Simpatični nemški violinist in čudežni deček David Garrett ruši vse predstave o klasični glasbi.
Sedel je na udobnem sedežu, v majici s kratkimi rokavi, ki je razkrivala njegove tetovaže, in s kapo, v katero je pospravil svoje dolge lase. Slovenijo je prvič obiskal pred 11 leti, vendar pa ga na državo na sončni strani Alp veže precej bolj zanimiv spomin. Njegovo bivše dekle je bilo, ne boste verjeli, prav Slovenka.
Story: Če se ne motim, je to vaš drugi obisk slovenskih odrov. Kaj vam najprej pride na misel v povezavi s Slovenijo?
Na misel mi prideta dve stvari. Moj prvi nastop tu pred kakšnimi 11 leti, sodeloval pa sem z lokalnim orkestrom. Druga stvar ... včasih sem hodil s Slovenko, še v času, ko sem živel v New Yorku. (smeh)
Story: No, potem o Sloveniji veste marsikaj.
Iskreno, o Sloveniji ne vem ničesar, a to sta prvi dve stvari, ki mi v povezavi z vašo državo prideta na misel.
Story: Glede na to, da ste že drugič v Ljubljani, se je v 11 letih kaj spremenilo?
Pripotoval sem zelo pozno, tako da še nisem imel časa, da si ogledam mesto. Nisem še opazil kakšnih sprememb.
Story: Vas na prvi nastop vežejo lepi spomini?
Seveda.
Story: Se sicer navadno spominjate nastopov iz preteklih let?
Ne vseh. Včasih, moram priznati, pridem v mesto in se sprašujem: “Sem že kdaj bil tu?” Tokrat ni bilo tako.
Story: Na podlagi česa pa se vam vtisnejo v spomin?
Večinoma se jih spominjam po dirigentih ali skladbah, ki sem jih zaigral. Odzive občinstva lahko hitro pozabim. Bolj se spominjam pesmi, saj se spreminjajo skozi različna obdobja mojega življenja.
Story: Nastopili ste v številnih slovitih evropskih arenah, kakšen izziv vam je ob vsem tem nastop v Stožicah?
Če sem odkrit, je pravi izziv ustvarjati dobro glasbo, pa ni pomembno, ali gre za nastop pred eno osebo ali večtisočglavo množico. Ne spreminjam energije, zagnanosti, ki jo vlagam v koncert. Igram zase, za glasbenike, ki so na odru. Pomembno mi je, da se na odru zabavam tudi sam. Tako ni razlike, koliko ljudi stoji pod odrom. Če je le en, bom igral z isto vnemo, kot če bi jih stalo nekaj tisoč. Verjetno pa razliko občutijo organizatorji. Sam bi bil zadovoljen tudi z enim samim poslušalcem. (smeh)
Story: Pred odhodom na oder začutite metuljčke v trebuhu?
Seveda, to je dokaz, da mi ni vseeno. Če nisi vsaj malo živčen, očitno nimaš energije, s katero boš zablestel na odru. To je velik del dobrih umetnikov. Energija. Pred nastopom moraš biti navdušen, da boš lahko spet užival in navduševal občinstvo.
Story: Si po vseh teh letih sploh predstavljate življenje brez glasbe?
Ne, res ne. Predstavljam si življenje brez violine, ne pa brez glasbe. Življenje bi bilo nepopolno brez nje. Si predstavljate vsakdan brez glasbe? Zame je to velik delež življenja. Tako kot si ne predstavljam življenja brez hrane, zraka, si ga tudi brez glasbe ne. Ta nam pomaga skozi lepe in manj lepe čase. Je pomemben del kakovosti bivanja.
Story: Kje pa bi pristali, če se vaša pot ne bi križala z violino?
Verjetno za klavirjem. Nimam pojma. Morda bi pisal glasbo za druge. Prepričan sem, da bi bilo nekaj v povezavi z glasbo. V trenutku, ko sem odšel v New York, sem vedel, da bom počel nekaj, kar je povezano z glasbo. Ampak nisem bil prepričan, ali bo to ravno violina.
Story: Se je torej vse v življenju dogajalo precej spontano?
Vse se je zgodilo zelo na hitro. Če se ozrem nazaj, bi res rekel, da je vse potekalo v hitrem tempu, a v resnici ni tako. Dolge dni in noči, mesece ... veliko dela in pogovorov. Veliko zavrnitev. To je dolgo potovanje. Res dolgo. Če se ozrem nazaj, se mi zdi lažje, kot je sicer bilo. Včasih me vprašajo, ali bi spet vse doživel znova. Ne! Naredil bi eno usodno napako in nič več od tega ne bi bilo tako, kot je. Z malo sreče se stvari obrnejo tako, kot so se v mojem primeru.
Story: Verjamete, da se vse zgodi s posebnim razlogom?
Mislim, da lahko sam ustvariš svoj razlog. Nič se ne bo zgodilo, če sam ne boš poskrbel za to. Lahko upaš, da se bodo stvari razvile v določeni smeri, a če boš le posedal naokrog in boš prepričan, da se to dogaja z razlogom. Potem je razlog, tvoja lastna krivda. Nekaj moraš narediti za to, da se stvari zgodijo.
Story: Kako pa je vaše življenje zaznamoval uspeh v rosni mladosti? Prvič ste za violino poprijeli pri štirih letih, kot najstnik ste že želi prve uspehe.
