Cilliana Murphyja smo vzljubili v vlogi karizmatičnega voditelja birminghamske gangsterske družinske zasedbe Thomasa Shelbyja.
Serija Peaky Blinders, ki upodablja resnično kriminalno združbo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, predstavi paleto talentov, ki jih v sebi nosi igralec irskega rodu. Uspeha serije Peaky Blinders ni mogoče preceniti. Ko je leta 2013 ugledala luč sveta, je šlo za neznanko, poskus, ki sta ga britanska televizija BBC in kreator Steven Knight poskušala ‘podtakniti’ setu in tekmovati z visokoproračunskimi produkcijami onkraj Atlantika. Da so gangsterji iz Birminghama prevzeli množice, se moramo zahvaliti platformi Netflix in Murphyjevi natančno odigrani vlogi. Moški na ulicah, pravi, za njim velikokrat vzklikajo Shelbyjevo ime. “Upodabljanje njega ni kot vožnja s kolesom,” priznava. Vsakič, pred novo sezono, potrebuje približno dva meseca, da se prelevi nazaj v lik.
V njegovo miselnost: “Zanj potrebuješ kondicijo. Drža, to, kako dominira v prostoru, je daleč od mojega jaza.” Še en del lika, s katerim je primoran živeti, je njegova pričeska, ki jo je prisiljen imeti štiri mesece. Murphy si z vodilnim članom klana Shelby ne deli ničesar skupnega, lahko pa opazimo njuno redkobesednost in to, da jima po glavi neprestano šviga nešteto misli. Z zadnjo, četrto sezono, je hkrati postal izvršni producent serije. Pri tem mu pomaga to, da si tudi zasebno rad ogleda klasične gangsterske filme. Ampak Peaky Blinders so tako inherentno britanski, da ne imitirajo nobene amerikanizirane kaprice. “Sicer pa televizije ne gledam prav rad. Navadno v roke vzamem knjigo in odidem v posteljo. Imam dva otroka, zato nimam ravno časa, da 10 ur preždim pred ekranom. Včasih obiščem kino,” priznava nesojeni glasbenik.
Glasba je njegova druga največja ljubezen, igri takoj za petami. Usmerja se proti vsem vrstam žanrov, obišče toliko koncertov, kot mu le dopušča čas. Piše tudi pesmi, za zabavo, in ne zato, da bi jih kdorkoli slišal. “Primarno sem želel postati glasbenik, to je bil cilj. A ker se udejstvovanje v tem žanru ni obneslo, imam občutek, da se moram temu vseeno posvetiti v polni meri, v obliki hobija - ki je namenjen izključno mojemu zadovoljstvu.” Leta 2004 je v enem izmed intervjujev dejal, da je edina ekstravagantna plat njegovega življenja profesionalno ozvočenje, ki ga ima v domačem gospodinjstvu. Danes ni več član rokerskega benda, kot je bil nekoč, vendar v hektičnem vsakdanjiku še vedno najde čas za pisanje in skladanje pesmi s tesnimi prijatelji.
Malokdo ve, da je davno tega celo zavrnil pogodbo za pet zgoščenk, in sicer zato, ker je mlajši brat takrat še obiskoval osnovno šolo in bil premlad, da bi lahko nastopal v neusmiljeni industriji. V zgodnjih dvajsetih je v bendu namreč igral kitaro ob svojem bratu Paidiju - nad Beatlesi navdušen dvojec se je poimenoval po pesmi The Sons of Mr. Greengenes iz leta 1969 še enega njunega idola Franka Zappe, ki se je po Murphyjevih besedah osredotočal ravno na neskončne kitarske solo melodije. “Če sem iskren, sem ponosen in hvaležen, da sva zavrnila pogodbo. To bi namreč pomenilo, da bi založbi podarila celo svoje življenje,” je prepričan igralec. Novega benda ne načrtuje. “Tudi če bi bil dober, bi podoba rokerja ob igralski vlogi pomenila, da me zagotovo ne bi jemali preveč resno,” se pošali.
