Zagotovo se še spomnite časov, ko je iz zvočnikov glasno odmevala pesem 'Džuli' takrat največjega imena jugoslovanske glasbene scene, Danijela Popovića, pevca, ki že desetletje živi v Domžalah in ustvarja glasbo ter še vedno nastopa s svojim šarmantnim glasom.
Njegovo življenje so zaznamovali številni škandali, za katere se ne meni, želi si le stati na odru in s svojo glasbo povedati pravo zgodbo.
Story: Ravno pred nekaj dnevi sem na radiu slišala vašo 'Džuli', in čeprav je lani praznovala 33. rojstni dan, ljudje še vedno poplesavajo v njenih ritmih. Kakšni občutki pa prevzamejo vas ob poslušanju?
Vrnem se v čas pred 30 leti. (smeh) V resnici me ljudje to velikokrat sprašujejo, sam pa ob tem pomislim le na to, kako hitro beži čas. Spomini so sveži, to je zgolj dokaz, kako kratko je naše življenje na tem svetu. Đuli je moja osebna izkaznica in ne sramujem se tega, da me ljudje zaradi te pesmi prepoznajo. Če kot izvajalec česa takšnega nimaš, morda ta poklic vendarle ni zate. Srečen sem zaradi tega, saj nisem pričakoval, da mi bo s pesmijo uspel veliki met. Številni menijo, da je lažje ustvarjati vedro glasbo, a ni tako, ustvariti besedilo, ki gre v uho tudi po 30 letih, je zahtevno delo.
Story: Takrat je pesem dosegla mednarodno slavo. Vam je kdaj žal, da tega niste bolje unovčili?
Seveda, pesem je postala velik hit po vsem svetu, vse od Japonske do Argentine. Prepoznavnost bi takrat lahko bolje izkoristil, vendar moramo pri tem upoštevati človeški dejavnik. Številni so mi zaradi ljubosumja metali polena pod noge. Zanimivo je, kako lahko slava uniči prijateljstva. V času Đuli so z menoj želele sodelovati tudi nekatere svetovne zvezde, a so mi 'prijatelji' to zamolčali. Na koncu sem vendarle odkril resnico. Kljub temu še danes verjamem v dobro v ljudeh, vendar takšnega odnosa enostavno ne razumem.
Story: Ali še danes spremljate tekmovanje za pesem Evrovizije? Pred 25 leti ste bili zelo blizu ponovne uvrstitve.
Seveda! Večkrat sem se tudi poskušal prebiti na tekmovanje. Leta 1991 sem s pesmijo Ma daj obuci levisice naredil velik hit s čudovito koreografijo in spotom, ki smo ga snemali v Sarajevu. V tej noči se je začel razpad Jugoslavije, na enem zaslonu so predvajali konec festivala, na drugem pa tanke. Takrat so nam pri glasovanju ukradli zmago in tega ne morem pozabiti. Po tistem je plesalka Ivona Brnelić, zadnja miss Jugoslavije, ki je z menoj nastopila, odšla na Otok, kjer je plesala ob boku Tine Turner. V karieri sem vedno znal izbrati prave ljudi z odličnim znanjem.
Story: Pa vas bomo še kdaj videli na odru Evrovizije? Koga bi v tem primeru zastopali?
To ne bi bil nikakršen problem. Trenutno hujšam, pred kratkim pa sem poslal dve pesmi na Emo. Še vedno sem pripravljen na oder in pokažem lahko, da še nisem za staro šaro. Seveda bi tokrat zastopal Slovenijo, saj tu bivam že desetletje. Ljudje in dežela so krasni.
Story: V zadnjih letih smo lahko vaše ime zasledili tudi med tekmovalci resničnostnih oddaj. Kaj ste želeli s tem doseči?
Z njimi sem želel znova priti do prepoznavnosti, saj so me ljudje pozabili. Prvič sem se udeležil Kmetije, saj sem želel spoznati slovensko kulturo. Razumel sem dialoge, vendar sem dogajanje rajši opazoval s strani. To je bila lepa priložnost zame, morda bi nekoč lahko sodeloval tudi v kakšni Kmetiji pozabljenih. (smeh)
Story: Vse od Kmetije pa do bleščečega življenja enega od najprepoznavnejših jugoslovanskih glasbenikov. Bi lahko rekli, da vam je bila glasba preprosto namenjena?
Seveda, to mi je usojeno. Z glasbo se nisem ukvarjal, da bi dobil dekle ali zaslužil gromozanske vsote denarja. Glasbo imam v sebi. Moja mama je uživala v francoskih šansonih in očitno so se ti geni prenesli name. Bil sem popolnoma zadovoljen z življenjem v ansamblu, potem pa so me potisnili v zvezdniški svet, kjer sem moral zaplavati.
Story: Torej vam status zvezdnika ni bil ravno pisan na kožo?
Ah, ne. Po koncertu sem ponavadi ušel kar skozi okno. (smeh) Zaradi slave mi je bilo zelo nerodno. V preteklosti sem bil na Dunaju in šel povsem običajno v trgovino po živež, kjer sem hrano pospravil v dve plastični vrečki. Ko sem se vračal domov, so me ljudje prepoznali in se začeli obračati, hoditi za menoj kot zombiji. Bilo je strašno, na srečo mi je uspelo zbežati, pome pa je prišla policija. Vprašali so me, kje imam varnostnika, in šele takrat sem se zavedel svojega zvezdniškega statusa. Takrat sem nastopil tudi v priljubljeni avstrijski oddaji in dobil čedno vsoto denarja. Tega nisem bil vajen, najprej sem mislil, da bom jaz tisti, ki bo moral kaj plačati. (smeh)
Story: Nekje sem zasledila, da ste zaradi pesmi Džuli zaslužili kar milijon mark.
Ah, kje, to je napačna informacija, saj je bil znesek še dosti večji. Za prvi album Bio sam naivan sem samo v Jugoslaviji prejel več kot 1,2 milijona. Moje plošče so se takrat prodajale za med. (smeh) Bil sem izjemno popularen v Sovjetski zvezi, kjer sem nadomestil Ivico Šerfezija. Takrat smo na dan imeli tudi tri koncerte in ni mesta v nekdanji zvezi, v katerem nisem bil. (smeh) Prav zaradi izjemne množice nisem imel velike treme pozneje v karieri. Denarja nisem porabil za ženske in droge, temveč sem vse zapustil otrokoma, ko sva se z nekdanjo ženo razšla. Bila sva različna karakterja in najine poti so se razšle. To je bil zame pogoj, da lahko grem, pustil sem tudi umetnine, ki sem jih prinesel iz Rusije. Tam sem za vokman Sony dobil čudovit klavir, ki so mi ga dostavili na dom.
Story: Kako je čas spremenil vaš pogled na življenje? Kaj pa zlobni jeziki, ki so na račun vaših zgodb polnili časopise?
Nisem konflikten in se najraje kar umaknem. Ljudje radi verjamejo v stvari, ki jih berejo v časopisih ali slišijo na televiziji. Pred Đuli so bili ljudje do mene precej bolj iskreni, saj niso videli zvezde, temveč Danijela. Po prepoznavnosti pa se je vse spremenilo, tudi s predstavnicami nežnejšega spola. Jaz se z zvezdniškim statusom nisem spremenil, temveč se je spremenil odnos drugih do mene. Ljubezen je prišla povsem nepričakovano, zato je bil to zame velik šok. Vendar je tako in stvari se zgodijo, ko najmanj pričakuješ. Po določenem času vsi ugotovimo, da bi bilo bolje, če bi bili pripravljeni, a to ni mogoče.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
