje se bolje počutite, kakšna je razlika?
Včasih se bolje počutim na velikih odrih, drugič pa znova na manjših. Mislim, da je za glasbenika koristno, da izkusi oboje. Obe izkušnji sta dobrodošli, čeprav sta si zelo različni. Vsekakor pa je v manjših klubih vzdušje veliko bolj intimno.
Story: Konec marca znova prihajate v ljubljanski klub Cvetličarna. Se radi vračate v Slovenijo, kakšno je vzdušje pri nas?
Zelo radi se vračamo v Slovenijo. Že 30 let namreč redno koncertiramo na vašem ozemlju. V Sloveniji imamo dosti prijateljev, ki jih vedno znova radi obiščemo. Cvetličarna pa je lep klub, v katerem smo imeli že precej dobrih koncertov, in tudi tokrat bo tako. Izkoristili bomo priložnost in v Sloveniji premierno predstavili nov hit 'Kad mesec prospe rekom srebra sjaj'.
Story: Nekoč ste dejali, da v življenju počnete to, kar imate najraje. Kaj pa je tisto, kar vam poleg glasbe daje smisel?
Zelo se veselim prostih trenutkov v družbi svojih prijateljev in najbližjih. Rad pa preberem tudi kakšno dobro knjigo ali pogledam dober film, včasih celo nogometno tekmo.
Story: In kako družina doživlja vašo slavo ter prepoznavnost?
Ne počutim se kot zvezda, zato se brez zadržkov sprehodim po mestu. Ne bom rekel, da nisem prepoznaven, ampak na to se človek počasi navadi. In ta del "slave" sem sprejel, se torej nanj navadil, prav tako pa tudi moji najbližji.
Napisal Domen Mavrič
Fotografije Goran Antley, Story press
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
