Ko je bil Björn Andresen, sramežljiv in zadržan najstnik iz Švedske, star komaj 15 let, je bil razglašen za 'najlepšega fanta na svetu' potem, ko ga je italijanski režiser Luchino Visconti izbral za vlogo Tadzija v kultnem filmu 'Smrt v Benetkah'. Ta trenutek ga je katapultiral med zvezde, a tudi v osebni pekel, od katerega si ni nikoli povsem opomogel.
V Viscontijevem filmu je lik Björna Andersena, Tadzi, simbol čiste, nedotakljive lepote, ki preganja lik Dirka Bogardeja, bolnega skladatelja, ki išče umetniški ideal.
Björnov eterični videz so primerjali z Michelangelovim Davidom, njegov lik pa je navdihnil generacije japonskih umetnikov mange in ga pripeljal do statusa prvega japonskega zahodnega idola.
Toda za popolno fasado slavnega igralca in najlepšega fanta se je skrivala zgodba o izkoriščanem otroku, ki ni bil nikoli pripravljen na svet odraslih.
"Počutil sem se kot nagrada. Kot trofeja, ki jo vsi želijo pokazati," je Bjorn povedal desetletja pozneje v dokumentarcu iz leta 2021 'Najlepši fant na svetu'.
Na avdicijo na pobudo babice
Bjorn se je na avdicijo za film prijavil na pobudo svoje babice, čeprav nikoli ni želel postati igralec, ker je sanjal o tem, da bi postal glasbenik.
Na črno-belem videoposnetku iz leta 1970 je mogoče videti Viscontija, takrat šestdesetletnega, kako pozorno opazuje fanta.
Ko je zagledal Bjorna, je rekel: "Čudovit je. Ga lahko prosite, naj se sleče?"
Bjorn si je nejevoljno slekel majico in zmedeno poziral, medtem ko so ga fotografirali, ne da bi se zavedal, da ga ta trenutek vodi v življenje, ki je izven njegovega nadzora.
Po besedah njegovih kolegov je bil Bjorn na snemanju popolnoma izoliran. Ni smel iti ven na sonce, plavati v morju, igrati nogometa ali početi česar koli, kar bi 'skazilo njegovo lepoto'.
"Bil je kot umetniška razstava, ne kot otrok," je Dirk Bogarde kasneje zapisal v svojih spominih.
Čeprav ni bil gej, je Bjorn postal seksualiziran simbol v gejevski skupnosti, Visconti pa ga je menda peljal v gejevske klube, kar je bilo za mladeniča izjemno neprijetno.
"Bila je grozna izkušnja. Poskušal sem se napiti, samo da bi pozabil," je dejal Bjorn.
Življenje v senci vloge
V letih, ki so sledila, se je Bjorn težko spopadal z oznako, ki so mu jo vsiljevali brez njegovega soglasja.
Bil je predmet oboževanja, pa tudi tarča predatorskih bogatih moških, zlasti v Parizu, kjer je nekaj časa živel v razkošju zaradi daril, stanovanj in 'žepnine', ki so mu jo ponujali.
"Bil sem preveč naiven. Mislil sem si: 'Poglejte, kako prijazni so vsi.' A nisem se zavedal, da nisem bil pravi moški zanje, ampak predmet," prizna.
V dokumentarcu odkrito govori o tem, kako se je boril z depresijo, alkoholom in občutkom praznine.
Čeprav je nekoč postal družinski človek – leta 1984 se je poročil s pesnico Suzano Roman, s katero je imel hčerko Robin. Največja tragedija ga je doletela tri leta pozneje, ko je umrl njun devetmesečni sin Elvin, medtem ko je Bjorn ležal z mačkom poleg njega, žena pa je hčerko peljala v vrtec.
"Zdravniki pravijo, da gre za sindrom nenadne smrti dojenčka. Jaz pravim, da gre za pomanjkanje ljubezni," je zlomljeno dejal. "Po tem sem se popolnoma izgubil. Alkohol, žalost, samopomilovanje so me uničili.«
Vrnitev iz pozabe
Leta se je popolnoma umaknil iz javnosti, tako zelo, da so mnogi mislili, da je umrl.
V javnost je spet prišel šele leta 2003, ko se je njegova fotografija pojavila na naslovnici knjige 'Najlepši fant na svetu' Germaine Greer.
Bjorn se je grenko odzval: "Tega nisem nikoli dovolil. Spolna fascinacija odraslih z mladostniki, tako moškimi kot ženskami, ni nekaj, kar bi se slavilo."
V zadnjih letih se občasno pojavlja v filmih. Občinstvo ga je lahko videlo v grozljivki iz leta 2019 'Midsommar', vendar je njegov pogled na življenje in slavo ostal grenak.
"Ta film je uničil veliko stvari v mojem življenju. Bil sem otrok. In bil sem izkoriščen," pravi Bjorn danes, v sedemdesetih letih, z dolgimi sivimi lasmi in od nikotina obarvano brado.
- Preberite si tudi: Monika Seleš 32 let od groze v Hamburgu: Videti je bolje kot kdaj koli prej, živi na Floridi in veliko kuha