"Večina ustvari bend zaradi treh preprostih rokenrol zadevščin: seksi deklet, slave in milijonov na bančnem računu," je brez dlake na jeziku izjavil človekoljub, ki ga je pri rosnih 35 letih angleška kraljica počastila z viteškim nazivom. Je visok, glasen, smešen, s pestrim naborom kletvic in svojim mnenjem. Drži se ga vzdevek sveti človek, mi pa ga poznamo pod imenom Bob Frederick Geldof.
In je tako zgovoren, da le redko zajame sapo. Čeprav v oči seka njegov starosten, siv, utrujen videz, si ga moramo k srcu jemati po neskončno dobrodelnem in glasbenem pečatu, ki ga zapušča svetu. Pa čeprav se je nad njegovo glasbeno udejstvovanje prevečkrat zgrnil črn oblak njegovih drugih osebnosti, drugih zgodb: od srditega boja proti revščini tretjega sveta do še bolj tragičnih sosledij dogodkov njegove zasebnosti. Recimo smrti njegove nekdanje žene Paule Yates zaradi heroinskega odmerka in v povsem preveč podobnih okoliščinah preminule njune potomke Peaches Geldof.
Za celotno zgodbo moramo pobrskati daleč po preteklosti. V obdobje med 70. in 80. leti prejšnjega stoletja, ko je vokalno vodil bend, ustanovljen v dublinskem predmestju, in z njim nizal hit za hitom. Slišali so na ime Boomtown Rats, vse dokler se niso razšli, bojno sekiro pa so spet zakopali pred štirimi leti. Zaradi "starosti, radovednosti in denarja", je kratek in jedrnat Geldof. Po zmagoslavni vrnitvi na enega izmed festivalov Isle of Wight, če smo bolj natančni so izdali album s starimi uspešnicami in napovedali nekaj koncertnih datumov. Navdušenje množic ("trinajstletniki, ki so jih v poslušanje prepričali njihovi očetje") je bilo seveda nepopisno.
"Spet igrati z Ratsi, obnoviti legendarne pesmi je vznemirljiv prerod," je leta 2013 občutke ubesedil vokalist. Danes spet brenkajo na električne in baskitare in razbijajo po bobnih v studiu z namenom, da prvič po letu 1984 in z zgoščenko In the Long grass trg obogatijo z novo, modernejšo, povsem drugačno variacijo starih žanrov. Alternativnega roka, poppanka in pankroka. Nikoli niso zares spadali med pankerje pank je bil takrat le preveč angleško snobovski za mlade Irce. A lestvice so imele rade njihov zvok piana in saksofona in besedila, ki so v sebi skrivala veliko več, kot so izdajala na prvi pogled.
"Člani benda pač morajo poravnati hipoteke," se danes v en glas šalijo novinarji. Kot vodilni pevec je Gledof mož z velikim egom. Navsezadnje obvelja rek, da dekleta ljubijo barabe in predvsem fante v bendu. Ampak Geldof je mož z urejenimi načeli. Zaveda se prednosti in navsezadnje tudi slabosti, ki jih ima. Glasba je njegova prva in največja ljubezen, a pravi, da nikoli ne bo dosegel svojih herojev. Ker ima nekaj, česar drugi nimajo: službo.
Ekstremno dobrodelnost najbolj znan je seveda 'njegov' Live Aid leta 1985 oziroma 'šestnajsturna rok ekstravaganca', ko je bilo zbranih več kot 150 milijonov ameriških dolarjev, pa Live 8 leta 2005 (ko so ga številni skritizirali, češ da je v dobrodelnost preveč vpletel v politiko in storil več slabega kot dobrega). Nešteto življenj mu je uspelo rešiti, postal je glas tistih, ki niso slišani. Kot U2-jev Bono, pa Bill Gates, Mark Zuckerberg in Kofi Annan.
Večino časa preživi po svetu in ima markantne govore, večino časa je zaseden kar mu je všeč. Je deloholik, ki stremi k zgodovinskim dejanjem in premikom. Nima časa za novodobne neumnosti, kot označi družbena omrežja in tabloide, ki se hranijo z vročimi in praznimi trači. Ukinil si je celo prejemanje elektronske pošte pred drugo uro popoldne. Torej, če mu želite pisati, veste, kdaj je pravi čas. Ni podlegel niti sodobni tehnologiji pametnih telefonov v žepu nosi star model nokie, kar mu je všeč, da baterija zdrži dlje, signal pa lovi povsod.
In karkoli si že ljudje mislijo o njem in njegovi družini, zanj ni pomembno. Ob očitkih zamahne z roko, češ da so med štirimi stenami povsem normalna družina. "Oni so moji otroci, jaz sem njihov starš. Še vedno so delali naloge, še vedno smo skupaj pili čaj, še vedno so hodili v šolo," očita medijskim natolcevanjem. Edina razlika je, da jih je ob prihodu v šolo čakalo 40 fotografov, ki želijo zase imeti delček življenja slavne osebe. "Ampak vsak ima svoje predstave, svojo razlago. Vsak si je vedno želel narediti najbolje, kar lahko ... In marsikomu od nas žal ni uspelo." Njemu je.
