Na odru mala in krhka svetlolaska je s svojo poezijo, ki jo je izdala v zbirki Šalabahter života, dokazala, kakšna moč se skriva globoko v njej. Priljubljena hrvaška pevka Danijela Martinović priznava, da je navkljub temu še vedno zelo nežna, ob ženskih težavah pa postane popolnoma drugačna, odvisna od čokoladnih namazov in cenenih filmov.
Story: V svoji prvi pesniški zbirki ste pokazali povsem drugačno plat življenja kot v novi pesmi Volim barabe, ki odmeva na radijskih frekvencah. Katera plat je vaša? Kaj ste želeli s tem doseči?
Iskreno, nisem imela namena karkoli doseči. Jaz sem le pisala, pisala, pisala in bila nekje nad oblaki. Pisanje me poleg petja najbolje izpolnjuje. Nekega dne sem tako spoznala, da mi gre kar dobro od rok, in najboljša prijateljica me je nagovorila, da svoje delo objavim. Priznam, da so komplimenti deževali z vseh strani, kar je zame velika stvar, saj sem pisala, ne da bi imela večje ambicije. Pisala sem, da bi preživela. To sem potrebovala kot zrak, ki ga diham.
Story: Se ob tem počutite močnejši?
No, ljudje menijo, da sem krhka, saj sem majhna in blond, ampak verjemite mi, da v meni bruha moč vulkana. Marsikdo je bil presenečen, ko se je z menoj ob rami znašel v nezavidljivi situaciji. Pripravljena sem braniti resnico, vse meni drage osebe ali pa preprosto preživeti nemogoče življenjske situacije.
Story: V knjigi, polni poezije, ste se obregnili tudi ob PMS. Kakšni ste takrat? Kaj vam lahko pomaga?
Uh, takrat sem popolnoma drugačna. Takrat sprostim vse zavore, kričim in sem neizmerno težka. Prepiram se in jokam ob popolnoma butastih filmih. Jem torto s prsti. (smeh) Takrat ne prenašam niti kančka neumnosti, poleg tega se razburjam za prazen nič. Preoblečem se vsaj desetkrat na dan, preden se odpravim ven, in pojem na tone nutele.
Story: Mislim, da so ti simptomi med ženskami nadvse pogosti. V svojih pesmih ste omenili tudi težke trenutke. Kdaj pa vam je bilo najtežje?
Saj veste, tudi jaz sem krvava pod kožo, tako kot vsi ljudje - vse ženske. Ddoživela sem številne padce in verjemite mi, da še danes nimam pojma, kako sem se vnovič postavila na noge. Pa vendar sem! Bila sem ranjena, težko ranjena v določenih okoliščinah. Zaradi vsega pa sem kljub tegobam še bolj srečna, pametna in hvaležna.
Story: V pesmih ste torej našli mir, ki ga morda v tistem trenutku v življenju niste imeli.
Seveda! Tudi v pisanju sem našla vzporedni svet, v katerem sem popolnoma živa, kjer nimam nikakršnih zadržkov. Vendar pa ne morem vplivati na to, kako bodo bralci razumeli moje besede, morda nekateri tudi napačno. Strah me je površnih naslovov, s katerimi želijo javnosti vsiliti neko trivialno vest. Izbrala sem pot zavedanja, globine, ljubezni in takšne ljudi tudi največkrat srečujem v življenju. S tem potrjujejo, da obstajajo, pa vendar so nežni in nenasilni.
Story: Kako skrbite za notranje ravnovesje?
Življenje v bližini morja je zame najboljša meditacija na svetu! Pozimi lahko ure in ure strmim v valove ter opazujem, kako se mrači, spreminja barve. Kako se razpeni in udari z valovi v obalo, potem pa se spet umiri. Poleti se seveda rada tudi vržem v morje, se potapljam in plavam. Rada se sprehajam po obali, najraje sama. Pred kratkim sem si kupila kolo, nad katerim sem noro navdušena. Kot da bi otroku kupili novo igračko. (smeh)
Story: Številni najdejo svoj mir v knjigah. Kakšne so vaše najljubše?
Ni pravila! Ugotovila sem, da tisto, kar je všeč meni, ni nujno všeč tudi vam. Tako kot pri vseh stvareh! Pogosto sem brala knjige, ki so bile razglašene za najbolj prodajana čtiva po vsem svetu, pa tudi klasike, vendar mi enostavno niso bile všeč. Imam svoje pravilo! Ko mi knjiga postane nečitljiva, jo dam na stran in se lotim druge. Trenutno berem 'Osmeh za svaki dan' srbske avtorice, ki se je poročila s Slovencem in na duhoviti način opisuje njuno življenje.
Story: No, v nasprotju s to se je vaša zbirka dotaknila tudi izredno občutljive teme, materinstva. Pisma nerojenemu otroku. Ali verjamete, da ste bili rojeni, da postanete mama?
No, to je samo del zapisa in nikakor ga ne moremo ločiti od celote. Mislim, da se moramo prepustiti toku življenja, ki nas nosi, in takrat se bo vse zgodilo tako, kot se mora.
Story: Pravijo, da se v vsaki ženski rodi materinski čut. Kam ste ga usmerili vi?
Pustim ga, da obstaja v meni, saj je tako kot drugi odtenki tudi del mene. Ničesar, kar je moje, ne želim opustiti.
Story: Številni mediji se radi razpišejo o vašem zasebnem življenju in otrocih. Ali vas to moti?
Sem javna oseba in povsem naravno je, da javnost zanima moje zasebno življenje. Sem zelo ponosna, da imam za seboj več kot 20 let kariere, pa mi je kljub temu uspelo zase ohraniti številne dele svojega življenja.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Story press
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