Je pa res, da Murphy živi daleč stran od tipičnega zvezdniškega življenja: “Stremim k temu, da sem dober v delu, ki ga opravljam. Osredotočen sem zgolj na to. Manj ljudi ko ve zate, lažje jih prepričaš. Lažje kot nekdo, ki je že uveljavljen.” Da lahko do izraza pripelje vse svoje potenciale, potrebuje stabilno življenje. Na Irskem. Od soja luči se tako odmika, da včasih oddaja občutek nezainteresiranosti - vse je bolje kot rdeča preproga, se pošali. “Ko sem bil mlajši, sem se v vloge tako močno poglabljal, da sem prišel do točke, ko sem skorajda pozabil na realnost. Danes sem bolj sproščen. Delo jemljem resno in igram po najboljših močeh, vendar biti doma, v krogu družine, to je realnost. Idealno bi bilo, če bi na leto posnel en film, preostanek leta pa preživel kot navaden človek.”
Odraščal je v jugozahodni irski provinci Cork, v petčlanski družini. Njegova mati je učiteljica francoščine, oče javni uslužbenec. Po Cillianovih pripovedovanjih sta bila pretresena, ko je doma razodel željo o igralski karieri in šolanje za pravnika obesil na klin. “Prepričan sem, da je bil glavni problem njuna skrb za mojo stabilnost in neodvisnost. V družini se nihče nikoli ni ukvarjal z umetnostjo, zato niso razumeli,” sklene igralec. Obiskoval je katoliško šolo; akademsko je veljal za nadpovprečnega učenca, vendar se je precej pogosto znašel v primežu šolskega sistema - velikokrat je bil zaradi neprimernega vedenja suspendiran od pouka, vse dokler ni ugotovil, da z uporništvom ne bo prišel daleč.
Ne ravno navdušen nad športom, ki je vrstnikom predstavljal glavno postransko dejavnost, se je raje odločil za krožek javnega nastopanja in drame. Njegov učitelj angleščine, poet in novelist William Wall ga je spodbujal, da začne graditi temelje igralske kariere. Nato je študijsko pot nadaljeval na univerzi, kjer pa ni dokončal prvega letnika. Nekaj manjših vlog je naposled le privedlo do vsesplošnega uspeha - pisalo se je leto 2004, ko si ga je režiser Christopher Nolan zaželel v filmu Batman: Na začetku. Cillian se še spominja njunega prvega srečanja v Los Angelesu. Sonce, morje in suši so tri stvari, ki ga navdušujejo v mestu angelov, vendar njegova naklonjenost ni nikoli dosegla te meje, da bi se tja tudi preselil. S soprogo, umetnico Yvonne McGuiness, sta London zapustila za mesto blizu Dublina že pred 14 leti, kjer ga ljudje pustijo na miru in kjer lahko uživa umirjeno življenje.
Z Yvonne sta se po dolgih letih razmerja poročila leta 2004, natanko osem let po tem, ko sta se njuna pogleda srečala na enem izmed njegovih rokovskih koncertov. Dva sinova imata, Malachyja in Arana: “Najbolje se počutim, ko živimo družinsko življenje, odidemo skupaj v trgovino, odidemo na tek po soseski, poslušamo vinilne plošče. Razumeta, da glasba ne pride z neba, da ima fizično obliko. Resnično rad opazujem njuno vedenje in v njih iščem navdih. Tega ne moreš storiti, če si neprestano na poti, na letalu, v hotelih, na snemanjih,” pove. Do zdaj ni izrazil nobene želje, da bi se preselil v prestolnico filmske industrije, intervjuji z njim so prava redkost, prve pogovorne oddaje pa se je udeležil šele pred leti.
Nima niti svojega stilista ali osebnega publicista, potuje in premier se udeležuje sam. “Rdeča preproga je izziv, ki pa ga ne mislim premagati,” pove brez dlake na jeziku. “Živim življenje, ki je za tabloide daleč od zanimivega. Ne vzbujam nobene kontroverznosti, ne spim z dekleti, ne ponočujem in nerad pogledam globoko v kozarec.” Med slavne prijatelje šteje irska rojaka, Colina Farella in Liama Neesona - slednjega označuje kot filmskega nadomestnega očeta, pa vendar; njegova najožja prijateljska razmerja so tista, ki jih je stkal še pred današnjim bliščem. In po čem želi biti znan? “Ni v moji veri, da odločam o tem - vendar če je film pomemben le eni osebi, je že to veliko. In dovolj.”
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