Rojen je v prestolnici Irske davnega leta 1951 in kot otroka so ga poslali na šolanje v zasebno katoliško šolo, za katero pozneje ni našel lepih besed. Zaradi katoliškega etosa in ustrahovanja, ki ga je doživel zaradi pomanjkanja ragbijskega talenta, ki so mu pripisovali velik poudarek, revščine in njegovega drugega imena Zenon. Zdaj je ateist. Z dokončano šolo v žepu je spakiral kovčke in kupil letalsko vozovnico za Kanado, kjer je v Vancouvru začel delati kot glasbeni novinar v tedenskem časniku The Georgia Straight, a se po nebleščeči novinarski karieri spet vrnil domov (takrat se je začelo obdobje benda).
In potem nastopi čas za dramo iz zakulisja. Stalnico vse od 70. prejšnjega stoletja, ki jo je še dodatno razburkalo razmerje s Paulo Yates. "Bila sva kot cenejša alternativa Roda Stewarta in Britt Ekland," je kratek in jedrnat. Strasti so se razvnele 1995, ko ga je po 19 letih skupnega življenja in treh otrocih zapustila zaradi avstralskega rokerja skupine INXS, Michaela Hutchencea. Ljubezenski sagi ni bilo videti konca nesrečen boj za skrbništvo med Yatesovo, Hutchenceem in Geldofom in bitka proti drogam, sledila je tragična smrt obeh.
Njegov samomor in njen po naključju vzet prevelik odmerek trde droge (Bob in njegova družina so pozneje medse sprejeli njuno hčer Tiger Lily in jo uradno posvojili leta 2007). Tudi najstarejšo izmed hčera, Peaches, so brez znakov življenja našli na njenem domu, kar je v velikem dobrotniku pustilo veliko praznino po karizmatični in inteligentni pisateljici in televizijski voditeljici. "Bolečina je neopisljiva," je takrat zapisal, "bila je najbolj duhovita in 'odštekana' med vsemi Geldofovimi." Predvsem pa je imela velik vpliv, ki ga ni znal pojasniti. Spominja se sožalja, pisma neznanega newyorškega taksista in njegove izpovedi, kako je ta moral ob novici parkirati avto in si privoščiti kozarec piva: "Zakaj? Kakšen vpliv je imela?
Pisma ljudi izražajo iskreno sočutje, žalost." Še danes, dobra tri leta po izgubi, ga travmatična izkušnja spremlja na vsakem koraku. "Pride in gre," jo ubesedi. Najtežja so potovanja z letalom, ker je takrat prepuščen samemu sebi in časa za razmišljanje je na pretek. Skrbi, da mu družbo vedno dela osebni agent, da bere in piše in skupaj igrata scrabble.
Za vse te tragedije oziroma slabe stvari, ki so se zgodile družini, pravi, da je to pač stvar Geldofovih. Še pred hčerino smrtjo je dejal, da ni bil nikoli bolj srečen kot v zadnjem desetletju. Nemirni duh je ustalil ob dolgoletni partnerici Jeanne Marine, kariera je tekla kot po maslu, hčerke Fifi, Pixie in Peaches so vsaj na videz živele brezskrbno življenje. Piscem konspirativnih teorij pa ne da miru dejstvo nesrečnika Boba, ki se vedno kot po naključju znajde v vrtincu nesrečnih dogodkov in naključnih smrti. Bobu očitajo marsikaj tudi to, da ne prenese negativne energije okoli sebe. Zanimivo se jim zdi, da so se ljudje, ki so mu povzročali težave, za vedno poslovili. "Bob Geldof je hudič," so celo prepričani v družini Hutchence.
Leta 2012 je odpovedal številne koncerte pri naših italijanskih sosedih. Na milanskega s predvidenim občinstvom 11 tisoč ljudi je prišlo le 50 ljudi, jeznih nanj. Njemu se ni zdelo vredno peti, ker ne pripravlja koncerta za manj kot tisočglavo množico. Najbolj sprevržene govorice pa so ga oklicale za žrtev 'Bonovega sindroma'. Ker naj bi izgubil stik z realnostjo in se imel za večvrednega posameznika. Kakorkoli že, sovražnik, ki je stregel po življenju najbolj ljubljenih, je bil nekoč njegov boljši prijatelj. Priznava, da je v začetnem obdobju rokerskega življenja užival kokain. Bolj zaradi modne muhe kot česa drugega. Po hipnih evforičnih senzacijah je v njem zbujal nervozo: "Nisem ga mogel vzeti pred spanjem niti preden sem šel na oder. Nisem hotel tega občutka v nosu." V isti sapi priznava, da ni nikoli okusil ničesar močnejšega razen heroina, zgolj enkrat, po čisti napaki.
Neja Drozg
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
