Brez dvoma eden od najbolj čednih klasičnih glasbenikov, za katerim vzdihuje na milijone oboževalk, nemški violinist David Garrett, ki podira vse rekorde, prihaja v Ljubljano. Čudežni deček, ki je violino v roke prvič prijel pri štirih letih, slovi po izjemnem prepletanju klasične in moderne glasbe.
David se je rodil v nemškem Aachnu, ameriški prima balerini in odvetniku, ki sta kaj kmalu uvidela velik glasbeni potencial svojega sina in ga že pri štirih letih seznanila z violino. "Moj oče je odvetnik in se je sam naučil igrati violino. Tudi starejši brat jo je igral. Ko sem bil še majhen, sem si ju želel posnemati, zato sem ju," nam je zaupal violinist, ki je kmalu po svojih začetkih že začel žeti prve nagrade in priznanja.
Z devetimi leti je debitiral na Festivalu Kissinger Sommer, tri leta pozneje pa začel sodelovati s slovito poljsko violinistko Ido Haendel. Svojo prvo violino Stradivarius si je prislužil pri enajstih letih, poklonil pa mu jo je sam nemški predsednik Richard von Weizsäcker. Pri 17 letih se je odselil od doma, v London, kjer je obiskoval prestižni Royal College of Music, a le en semester. V enem izmed intervjujev je priznal, da so ga na neki način izključili, saj je izpustil številna predavanja, vendar je to skušal nadomestiti s pridnim igranjem na violino.
"V mladih letih mi je uspelo predvsem po zaslugi staršev. To ni moja zasluga. Vse, kar sem naredil, je bilo, da sem igral na violino. Oni so podpisovali pogodbe, se dogovarjali za nastope ... vesel sem, da je bil to del mojega življenja. Dokler nisem bil star 15 let, mi kaj takega ni prišlo niti na misel, niti nisem bil dovolj star, da bi moj podpis kaj veljal. Enkrat mi je studio le dal za podpisat list papirja, mislim, da bolj zato, da bi se počutil odraslo," se danes spominja. Leta 1999 se je preselil v New York, kjer je obiskoval Julliard School in še naprej navduševal z nagradami in priznanji ter si prislužil sodelovanje z najbolj zvenečimi imeni sveta klasične glasbe, med drugim tudi izjemnim violinistom Itzhakom Perlmannom. Ali je že vse od malih nog vedel, da bo nekoč postal violinist.
"Ne, vsaj v začetku ne. Vsak otrok, ko začne igrati violino, ustvarja ta grozni zvok, leta in leta. Pri meni na srečo le ni trajalo tako dolgo. A še vseeno kar nekaj časa ... Obstaja intervju z Judy Melvin o tem, kako se moraš spopasti s slabim igranjem ob začetku. Je kot slab vonj, ki ga poskušaš odgnati z osveževalcem. Z vsakim mesecem je tega osveževalca več," nam je v smehu pojasnil glasbenik in nadaljeval: "Če imaš talent, se bo čez nekaj let obrestovalo. A pot je strma. Tako številni odnehajo, še preden pridejo do cilja." Tudi sam je kar nekajkrat pomislil na to, da bi violino odložil v kot, a kot pojasni z nasmehom "mi oče ni pustil".
Simpatični fant v mladih budi zanimanje za klasično glasbo, saj s pomočjo violine izvaja vse od Metallice, Nirvane do filmske glasbe. Nastopil je tudi na velikem finalu Lige prvakov leta 2012, leto pozneje pa si je prislužil naslovno vlogo v filmu Hudičev violinist (The Devills Violinist), kjer je zaigral Niccolo Paganinija. Po vseh teh podatkih ni nič čudno, da ima fant na leto kar 70 koncertov, nastopil pa je že v vseh največjih evropskih arenah.
"Včasih več ... včasih manj," je na vprašanje o številu koncertov odgovoril dolgolasi violinist in priznal, da je vse skupaj pogosto zelo stresno: "So dnevi, ko občutiš, da želiš upočasniti, in dnevi, ko je vse popolno. Mislim, da je to nekaj, s čimer se vsi lahko poistovetijo. Pot ni vedno postlana z rožicami, a včasih je le tako." Tudi sam tako doživlja vzpone in padce, kot nam je zaupal, je skozi kariero pridobil kar trdo kožo, zaradi česar se ni pustil zmesti kritikam, temveč je le še bolj zagrizeno odpravljal napake. In kaj ga dandanes motivira?
"Prijatelji in družina. Le sedenje na miru in dihanje. Če se ne počutiš dobro in za to niso krivi zdravstveni problemi, je znak za alarm. Ni razloga, da se ne bi počutil dobro. Zavedati se moraš svojih misli. Morda zamenjati perspektivo na vse skupaj. Ljudje se po navadi obremenjujejo s tem, kar se je zgodilo pred kratkim, čeprav v celoti to nima nikakršne zveze s celotno sliko življenja. Je nekaj povsem nepomembnega. Zakaj bi se s tem obremenjeval? Slabo počutil," se sprašuje fant in ob tem doda: "In tu je še zabaven del ... Ljudje se obremenjujejo z nečim, 24 ur pozneje pa že pozabijo, kaj je to bilo. Ne vedo, s čim so se obremenjevali včeraj, saj je v tem času že nekaj drugega zaposlilo njihove misli. Povsem nesmiselno."
Mir na odru
Ob natrpanem tempu mir najpogosteje najde kar na odru. Sicer prizna, da so čustva povsem odvisna od skladbe, ki se znajde na repertoarju, saj mora včasih pokazati svojo ranljivo in čustveno plat, da skladba resnično uspe.
Rekorder
David je bil dolgo lastnik Guinnessovega svetovnega rekorda za najhitrejše izvajanje skladbe Flight Of The Bumblebee. Uspelo mu je v minuti in 5,26 sekunde, novi rekorder pa je postal Ben Lee, ki je odigral v minuti in 4,21 sekunde.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, Profimedia
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"