Povsem po zaslugi staršev. To ni moja krivda. (smeh) Jaz sem le igral violino. Oni so podpisovali pogodbe, se dogovarjali za nastope ... Vesel sem, da je bil to del mojega življenja. Dokler nisem bil star 15 let, mi kaj takega ni prišlo na misel, niti nisem bil dovolj star, da bi moj podpis kaj veljal. Enkrat mi je studio le dal podpisati list papirja, mislim, da bolj zato, da bi se počutil odraslo. (smeh)
Story: Zagotovo ste občutili priljubljenost vsaj glede na odziv ljudi?
Vedno sem imel zahtevne učitelje, ki so bili zelo striktni ob svojih opazkah. Ni učitelja, ki ti bo povedal, da si nekaj naredil prav. (smeh) Vsaj tisti, s katerimi sem se srečeval. Tako nisem dobil veliko komplimentov, čeprav sem pogosto nastopal. Publika je seveda ploskala, ko pa sem prišel v zaodrje, mi je učitelj takoj povedal, kaj vse sem storil narobe. Posnel sem ga in poslušal njegov govor na poti domov.
Story: Ste sicer samokritični?
Verjemi, če si deležen toliko kritike staršev in učiteljev, te prevelika mera samokritike lahko uniči. Samokritika pride, ko zapustiš svoje učitelje. (smeh) Čeprav še danes slišim glasove svojih učiteljev v glavi. Milijon glasov z milijona vaj. Verjetno neke vrste samokritika, ki sem se jo izučil čez leta.
Story: Je tolikšna mera kritike po vašem mnenju dobra za razvoj otroka?
Odvisno. Nekateri otroci niso narejeni za kritike. Moj brat je nehal igrati, saj je vedno jokal, ko je igral z očetom. Tudi jaz sem jokal, a nisem odnehal. Kot v športu. Pri potiskanju naprej se nekateri vdajo, drugi ne. Tisti bodo imeli dobre možnosti za uspeh.
Story: Brez dvoma se je vaša koša skozi leta odebelila?
Vedno sem imela debelo kožo, sicer ne bi preživel. Veliko je bilo težavnih let.
Story: Če se ozrete nazaj, kaj vas je najbolj spremenilo?
Nikoli nisem verjel v definiranje trenutkov. Verjamem v milijone trenutkov, ki so me ustvarili takšnega, kot sem. Vsak delček, sekunda, mi je dala lekcijo. Nekaj, iz česar sem se učil. Le težko bi izpostavil eno samo stvar.
Story: Poznate tisto zgodbo o Samsonu, čigar moč se skriva v njegovih laseh? Je tudi v vašem primeru tako? Lasje so konec koncev vaš zaščitni znak.
Velikokrat držim škarje v rokah. (smeh) Nisem razmišljal o spremembi pričeske. Morda včasih, ko se brijem. Potem razmišljam: “Kaj bi bilo, če potegnem brivnik še nekoliko višje.” (pokaže na začetek pričeske) Mislim, da bi bil naslednjega jutra deležen zabavnih pogovorov s številnimi. (Njegov manager zadaj: ‘Kaj za vraga?’) Ne bom imel nekega Britney Spears trenutka. (smeh)
Story: Bi na kavo povabili Mozarta ali Metallicinega Jamesa Hetfielda?
Mozarta, verjetno zato, ker je živel precej daleč nazaj. James je še živ. James, ne jemlji tega osebno. Verjetno bi tudi on raje izbral Mozarta.
Story: Kaj pa bi ga vprašali?
Verjetno ga ne bi kaj dosti spraševal. Sedel bi za klavir in zaigral po tipkah. Zabavno je. Ko srečaš glasbenika, se ne pogovarjaš kaj dosti. Kot v živalskem kraljestvu, ko se srečajo mravlje in se sprva tipajo, potem šele pogovarjajajo. Tako je z glasbeniki. Ko ga spoznaš, vidiš, kaj lahko narediš. Skozi glasbo, ki jo posameznik igra, lahko veliko izveš o osebi.
Story: Glasba govori glasneje kot besede?
V tem primeru predvsem hitreje. V kratkem času izveš, ali je oseba čustvena, introvertirana, nervozna …
Story: Kaj o posamezniku pove glasba, ki jo posluša?
Ne veliko. Veliko pa izvem, ko igram s to osebo.
Story: Lahko glasba spremeni svet?
Mislim, da nič ne more spremeniti sveta. Glasba lahko naredi svet le lepši, boljši. Je občutek, ki ga občutiš ob njej. Življenje je počutiti se dobro, kolikor dolgo se le da. Glasba igra pomembno vlogo pri dobrem občutju.
Story: Konec koncev se vsi želimo počutiti dobro …
Ne, ne. Poskušamo biti videti dobro, igrati, da se počutimo dobro … Glasba je ena od redkih stvari, ki si jo lahko zaigraš za štirimi stenami doma in te spravi v dobro voljo. Glasba ni nekaj, kar te spremeni navzven, temveč navznoter. Če občutiš mir, občutiš mir.
Story: Kaj bi radi, da oboževalci občutijo na vaših koncertih?
Lepo je ustvariti trenutek, v katerem ljudje pozabijo na vse težave, delo … Ustvariš mehurček. Resničen, a potem izgine. A za trenutek je tam, oseba ti nameni trenutek svojega časa. To je velika odgovornost, s katero moram živeti.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
